O strokovnih referencah Janeza Lenarčiča ni nihče izrazil dvomov. Foto: Reuters

Najprej mora prepričati svojo prihodnjo vodjo, predsednico Evropske komisije, potem se mora dobro odrezati na zaslišanju, oktobra pa ga čaka še glasovanje v Evropskem parlamentu. Domači del poti je bil sicer precej krajši, trajal je le dober teden, a dinamika tega dela je znova razkrila majhnost slovenske politike.

Prvi korak, ki si ga je privoščil predsednik vlade Marjan Šarec, je bil kljub poznejšim utemeljitvam ne najbolj prepričljiv. Kandidata za komisarja, ki mu sicer te dni, sploh pa ne po četrtkovi predstavitvi v domačem parlamentu, nihče ne more očitati nepoznavanja terena, na katerega stopa, je namreč iz klobuka privlekel, ne da bi o tem črhnil besedico s svojimi koalicijskimi partnerji.

Lenarčič v Bruselj s podporo odbora za evropske zadeve

Da je bila poteza glede na domača politična razmerja razumljiva in da je takšno ponudbo skoraj moral sprejeti, je sicer v četrtek dejal tudi Lenarčič, ampak grenak priokus je ostal, še najbolj pri Socialnih demokratih, ki jim svoje Tanje Fajon nikakor ni uspelo spraviti na kadrovski vrtiljak. Ampak tako, kot je Šarec zamudil priložnost za pogovor, tako so sami zamudili priložnost za politično modrost. Tudi na odboru so namreč glasovali proti Lenarčiču, a v isti sapi že ponujali polno sodelovanje, ko bo izvoljen kot komisar. Proti je sicer glasovala še Levica, Lenarčič pa je slovenski politiki kar v celoti nastavil povsem jasno ogledalo. Dejal je, da enotne podpore ne išče zato, da bi se sam počutil bolje, ampak zato, da bi Slovenija Evropi pokazala, da s svojim kandidatom misli resno, čeprav ni ženska in čeprav ni politični težkokategornik, kar pričakuje von der Leynova.

Tega preskoka – živahno znotraj, a enotno in močno zunaj – slovenski politiki nikakor ne uspe ponotranjiti in tu imamo lahko v mislih tudi zelo pogosto "špecanje" v Bruslju, kadar komu doma kaj ne ustreza. Slovenci se sicer zelo radi merimo z drugimi, ampak zavist in kratkoročna preračunljivost nas žal ovirata do te mere, da se učinkovite, prepričljive zunanje politike še vedno nismo naučili. Pa bi se morali ozreti samo čez mejo, recimo tudi čez južno, ki jo sicer radi opazujemo zviška, a si tega, ko gre za pretkanost drsenja po političnem parketu in z mislimi v arbitražno-schengenskem prepletu, nikakor ne bi smeli več privoščiti.