Kevin Durant in Kyrie Irving sta se na tekmi vseh zvezd precej zabavala. Od takrat je bila zelo resna možnost, da kmalu združita moči. Foto: Reuters

Zadnji večji pretres se je nazadnje zgodil pred petimi leti, ko je odločilno potezo potegnil LeBron James z vrnitvijo v Cleveland. Miami, ki je na krilih velike trojke James–Wade–Bosh štirikrat zapored igral v finalu, je izginil z zemljevida ekip, ki so se borile za naslov, na drugi strani države pa se je dinastija okrog Tima Duncana postarala.

Golden State je zadnjih pet sezon igral v finalu Lige NBA. Foto: Reuters

Svoje je naredila evolucija košarkarske igre, ki je postala hitrejša in gibljivejša. Visoki, dominantni, a tudi bolj statični centri so izgubili veljavo, vse več pomena so dobili (ostro)strelci, sploh tisti, ki so sposobni (v serijah) zadevati trojke. V tem duhu je bila na zahodu zgrajena dinastija Golden Stata, ki jo je sestavljala hrbtenica Steph CurryKlay ThompsonDraymond Green, ki je s prihodom Kevina Duranta postala nepremagljiva. Na vzhodu je bila dovolj persona Jamesa, okrog čigar se je zbrala kakovostna ekipa. Posledica je bila za (neopredeljene ljubitelje) dokaj dolgočasen razplet v štirikratni ponovitvi istega finalnega para, kar je bil seveda svojevrstni rekord.

Da se bodo karte letos izrazito premešale, je bilo jasno zaradi neverjetno bogate generacije prostih igralcev, v kateri je bilo polovica jedra Golden Stata (Durant, Thompson, DeMarcus Cousins), glavna zvezda prvakov (Kawhi Leonard) in nekaj drugih zvezdnikov najvišjega kalibra (kot so Kyrie Irving, Kemba Walker in Jimmy Butler). Nepredvidljivost je dodal še razplet finala, v katerem sta se dolgotrajno poškodovala Durant in Thompson.

Durant, Irving in Jordan nova velika trojica v Brooklynu

Veliki zmagovalec prestopnega roka je brez dvoma Brooklyn, ki je pred leti z neumnim poslom zapravil malo morje naborov, zdaj pa je zrasel v zelo konkurenčno ekipo. Kdo bi si še pred dvema mesecema mislil, da bodo imeli Netsi tako Irvinga kot Duranta? Na tekmi vseh zvezd so bili novinarji pozorni na vsako komunikacijo med omenjenima igralcema. Njuni neprepričljivi in občasno živčni odgovori na vprašanja o prihodnosti so dajali vedeti, da si še kako želita igrati skupaj.

New York je bil idealna izbira. Največje mesto v državi, največji trg in najbolj legendarna dvorana. Knicksi so svoje opravili med sezono, ko so izpraznili plačno listo, med drugim so se poslovili tudi od obraza kluba Kristapsa Porzingisa. Ahilova tetiva naj bi bila (po besedah ključnih mož iz Madison Squara Gardna) kriva, da naj ne bi bili Durantu pripravljeni ponuditi najvišje mogoče ponudbe. Nora odločitev, sploh če gremo po zgodovinski listi tveganih pogodb, ki so jih podpisali v zadnjih letih. New York je spet ostal brez vsega in je le bleda imitacija samega sebe.

Dončić drugi Evropejec z nagrado za novinca leta

Durantova dolgotrajna poškodba je brez dvoma razlog, da Brooklyn niti slučajno ni prvi favorit Vzhodne konference. Toronto je tudi brez Leonarda izjemno širok in kakovosten, kar velja tudi za drugega finalista vzhoda Milwaukee, ki je obdržal Khrisa Middletona. Philadelphia je sicer ostala brez Butlerja, a je dobila Ala Horforda, še vedno pa ima Tobiasa Harrisa, Joela Embiida in Bena Simmonsa. Pomembnega igralca sta dobila Boston (Walker) in Miami (Butler).

In zahod? Ta konferenca je videti še bolj nepredvidljiva. Golden State je z odhodom Duranta in poškodbo Thompsona izgubil veliko, luknjo je skušal zakrpati z D'Angelom Russellom (glede na njegov položaj imam občutek, da bo po vrnitvi Thompsona poslan kam drugam, Bojevniki pa se bodo okrepili na kakšnem drugem položaju).

New Orleans ima (vsaj na papirju) zelo svetlo prihodnost. Foto: AP

Houston ni veliko trgoval, a ima še vedno kakovostno ekipo. Portland je z Damianom Lillardom obdržal svojo identiteto in potencial. Lakersi so ob Jamesu dobili Anthonyja Davisa (James še nikoli ni imel tako kakovostnega soigralca), Utah je postal zelo simpatična in široka ekipa (Mike Conley, Bojan Bogdanović), kar velja tudi za New Orleans. Pelikanom se ni pokazala le Marija (Zion Williamson), ampak tudi Jožef – David Griffin namreč sestavlja zelo dobro ekipo (Derrick Favors, J. J. Redick, Nicolo Melli, za Davisa je dobil Lonza Balla, Brandona Ingrama in Josha Harta, kopiči pa se mu tudi malo morje naborov). Še marsikdo se bo spogledoval s končnico, ob običajnih osumljencih (Denver, San Antonio) je še nekaj pretendentov, med katerimi je gotovo tudi Dallas, ki bo končno aktiviral evropsko navezo Luka Dončić–Porzingis.

Nepremaknjena je ostala le še ena domina (Leonard), ki bo vplivala na vse preostale vidnejše stranske igralce tipa Danny Green. Ne glede na Leonardovo odločitev so se razmere in kakovost precej porazdelile. In to bo veljalo ne glede na klub, ki ga bo na koncu dobil. Lakersi bi z njim postali na papirju brez dvoma prvi favoriti, a bi bili v tem primeru obsojeni na zelo, zelo, zelo krhko in ranljivo klop. Prav Leonardova zgodba v Torontu namreč dokazuje, da na koncu ni najpomembnejši le (en) glavni igralec, ampak (dovolj široka in) kakovostna ekipa.

Kaj pa menite vi? Kdo bo ima sodeč po trenutnih razmerjih največ možnosti, da v prihodnji sezoni osvoji naslov (ekipe so razvrščene po mnenju stavnic)? Vabljeni k sodelovanju v anketi in deljenju svojih mnenj v komentarjih pod to kolumno.