Francoski dijaki so na ulicah namesto v učilnicah. Rezultat? Doslej ulica še ni zmagala. Zgodba mlade kosovske dijakinje trenutno razburja francosko in tudi širšo evropsko javnost. Zadnjo navadno le močno razburi, če se pred njenimi očmi kažejo trupla več sto Afričanov. Zdaj gre za eno dekle. Napredek? Učinka ali pa posledic tako skorajda ni, saj je sistem deluje tako, da namesto da bi reševal težave, torej razloge, da se ljudje podajajo na smrtonosne poti, in da bi ji pot olajšal, razmišlja predvsem o tem, kako ustvariti vtis solidarnosti, zaskrbljenosti in tvornosti ter ohraniti status quo. Nič novega.

Vedno znova se namreč odzivamo s kriki šoka, z besedami negativnega presenečenja, z idejo, da je nekaj tako grozno, da se ne da ubesediti. Spremeni pa se le malo kaj, saj tistega, česar ne moremo izraziti, označiti, opisati, kaj šele razumeti in razložiti, pač ne bomo rešili zgolj s ponavljanjem orisa groze. Zato se pogovarjamo o evropskem odzivu in od Evropske komisije zahtevamo odgovore, za katere sploh ni pristojna. Notranje zadeve so skrb držav članic. Azilna politika prav tako. Vprašanje, koliko jih lahko sprejmemo, je verjetno neprimerno, še posebej, če se bomo začeli pogovarjati o tem, kdo je ustrezen in kdo ni. Načrtno izbirali samo tiste, ki nam lahko koristijo. In še naprej govorili o Njih.

Britanska vlada je kar prek sporočil sms približno 40.000 ljudi pozvala, naj zapustijo Veliko Britanijo, če so v državi nezakonito. Tudi nekaj takih, ki to niso.

Vsakomur, ki se je kdaj z avtom ali vlakom pripeljal denimo na sever Pariza, je jasno, o čem govori protipriseljenska retorika, naj bo to Nacionalne fronte ali notranjega ministra Manuela Vallsa v sicer socialistični vladi. Ja, Pariz ni samo Eifflov stolp ali pa Louvre. Žal se začne in konča drugje. Tam ni lepo. Ni romantično.

Zakoni so nedvomno zato, da se spoštujejo. Temu pač ne moremo oporekati. Družina Dibranijeve, ki se je pred leti podala v Francijo, je izčrpala vse pravne možnosti, da bi po nezakonitem vstopu v državo tam ostala zakonito. Upor proti sistemu je v tem pogledu povsem nesmiseln, saj se bo le malokdo strinjal s tem, da je treba komur koli gledati skozi prste. Medijska realnost je vseeno malce poenostavljena. Zares ne obstajajo samo dobri in slabi. Med črno in belo pa je … vsaj veliko sive. Podobnih zgodb je najbrž še veliko. Ulica je v Franciji pogosto glasna, a doslej so notranji ministri zmagovali. Še več, navadno ob podpori večine javnosti.

Za gospodarsko krizo niso krivi ne delavci ne priseljenci.

V začetku leta sva s snemalcem obiskala eno izmed četrti v Parizu, ki so jo poimenovali kar Mali Bamako. Bilo je ob začetku "reševanja malijske demokracije" oziroma kmalu po odločitvi predsednika Hollanda, da se odzove na prošnjo za posredovanje malijske vlade. Za Malijce v Parizu ni bilo dvomov. Hoteli so sekularno prihodnost za Mali. "Bi šli nazaj?" "Ne. Najbrž ne. Verjetno ne. Sploh ne."

Evropski sen.