V zadnjih tednih smo slišali številne pregrete izjave z Zahoda, Vzhoda, obudili čezmejno peskovniško retoriko na zahodnem Balkanu in nemara začeli razpredati tudi o tem, da so vsi tujci super, če le ostanejo taki. Tujci, mar ne. A bolje, verjetno, bi bilo: tujci, dokler ne postanejo znanci.

Marsikomu je tuje dojemanje pomena schengenskega območja brez notranjih meja. Ampak to je bistvo EU-ja. Svoboda gibanja. In misli. In misli drugega. In zgolj in samo svoboda drugega. Ter zgolj in samo svoboda. Ne pripisujte Nobelove nagrade Evropski uniji izpred nekaj let tistim, ki jih v EU ne marate. Pripišite jo točno temu, kar je. Svobodno, varno območje, kjer se pripadniki različnih narodov izgubljajo v ponesrečenih poskusih redefiniranja angleškega jezika, kjer je učenje psovk verjetno najpogosteje prvi stik pri spoznavanju drugačnosti, kjer je normalno, da niso vsi ljudje enaki, a enakovredni in podobno. To, da ni vojne in da lahko počnemo tako rekoč, kar želimo (omejitve seveda so, a so bolj ponotranjene z vzgojo kot pa s strahom pred represijo), je kar samoumevno.

V torek je bilo videti, kot da se nad EU zgrinjajo črni oblaki. Tule v Bruslju se je sonce izmenjavalo z nevihtnimi oblaki in ostrimi sunki vetra. Bilo je neprijetno, kar je sicer relativno redna definicija občutij ob vremenskih napovedih. Znotraj ene od stavb Sveta EU-ja so se pogovarjali o tem, da bodo uporabili evropske pogodbe proti štirim članicam EU-ja. Da jih bodo skladno s pravili preglasovali. Na področju notranjih zadev. Načeloma nimam težav s tem, da se pri glasovanjih v EU-ju uporablja kvalificirana večina, ampak na področju notranjih zadev?!? Tole ni bilo dobro sporočilo, pa četudi ste EU-fil. Slovaška, Češka, Madžarska in Romunija so bile proti porazdelitvi 120.000 oseb iz Italije in Grčije med članicami. In so izgubile možnost reči ne. Če bi šlo za kaj drugega, potem bi tule lahko nadaljeval v isto smer, a vendarle, 120.000, pri čemer je že v prvi polovici leta v EU prispelo skoraj pol milijona oseb. Pa saj se hecajo. Kaj pa ostali? Ne, nič se ne hecajo. Gre za to, da mislijo resno. Kar je skrajno neresno. Krizni odziv EU-ja je znova padel na celi črti. V EU bo letos prispelo verjetno več kot milijon beguncev in migrantov, države pa si jih ne morejo razdeliti 120.000. Kaj šele bo, ko bodo morale zadevo zvesti! To bo še tehničnih in postopkovnih težav. Ne bi bil rad zoprn, ampak bom. Madžari, Slovaki, Čehi in Romuni so izpostavili kar nekaj relevantnih pomislekov, za katere ob nujnem sledenju pravilnosti ene in edine usmeritve preprosto ni bilo časa. Na koncu pa smo poslušali vnaprejšnja opravičevanja morebitne nezadostnosti odločitev. Prvi podpredsednik EK-ja Frans Timmermans je priznaval, da s tem begunska kriza ne bo rešena. Ampak nekaj je treba storiti, pa čeprav …

Dogovor ima sicer tudi del o preprečevanju sekundarnih poti teh beguncev. To preprosto pomeni, da se bomo morali truditi, da bo tistih nekaj sto beguncev dejansko ostalo pri nas. Mislim, pri vas. To nikakor ne pomeni, da boste morali sprejemati sirske begunce ali iraške migrante (ali pa obratno, meni se zdijo še vedno vsi zelo podobni, namreč ljudje) v svoje domove ali pa bognedaj, da vam bodo z njiv kradli krompir. Vse to je sicer možno, ni pa preveč verjetno.
EU že ves čas stopica za krizami. Scenarij pri tej je zelo podoben kot pri kateri koli drugi. Najprej veliko besed, nato delovna skupina, ki pripravi analizo, in ker kriza kar noče proč, nekaj zapoznelih ukrepov ter nato obljube o financiranju, ki naj bi nas prepričale, da je to pa res to. Vmes sicer še kakšen ukrep, s katerim bomo pokazali, da mislimo resno za nazaj in za naprej. Odpravili bomo vzroke za številne poti v EU. Hura. Zaprli bomo meje. Hura? Ne, ne, še bolje, Turčiji bomo plačali, da zapre svojo mejo in vsem drugim, da nam ne bodo obremenjevali meja, češ da imajo tako slabe razmere v taboriščih in tako veliko število beguncev v njih! Hu?!

Prvi koraki. To je vse, kar smo za zdaj videli na evropskem parketu glede enotnega evropskega odziva na begunski in migrantski val, ki smo mu bili priča v zadnjih tednih. Po kreganju nato sredni sestanek, ki naj bi nakazoval pravo smer in kjer naj bi se pogovarjali o dejstvih, brez čustev. Tako je govoril predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Politika pa brez čustev?! Kam pa pridemo. Svizec ima ob takih ocenah, kot jih po zasedanjih zmorejo voditelji EU veliko dela.