Rešeni prebežniki na ladji Ocean Viking. Foto: Reuters
Rešeni prebežniki na ladji Ocean Viking. Foto: Reuters

Kot kaže, bo nova italijanska vlada vsilila migrantsko vprašanje na vrh evropske politične agende. Toda Bruselj na to ni pripravljen.

Če ne bi šlo za vprašanje preživetja in smrti, bi bila zaostritev med Italijo in Francijo otročja.

Začenši z vlado Giorgie Meloni, ki je ladje nevladnikov sprva zadrževala na morju, nato izkrcala samo ženske, otroke in bolne, na koncu pa – zaradi očitne nevroze tako na krovu kot tudi v Bruslju – izkrcala še "preostali tovor".

Ko je premierka prehitro izjavila, da bo zadnjo od ladij prevzela Francija, so v Parizu nemudoma dvignili glas proti "neodgovornemu" in "neevropskemu" Rimu. V zameno za izkrcanje migrantov so Italiji nato odrekli prevzem 3500 drugih letošnjih izkrcancev. Gre za nesorazmeren ukrep, s katerim pa je Macronu uspelo omiliti pritisk domačih desničarjev.

Kriza med "čezalpskima sestričnama" tako nazorno ilustrira "paradoks prijateljstva" med nacionalisti Evrope, kjer je solidarnost že vnaprej izključena. To velja tudi za Viktorja Orbana, ki je Melonijevi sicer tvitnil svoj "Hvala, Giorgia", toda prevzel ji ne bo niti enega izkrcanca.

Evropski partnerji hočejo sredozemski tok po večini zavreti, z bojem proti tihotapcem in z zadrževanjem migrantov v severni Afriki. Toda šibka točka je vsaj razklana Libija. Naj se Evropa znova pogaja z voditelji klanov iz puščavskega Fezana, kot je leta 2017 storil italijanski notranji minister Minniti? Je Tripolitanija sploh samostojen subjekt, ali pa zanjo odloča le še Carigrad? In koga poklicati v Cirenajko, ki jo obvladujejo ruski wagnerjevci?

Pri čemer pa nismo rekli niti besede o odpravi nasilja, teptanja pravic, okoljske in ekonomske bede po Afriki ter Bližnjem in Srednjem vzhodu, zaradi česar vsi ti ljudje sploh zapuščajo svoje domove.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.