Človeku je ime Janez Janša in o njegovi vlogi v slovenski politiki naj si vsak misli svoje. Dejstvo je, da je bil relativni zmagovalec zadnjih volitev in da je zdaj na tem, da morda lahko sestavi vlado.

Sedanjo koalicijo je priseganje na nesodelovanje z njim pripeljalo na oblast, po odstopu Marjana Šarca pa so se začele muke, saj so bile stranke v sekundi postavljene na preizkušnjo. Ostati zvest izrečenemu pred letom in pol in vzeti slovo od udobja, ki ga prinaša vladanje, ali pa požreti lastno besedo, v koaliciji z Janezom Janšo še nekaj časa ostati na oblasti, a tvegati žalostno usodo že na naslednjih volitvah. Volivci namreč včasih kakšne poteze tudi ne pozabijo. Izbira je peklenska, vmesne poti ni, zavedanje o težki zaposljivosti nekdanjih politikov pa sedanjim krati spanec.

Politika nikdar ni imela prav visokega statusa, ljudski glas jo je že zdavnaj oklical za, no, vlačugo. A tako cenena, kot je zdaj, ta vlačuga v Sloveniji še ni bila. Beseda ne velja nič, načela prav tako ne, izstopanje iz strank in vstopanje v nove, ki prinašajo obet nove varne službe, postaja nekaj vse bolj vsakdanjega. Naprednjaštvo je dobro, nazadnjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške. Če to postavimo ob bok programski izpraznjenosti, ki operativno vprašanje (ne)sodelovanja z nekom povzdigne na raven ideologije, no, potem dobimo tole, čemur rečemo slovenska politika.

Da se razumemo: nič ni narobe, če se nekdo odloči za sodelovanje z Janšo. Kot ni nič narobe, če nekdo tega noče. Samo odločite se že – in se tega poskusite držati kaj dlje kot do naslednje menjave na oblasti.