Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 23 glasov Ocenite to novico!
Noah Charney
V Slovenologiji sledimo hudomušno popisanim prvoosebnim izkušnjam Američana, ki se je poročil s Slovenko, in tako mu ni bila prihranjena niti izkušnja zloglasne šrange. Ta je za njegova ameriška ušesa zvenela "kot polinezijski plemenski ritual, ki vključuje tetoviranje, ali pa srhljivka, ki vključuje žage - veliko žag. Pravzaprav nobena od teh dveh podob ni daleč od resničnosti." Foto: Shipo
       Moji starši pripadajo določeni družbenoekonomski skupini Američanov, ki Evropo naravnost idealizira, že kar pretirano idealizira. /.../ Tako se ljudje tega profila, če je le mogoče, vsakič odpravijo na počitnice na evropska tla, saj sledijo svojemu osnovnemu prepričanju, da je Evropa tista, kjer je mogoče najti tisto, kar razumejo kot visoka kultura, ki jo občudujejo in jo tudi nekako poskušajo replicirati na ameriških tleh.       
Slovenologija
Knjiga Slovenologija, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, prinaša zapise o Sloveniji, ki jih je Noah Charney izvorno napisal za tuje publikacije. Foto: Beletrina
Noah Charney
Noah Charney prihaja iz kraja New Haven, v katerem ima sedež svetovno znana zasebna univerza Yale. Z ženo Slovenko in dvema hčerama (ter psom) se je ustalil v Tunjicah v bližini Kamnika. Foto: Shipo
Noah Charney
"Na to, kako boš kot Američan potoval po Evropi, vpliva torej predvsem vprašanje, kateri družbeni skupini pripadaš in konec koncev tudi, iz katerega dela ZDA prihajaš." Foto: Shipo
       Tistim volivcem, ki so glasovali za Trumpa, je povsem vseeno, od kod prihaja njegova žena, in tudi nikoli ne bodo obiskali Slovenije. Žalostno je, da velik delež njegovih privržencev sploh ne poseduje potnega lista - v ZDA namreč kar polovica prebivalstva nima potnega lista.       
Noah Charney
Noah Charney je literarni uspeh dosegel z romanom Tat umetnin, ki je v slovenščini izšel leta 2008 v prevodu Ljubice Klančar. Foto: Shipo
       Čeprav tujci Slovenijo dojemajo kot moderno deželo, v idiličnem zavetju gora še vedno ohranjajo stoletja stare tradicije, nekatere manj, druge bolj zlovešče.       
 Iz knjige Slovenologija
Slovenology
Pri Beletrini so pod naslovom Slovenology izšla Charneyjeva besedila tudi v angleškem izvirniku, ta različica izdaje pa prinaša še nekatere uporabne informacije o Sloveniji, ki so zanimive za tuje bralce, Slovenci pa jih tako ali tako že poznamo. Foto: Beletrina
       Slovenija ni več neki "skriti dragulj", kakor so jo skoraj brez izjeme opisovali v tujih objavah, vendar k sreči še vedno ni preplavljena s turisti. Nedvomno je še zmeraj dragulj, in to še posebej za - recimo jim - najinteligentnejše in svetovljanske turiste, ki se zavedajo, da gre za zares poseben košček sveta, ki ga je treba obiskati in doživeti v živo.       
Noah Charney
"Kot eno izmed zanimivih opažanj bi poudaril dejstvo, da ljudje, ki živijo zunaj prestolnice, kar nekako ne želijo izstopati - vsaj na prvi pogled ne - in tako delujejo precej homogeno." Foto: Shipo
Noah Charney
Septembra bo na Televiziji Slovenija na ogled dokumentarna oddaja o delu in življenju Jožeta Plečnika, ki je nastala v produkciji RTV Slovenija in avtor katere je Noah Charney. Foto: Shipo
Noah Charney
Pri založbi Beletrina, ki je izdala knjigo Slovenologija, so zapisali, da "s pronicljivostjo znanstvenika in poetičnostjo umetnika avtor izrisuje koordinate kulturnega, družbenega in političnega življenja v podalpski deželi z živim občutkom za drobne detajle vsakdanjika". Foto: Shipo
       Pozitivno me je presenetila tukajšnja gostoljubnost. Vendar sem žal po drugi strani slišal tudi, da če bi prihajal iz katere druge države - na primer iz Albanije -, odnos Slovencev do mene ne bi bil nujno tako sprejemajoč.       
Noah Charney
"Menim, da se velja naučiti jezik že iz spoštovanja do države, v katero se preseliš." Foto: Shipo
Noah Charney
Med temami, ki se jim posveča v knjigi, med drugim najdemo lokalne kulinarične dobrote in nenavadne vaške običaje, žive legende športa in poezije, slovenske arhitekturne ikone, zen gobarjenja in tudi Toporišičevo odkritje izginule slovenske glagolske oblike - ducatnine. Foto: Shipo
Pixies
"Ne samo, da Pixies poslušam že od svojega 14. leta starosti, trenutno tudi pišem o njih - natančneje o njihovem mestu v kontinuumu nadrealistične umetnosti. In seveda je koncertna izkušnja v Križankah nekaj povsem drugega od koncerta v dvorani Stožice, čeprav tudi ta nikakor ni slaba," pravi Charney o koncertu Pixies v Križankah. Foto: MMC / Matjaž Tavčar

Dodaj v

Slovenologija ali Za tančico podobnosti, živela čudaškost!

Intervju z Noahom Charneyjem ob izidu knjige Slovenologija
15. julij 2017 ob 06:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Za tančico podobnosti, živela čudaškost! je naslov enega izmed besedil, ki so pred kratkim izšla zbrana v knjižni izdaji pod naslovom Slovenologija. Najbrž prav naslov tega besedila najbolje razkriva majhne bizarne dragocenosti prav tako majhne deželice, ki jo v veliki večini čislajo vsi, ki jo doživijo v živo. Razen morda tistih, ki jih hitro popade zavist, če je "pri sosedu lepše" - in žal tudi velikega deleža prav tistih, ki smo njeni državljani.

Tako postane kaj hitro jasno, da knjige, ki nosi podnaslov Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej najbrž res ni napisal Slovenec. Avtor je namreč Američan Noah Charney (1979), rojen v New Havenu v Connecticutu, ki o sebi pravi, da se je od nekdaj bolj domače počutil na evropskih tleh.

Charney se je pred desetimi leti proslavil z uspešnim romanom Tat umetnin, danes pa deluje tudi kot predavatelj in umetnostni zgodovinar, njegovi članki so doživeli objavo med drugim v publikacijah, kot sta The Washington Post in The Guardian. Pred leti se je preselil v Slovenijo, doktoriral na ljubljanski univerzi na temo arhitekture Jožeta Plečnika, z družino pa živi v bližini Kamnika.

Slovenologija, ki jo lahko opišemo kot spominsko esejistiko z uporabnostjo vodiča, prinaša 38 besedil, ki so bila prvotno objavljena v tujih publikacijah. Tako je pod naslovom Slovenology: living and traveling in the world's best country istočasno izšla tudi knjižna izdaja besedil v angleškem izvirniku, ta različica pa prinaša še nekatere uporabne osnovne informacije o Sloveniji, ki so zanimive za tuje bralce, saj jih Slovenci tako ali tako že poznamo.

Vabljeni k branju intervjuja z Noahom Charneyjem, avtorjem knjige Slovenologija, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina.


V knjigi opisujete, kako ste že v otroštvu s starši pogosto potovali po Evropi. Glede na to, da pripadate generaciji, rojeni konec sedemdesetih let, gotovo niste mogli mimo filmske klišejsko prikazane ameriške družine Griswold, katere glavo je igral Chevy Chase, in njihovih podvigov na potovanju po Evropi. Najbrž se niste ravno identificirali z njimi …
Moji starši pripadajo določeni družbenoekonomski skupini Američanov, ki Evropo naravnost idealizira, že kar pretirano idealizira. Tako se na primer na domačih tleh posvečajo vsem z evropsko kulturo povezanim vsebinam, naj bodo to obiski opere ali muzejev. Pa ne le ozko gledano kulturnim vsebinam, sem spada na primer tudi kupovanje zelenjave na tržnici, neposredno od kmetovalcev. Gre za prepričanje, da je vse, kar je povezano z Evropo, tudi boljše, čeprav ne gre nujno za neko zares oprijemljivo dejstvo. Tako se ljudje tega profila, če je le mogoče, vsakič odpravijo na počitnice na evropska tla, saj sledijo svojemu osnovnemu prepričanju, da je Evropa tista, kjer je mogoče najti tisto, kar razumejo kot visoko kulturo, ki jo občudujejo in jo tudi nekako poskušajo replicirati na ameriških tleh.

Tako da naša družinska potovanja po Evropi niso bila tako klišejsko ameriška, kot smo jih lahko spremljali pri Griswoldih (smeh). Moja mati je profesorica francoskega jezika in zato smo pogosto potovali po Franciji, pri čemer smo običajno imeli vnaprej izbrane specifične cilje. Tukaj je šlo recimo za določene muzeje ali pa tudi določene restavracije, ki so bile znane po kaki točno določeni specialiteti - tako smo se lahko na primer podali na dolg izlet po francoskem podeželju samo zato, da smo poskusili neko posebno sladico skorajda nekje bogu za hrbtom. Na to, kako boš kot Američan potoval po Evropi, vpliva torej predvsem vprašanje, kateri družbeni skupini pripadaš in konec koncev tudi, iz katerega dela ZDA prihajaš. Naša potovanja so tako pomenila obisk lokacij, o katerih smo brali in jih na podlagi tega izbrali še pred odhodom v Evropo.

Bi kot sloveniziran Američan dejali, da je z izvolitvijo Donalda Trumpa in posledično s Slovenko v vlogi prve dame v ZDA prišlo do kakršnih koli sprememb glede dojemanja Slovenije?
Kratek odgovor na to vprašanje se glasi, da je tistim volivcem, ki so glasovali za Trumpa, povsem vseeno, od kod prihaja njegova žena in tudi nikoli ne bodo obiskali Slovenije. Žalostno je, da velik delež njegovih privržencev sploh ne poseduje potnega lista - v ZDA namreč kar polovica prebivalstva nima potnega lista in ga tudi nikoli ne bo imela ter ne bo nikoli v življenju potovala zunaj meja ZDA. Za profil Trumpovih volivcev je med drugim značilno, da je zanje najmanj verjetno, da bi potovali po svetu, sploh pa se ne bi podali na kako nekoliko bolj eksotično lokacijo, kakršna je na primer prav Slovenija.

Če bi opredelil, za kateri profil Američanov je najverjetneje, da bi obiskal Slovenijo, so to izobraženi liberalci z vzhodne obale, ki jih navdušuje Evropa. Vendar s tem pomembnim poudarkom, da se ne podajajo na najbolj obiskane in znane lokacije, kot so na primer Pariz, London ali Rim, temveč jih zanimajo lokacije, za katere je treba malo skreniti z najbolj uhojenih turističnih poti. Je pa res, da bo morda dejstvo, da prva dama ZDA prihaja od tukaj, pripomoglo k temu, da mediji ne bodo več zamenjevali Slovenije in Slovaške.

Kdaj ste pravzaprav prvič slišali za Slovenijo?
Vsake toliko sem sicer za Slovenijo slišal v različnih kontekstih, vendar sem ji prvič posvetil pozornost leta 2000, ko sem bil dodiplomski študent in sem poleti z vlakom potoval po Evropi. Med ameriškimi študenti je zelo priljubljeno potovanje z Interrail vozovnicami, saj lahko na ta način za malo denarja zelo veliko doživiš. Preden sem se podal na pot, sem kupil žepno izdajo vodnika po Evropi in prosil pet izmed mojih prijateljev, ki so že potovali tako, da mi v vodnik vpišejo zaznamke, katere kraje se mi izplača obiskati in zakaj. Prav vsi od teh petih so mi neodvisno drug od drugega svetovali obisk Bleda, saj so ga označili kot nekaj najlepšega, kar so kadar koli videli. In ko sem bil nastanjen v enem izmed hostlov v Budimpešti ter razmišljal, ali se naj nadalje podam v Slovenijo ali raje v Slovaško, je to njihovo priporočilo pretehtalo in tako sem sedel na vlak, ki me je pripeljal sem.

Lahko rečem, da je šlo prej za naključno kot pa za neko zelo resno pretehtano odločitev. Tudi mene je Bled nemudoma očaral, človek se počuti, kakor da bi vstopil v pravljico. Vendar me je tudi Ljubljana povsem prevzela in moram priznati, da nisem vedel ničesar o njej, dokler je nisem obiskal. Tako nisem zares vedel, ali naj pričakujem kaj takega kot v Budimpešti ali Beogradu, kjer lahko na primer še vedno vidiš luknje od strelov in bomb na pročeljih zgradb. Po prvem vtisu bi Ljubljano prej primerjal z mesti, kot je na primer Zürich. Tukaj pa je seveda še Plečnikova arhitektura, za katerega prej sploh nisem vedel, kdo je. Nekaj ljubljanskih zgradb mi je bilo zelo všeč in ko sem preveril, kdo jih je zasnoval, sem ugotovil, da so prav vse njegovo delo.

Ste, odkar živite v Sloveniji, zaznali kakšne pomembnejše spremembe, skozi katere je šla oziroma gre ta država?
Neprekinjeno živim tukaj približno šest let. So mi pa nekateri prijatelji, ki živijo tukaj že dlje, pripovedovali o nekaterih kar drastičnih spremembah. V Sloveniji sem bival malo pred uvedbo evra in ta prehod je bil zame kar zanimiv, bil pa sem tukaj tudi v času, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Menim, da je bilo to obdobje, v katerem se je lahko občutilo, da se Slovenija vse bolj odpira, postaja vse laže dostopna in tudi vse bolj prepoznavna. Še posebej v približno zadnjem letu dni pa ne gre spregledati, da je tukaj polno turistov, sicer je v Ljubljani res izrazito živahno, vendar so tudi drugi deli države privlačni in zanimivi zanje. Slovenija ni več neki "skriti dragulj", kakor so jo skoraj brez izjeme opisovali v tujih objavah, vendar k sreči še vedno ni preplavljena s turisti. Nedvomno je še zmeraj dragulj in to še posebej za - recimo jim - najinteligentnejše in svetovljanske turiste, ki se zavedajo, da gre za zares poseben košček sveta, ki ga je treba obiskati in doživeti v živo.

Preden ste se ustalili tukaj, ste vsaj nekaj časa preživeli v več evropskih mestih. Kako je padla dokončna odločitev za selitev v Slovenijo?
Med letoma 2004 in 2006 sem študiral v Cambridgeu, kar je sicer bilo zabavno, vendar me ni zares izpolnjevalo in tudi potovati sem si zelo želel, saj je Cambridge skrajno majhen kraj. Odločil sem se tako rekoč izvajati nekakšne avdicije evropskih mest, da bi ugotovil, kje bi najraje živel. To pomeni, da sem se v določeno mesto preselil vsaj za mesec dni, kar mi je omogočilo, da sem tamkajšnje življenje spoznal bolj poglobljeno, kot če bi bil zgolj turist. Vsakokrat sem si torej najel stanovanje, se posvetil vsakovrstnemu raziskovanju mesta, poslušal tamkajšnjo glasbo, bral knjige o tem kraju ali pa romane, katerih dogajanje je bilo postavljeno v ta kraj. Tako so skozi te moje avdicije šla med drugim mesta, kot so Rim, Firence, Benetke, Madrid, Pariz pa sem preizkusil že med srednješolsko izmenjavo in pravzaprav mi je takrat tudi postalo jasno, da želim živeti v Evropi, čeprav še nisem vedel, v točno kateri državi.

Odkrito povedano je pri izbiri moje nove domovine pomembno vlogo igralo tudi vprašanje, kje bom srečal svojo bodočo ženo. Ne bi opredeljeval, ali je šlo za naključje, usodo ali kateri pojem bi še lahko za to uporabil, vendar je naneslo, da sem jeseni leta 2006 prodal svojo prvo knjigo, roman Tat umetnin. Imel sem to srečo, da se je knjiga precej dobro prodajala, kar mi je omogočilo, da sem se lahko začel preživljati s pisanjem. Bil sem torej na točki, ko nisem bil povsem zadovoljen s študijem na Cambridgeu, "preizkusno" pa sem živel v Ljubljani in takrat sem zaradi svojega zanimanja za Plečnika spoznal Petra Krečiča, ki je bil direktor Arhitekturnega muzeja Ljubljana. Omenil mi je, da ima zanimivo idejo, da bi se tujec lotil doktorske disertacije na temo Plečnika, zaradi zunanjega kritičnega pogleda na njegovo arhitekturo. Vprašal me je, ali bi mu lahko morda predlagal koga primernega iz Cambridgea, ki bi ga zanimala ta tema.

Nekaj tednov sem razmišljal o primernem kandidatu, v tem času pa sem spoznal svojo bodočo ženo, s katero sva se takrat tudi že začela sestajati. Tako je v jeseni 2006 vse naenkrat sovpadlo in ni bil potreben več neki poglobljen premislek, v katero evropsko državo se bom preselil. Preobrat je bil hiter: z bodočo ženo sva zaživela pod skupno streho, prepisal sem se z univerze v Cambridgeu na ljubljansko univerzo in začel pisati doktorat na temo Plečnika ter se tudi poklicno posvetil pisateljevanju.

Kakšni so vtisi, ki jih prinaša asimilacija - vas osebno kot Američana - v slovensko družbo?
Pri moji asimilaciji je zelo pomembno dejstvo, da velika večina Slovencev izjemno dobro obvlada angleški jezik. To me je zelo prijetno presenetilo, pravzaprav se mi sploh ne bi bilo treba učiti slovenščine in bi še vedno lahko povsem normalno funkcioniral v življenju tukaj. Vendar menim, da se velja naučiti jezik že iz spoštovanja do države, v katero se preseliš. Druga zadeva, ki me je pozitivno presenetila, je tukajšnja gostoljubnost. Vendar sem žal po drugi strani slišal tudi, da če bi prihajal iz katere druge države - na primer iz Albanije -, odnos Slovencev do mene ne bi bil nujno tako sprejemajoč.

V knjigi Slovenologija govorite seveda predvsem o slovenskih posebnostih. Ker pa ameriška kultura bolj ali bolj prežema življenje tudi zunaj meja ZDA, me zanima, kakšna so vaša opažanja glede tega v Sloveniji.
Tudi tukaj - kot seveda drugod po svetu - je zelo občutna amerikanizacija. Vendar je hkrati res, da je stanje zunaj Ljubljane precej drugačno - Ljubljana je pač res zelo svetovljansko mesto, kar se tudi takoj opazi že po sami ulični modi. Kot eno izmed zanimivih opažanj bi poudaril dejstvo, da ljudje, ki živijo zunaj prestolnice, kar nekako ne želijo izstopati - vsaj na prvi pogled ne - in tako delujejo precej homogeno. V ZDA pa nekako velja, da je normalnost nekaj dolgočasnega in zato prihaja do tega, da se ljudje že kar preveč trudijo, da bi dajali vtis, da so nekaj posebnega, kar hitro izpade izumetničeno.

Kaj pa primerjava odnosa do kulturnih dobrin?
V ZDA je potrošništvo tako zelo poudarjeno, da je količina tista, ki je tudi pri kulturnih dobrinah v ospredju. Obstaja splošno prepričanje, da če nekdo ni srečen v življenju, je za to krivo dejstvo, da ne poseduje dovolj stvari - oziroma povedano obratno: več kot boš kupoval, srečnejši boš. Glede kulturnih dobrin bi tukaj podal primer knjig, kar me kot pisatelja seveda še posebej zanima. Naravnost navdušen sem namreč nad odnosom, kakršnega imate Slovenci do knjig! Prisotno je določeno spoštovanje do knjig kot predmetov, navdušuje me tudi, da ima večina izdaj trde platnice. In tudi, če na primer kupiš knjige v Konzorciju, ti vsako lepo posebej zavijejo v fin ovijalni papir. Je pa tudi res, da so v Sloveniji knjige precej dražje.

Ameriški odnos je konkretno drugačen - v knjigarni morda naletiš na knjigo, ki ti je všeč, nato pa za en cent kupiš rabljeno kopijo prek Amazona, pri čemer gre običajno za izdaje z mehkimi platnicami, namenjene množičnemu trgu. To so knjige, ki so pravzaprav narejene tako, da se jih enkrat ali dvakrat prebere, nato pa preprosto razpadejo. Zato tudi prihaja do tega, da si na mesečni ravni kupimo cel ducat knjig, od teh pa ne preberemo več kot dveh. Zato mi je všeč, če grem v Sloveniji na kak obisk in vidim, da ima morda nekdo samo deset knjig na polici, vendar so videti lepo in se z njimi ravna spoštljivo.

Med ZDA in Slovenijo obstaja ogromna razlika na področju financiranja umetnosti, pri nas bi tudi sploh težko govorili o nekem zares vzpostavljenem trgu umetnin. S katerimi mehanizmi bi bilo mogoče prevetriti tukajšnje stanje?
Gre za zelo mnogoplastno zadevo. Najprej bi bilo nujno, da bi država uvedla občutne davčne olajšave za posameznike, ki kupujejo umetnine ali pa namenjajo donacije človekoljubnim organizacijam. V ZDA veliko večino umetnosti financirajo zasebniki, saj so v tem primeru davčne olajšave tolikšne, da imaš na koncu leta lahko pravzaprav več denarja, če si del svojega zaslužka doniral registriranim človekoljubnim organizacijam. Tako sicer država pobere nekoliko manj davkov, vendar se jo na ta način razbremeni financiranja umetnosti, tako da se nekako izravna tudi ta izpad pobranih davkov.

V ZDA torej za vsak dolar, ki ga nameniš človekoljubnim organizacijam in v nekaterih primerih torej prek tega tudi umetnosti, plačaš dolar manj za davke - in tudi zato se premožnim Američanom preprosto izplača podpirati umetnost. Žal v Sloveniji ta sistem ne bi mogel tako gladko delovati, saj na slovenskih tleh preprosto ne živi zadosti zelo premožnih ljudi. Zato bi tukaj predlagal, da bi bili velikih davčnih olajšav deležni tudi kupci umetnin.

Vendar bi bil potreben tudi velik mentalni premik, da bi premožni Slovenci oziroma ta peščica zelo premožnih Slovencev nakup umetnin prav tako dojemala kot nekaj, kar potrjuje njihov socialni status - tako kot ga zdaj posedovanje razkošne nepremičnine, avtomobila ali jahte … Kako bi lahko tudi pri nas umetnine postale pomemben statusni simbol?
Da, nedvomno je za nekaj takega potreben mentalni premik. Tukaj zagotovo igrata pomembno vlogo vzgoja, ki smo je bili deležni, in naše družbenoekonomsko ozadje. Gre za vprašanje, ali dojemaš umetnost kot očitno trofejo svojega bogastva, ta naravnanost je prisotnejša na Zahodu in na Daljnem vzhodu. Če poenostavimo - bistveno je vprašanje, z nakupom česa boš naredil velik vtis na svoje bližnje, s strokovnim izrazom to imenujemo razkazovalna potrošnja. Vendar je treba razumeti tudi, da v nekaterih kontekstih posedovanje umetnin kaže na posameznikovo sofisticiranost. In ne samo to! Iz dejstva, da nekdo poseduje dragocene umetnine, se preprosto potegne sklep, da ta posameznik najbrž poseduje tudi jahto, drage avtomobile in tako dalje.

Če se vrnem k Sloveniji, bi bilo po mojem mnenju zelo pomembno pritegniti kupce iz tujine. Menim, da so dela slovenskih impresionistov prekrasna, vendar niso zadosti znani zunaj meja domovine. Tukaj pa je še sodobna slovenska umetnost, ki je tudi na zelo visoki ravni - recimo Roman Uranjek s skupino Irwin ali pa umetnik Jaša ter seveda tudi pokojni Zoran Mušič kot pripadnik starejše generacije.

Za konec pa še vprašanje o vaši posebni izkušnji izpred nekaj dni. Kako se vam je v spomin vtisnila priložnost slišati Pixies, eno vaših najljubših skupin, v Križankah, ki so delo vašega najbolj občudovanega arhitekta, in to seveda v Sloveniji, ki jo imate za najboljšo deželo na svetu?
Seveda gre za nekaj neprecenljivega. Poleg samega koncerta me je neizmerno razveselilo tudi, da mi je uspelo dobiti intervju s člani zasedbe, ki smo ga izvedli na Peklenskem dvorišču Križank, kar je bila zame prav posebna izkušnja. Ne samo, da Pixies poslušam že od svojega 14. leta starosti, trenutno tudi pišem o njih - natančneje o njihovem mestu v kontinuumu nadrealistične umetnosti. In seveda je koncertna izkušnja v Križankah nekaj povsem drugega od koncerta v Stožicah, čeprav tudi tamkajšnja dvorana nikakor ni slaba. Pri Križankah mi je všeč še dejstvo, da lahko koncertom prisluhnejo od zunaj tudi ljudje, ki niso kupili vstopnice, vendar so kljub temu deležni dobrega zvoka … morda je Plečnik pri snovanju Križank računal tudi na to.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
RJSlo
# 15.07.2017 ob 06:58
Vendar sem mnenja, da se velja naučiti lokalni jezik že iz spoštovanja do države, v katero se preseliš.
----------------------------------
No ja. Tole pa ne bo ugajalo vsem bralcem.
Krimsky
# 15.07.2017 ob 08:01
Zobozdravnik ne more sam sebi zavrtati v zob, frizerka si ne more napraviti poročne pričeske ... in posameznik/narod ne more videti samega sebe, potrebuje pogled drugega, svojo identiteto dobesedno prebere iz oči drugega.
~
Zato smo za videnje nekoga drugega – zainteresirani že vnaprej, ... knjiga bo tako zlahka uspešnica za slovenske razmere, kar pomeni, ... hmm, ... npr. (nekaj) tisoč izvodov.
Bomo prebrali, seveda bomo, ... in se na nekatere nasvete (razkazovalna potrošnja) gladko požvižgali, ... kajti tisto, kar sem napisal v prvem stavku o prebiranju identitete, drži samo do neke mere, samo v neki razvojni fazi ... potem pa posameznik/narod (lahko) odraste in začne delati po svoje.
~
In delati po svoje je zares šokanto, za bližnjike ali tujce, in ima še najvišjo 'dodano vrednost' – kajti ... kopija je zgolj kopija, ... pa če še tako lepega originala.
Naša največja vrednost je torej ravno svojeglavost, trma, posebnost, ... (in vse ostale antitržne kategorije).
Brokoli1976
# 15.07.2017 ob 07:38
Zanimivo branje. Mogoče bom dal Tatu umetnin priložnost na morju.
zml
# 29.07.2017 ob 08:14
Ogledala so pač koristna - ko smo si všeč in ko si nismo.
Kazalo