Prejšnji konec tedna smo v avtomobilistični seriji Nascar videli dober primer modernega gladiatorstva. Na eni strani želja po spektaklu, na drugi strani huda nesreča Ryana Newmana. Foto: Reuters
Prejšnji konec tedna smo v avtomobilistični seriji Nascar videli dober primer modernega gladiatorstva. Na eni strani želja po spektaklu, na drugi strani huda nesreča Ryana Newmana. Foto: Reuters

Na začetku tedna je minilo deset let od enega najbolj zapomnljivih trenutkov v zgodovini slovenskega športa. Padca Petre Majdič v tisto luknjo, iz katere je splezala in v hudih bolečinah pritekla do bronaste medalje na olimpijskih igrah v Vancouvru.

Ob okrogli obletnici sem pripravil krajšo novico, ki je obudila nekatera neverjetna dejstva v celotni zgodbi. Bralec Uroš je v svojem komentarju izpostavil: "Glorifikacija tega uspeha je najmanj sporna, če ne nevarna, saj predstavlja povsem napačen zgled − zaradi vztrajanja pri nastopu je pretirano ogrožala svoje zdravje."

Razumem Uroševo bodico in se v resnici strinjam pri kritiki same glorifikacije. Pravzaprav sem podoben kritičen razmislek izjemno pogrešal v samem času dogodka in o tem nekaj kratkih vrstic zapisal na blogu, predhodniku te kolumne.

Majdičevo pretresli komentarji MMC-jevih uporabnikov

Hiter prelet po spletu kaže, da so bile o tem fenomenu napisane tudi diplomske naloge ("novinarsko pokrivanje dogodka kot mučeniško dejanje"). Petrina percepcija v širši javnosti je pravzaprav najmanj ironična. Leto pred Vancouvrom je namreč v svoji najuspešnejši sezoni zmagala kar devetkrat, brez uspeha pa je ostala na svetovnem prvenstvu v Liberecu, kjer je zaradi težav z zdravjem ostala daleč od medalj. Del javnosti jo je precej kritiziral, kar jo je silovito prizadelo. "Ko gre zares, tekmuje kot turistka," je najkrajši možni povzetek (predvsem anonimnih) kritik.

Leto pozneje je po lastni neprevidnosti in napaki priletela v luknjo in se huje poškodovala. Njeno vztrajanje ji ni prineslo le medalje, ampak simbol vztrajanja in boja za vsako ceno. Marsikateri isti kritik iz Libereca se je spremenil v glasnega častilca neverjetne zgodbe. Kako ironično.

V prvi vrsti gre za zgodbo. Za sporočilo.

Podkast Številke: Zgodba Petre Majdič

Tako kot je jasno sporočilo vztrajanja, mi je jasno umanjkalo vprašanje cene te poteze. Še kako se strinjam z Urošem pri vprašanju ogrožanja svojega zdravja. Petro sem spoznal precej pozneje − pri ustvarjanju posebne epizode Številk. Šlo je za stvar minut in hitre odločitve. Iti naprej ali ne? Nastopala je na svojih zadnjih olimpijskih igrah, tako v Salt Lake Cityju kot Torinu ji je medalja ušla zaradi različnih vzrokov. Obakrat ji je bila blizu, a hkrati daleč. Med 0 in 1 je vmes celo vesolje. Zdaj razumem, da v tistem hipu ni bilo časa za filozofske debate, kaj njena poteza sporoča drugim. Veliko večino svojega življenja je do tiste točke posvetila tej dejavnosti, in logično je, da je skušala narediti vse, da 0 postane 1. In 0 je res postala 1.

Niti slučajno ne želim opravičevati njene odločitve. Skušam pa jo vsaj razumeti.

Če iz samega športa vržemo ves balast in vse bogate ter bleščeče pridevnike (s katerimi sem namenoma pretiraval na začetku članka), na koncu ostanejo številke, ki stkejo zgodbe. Ko smo tako popolnoma pošteni in uporabljamo iste vatle, ni daleč sklep, da velika večina športnega poročanja samodejno pomeni glorifikacijo. Eno najneverjetnejših olimpijskih zgodb je spisal avstralski hitrostni drsalec Steven Bradbury, ki je v Salt Lake Cityju 2002 kot avsajder prišel do zlate medalje. Njegova zlata zgodba je bila prežeta z neverjetno količine sreče, saj so tekmeci zanj padali v vseh fazah tekmovanja (priporočam spodnji ogled).

Če ste si ogledali kratek portret, ste gotovo opazili posnetek resnejše rane. Leta 2000 si je huje poškodoval vrat in polomil dve vretenci. V narativi njegove kariere gre zgolj za sladkorček, ki daje še več okusa. Kar je lahko seveda tudi nesramen pogled. Ne nazadnje gre za nevaren šport, v katerem so ureznine precej pogost spremljevalec.

Ko zaradi socialne stiske tvegaš svoje zdravje

Kar me seveda vrne na osnovno Uroševo premiso ogrožanja zdravja. Kakor koli ironično se to že sliši in kolikokrat sem to že zapisal, a bom še enkrat − že samo ukvarjanje z vrhunskim športom je nezdravo. Pomislimo še na sorodne gladiatorske vidike (ameriški nogomet in trajne okvare možganov; želja po čim zanimivejših in nevarnejših progah/dirkališčih). Če dodamo še hipotetični ščepec zunanje motivacije (pritisk staršev, ki morda živijo svoje neizživete sanje ali nemara celo želijo finančno unovčiti svojo srečko), ni popolnoma neustrezno, da si postavimo vidik, v katerem poročanje o vrhunskem športu predstavlja glorifikacijo.

To je skrajni vidik. Če vsako poročanje o športnem dogodku interpretiramo kot glorifikacijo, je zato toliko pomembneje, da se poročajo in izpostavljajo tudi drugi športni vidiki, kot je pomen osebnosti, ferpleja ali odločitve, da je zdravje pomembnejše od športnih dosežkov.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništva RTV Slovenija.