Ocene treh največjih ameriških bonitetnih agencij s svojimi odločitvami dejansko usmerjajo delovanje okrog 95 odstotkov finančnih trgov. No, tolikšen je njihov delež ocen v finančnem svetu. Dejstvo je, da so pomembne in vplivne, in to še vedno velja. Francija, ki ima še naprej zelo visoke bonitetne ocene, se je odzvala precej kritično, odločno.

Standard & Poor's dvomi o uspešnosti fiskalne politike drugega največjega gospodarstva v območju evra, skrbi pa jih tudi visoka brezposelnost v državi. V zvezi s predvidenim zviševanjem "že tako visokih" davkov so ocenili, da to omejuje javnofinančno fleksibilnost. Francoski vladi očitajo, da ni zmožna pomembneje zarezati v javno porabo. Pri tem pričakujejo, da bo francoski javni dolg leta 2015 dosegel 86 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) in da bo brezposelnost nad mejo 16 odstotkov vztrajala do leta 2016.

Obeti za bližnje znižanje ocene so sicer namesto negativni (kot do zdaj) postali stabilni. Francoski finančni minister Pierre Moscovici je agencijo grajal. Prepričan je, da so njene kritike neupravičene, ugotovitve pa netočne. Čeprav bi se med nepristranskimi analitiki težko našel kdo, ki je v zadnjem obdobju pohvalil ekonomsko politiko Pariza ali pa izpostavljal dinamiko reform v tej državi. Zavračanje ugotovitev ali ocen, predvidevanj, ki jih pripravljajo bonitetne hiše v ZDA, je stalnica, čeprav te v zadnjem obdobju zgolj komentirajo realnost.

Bonitetne agencije so postale zelo previdne, raje zelo kritične v svojih ocenah. Konec koncev je njihov posel postal veliko vidnejši, ko so v ZDA padle prve domine v finančni krizi. Družba Lehman Brothers je imela še mesec pred zlomom zelo visoke bonitetne ocene. Bonitetne agencije pred začetkom tokratne krize niso bile dovolj ostre. Nato so postale za marsikoga preostre in verjetno po splošnem mnenju na tej strani oceana prispevale svoj del k zlomom gospodarstev, denimo v Grčiji, na Irskem ali Portugalskem. Predvsem naj bi pospešile te zlome, saj je – sodeč po uresničenih napovedih – težko argumentirati, da se ti zlomi ne bi zgodili. Ključni nauk teh zgodb je predvsem pravočasnost ukrepanja.

Resnici na ljubo pa obstaja tudi druga stran, ki se je zavedamo, ko se pogovarjamo o vsem drugem razen o ekonomskih vprašanjih. Namreč da obstajajo razlike med ljudmi, med državami, med gospodarstvi. In da preprosto iz Evropejca ne bomo naredili Američana, z enakimi gospodarskimi prijemi pa ne dosegli enakih rezultatov. Ustreznost pravočasnega ukrepanja. V tem pogledu je prožnosti še vedno premalo. Tudi potem ko se IMF strinja, da se s sabo ne more strinjati, spremeni le malo, ali pa nič. Fiskalna konsolidacija v obdobjih krize, pa naj trpeči trpijo. Podobno je na tej strani Atlantskega oceana. Vodilni ljudje evroskupine se strinjajo, da so omejitve pri uspešnosti trenutnih gospodarskih politik, a se ne bodo spustili tako daleč, da bi jih dejansko spremenili.

Sinoči je ameriška bonitetna agencija Fitch tehtala tudi slovensko bonitetno oceno in jo ohranila pri BBB+. S poudarkom, da negativna tveganja izhajajo iz sanacije bančnega sistema in nadaljevanja recesije. Od tega je odvisno, kakšna bo vloga Evropske komisije, Evropske centralne banke in IMF-a v Sloveniji.

Epilog
Ni nauk, je bolj ocena. Trojka, ki se ta čas v Grčiji srečuje tudi z jeznimi čistilkami na finančnem ministrstvu, je postala sinonim vsega zla. Se sploh kdo še spomni, kaj dejansko je grško prebivalstvo pripeljalo v trenutne razmere? Jeza nad trojko, Brusljem ali bonitetnimi agencijami je povsem nesmiselna. Odgovornost je v letih prelaganja odločitev, politične preračunljivosti in abotne skrbi za položaje.