Dan Marino je leta 1983 eksplozivno začel svojo kariero v Ligi NFL. Sredi prve sezone je mesto prvega podajalca prevzel Davidu Woodleyju, naslednjo sezono pa je postavil številne rekorde in med drugim prejel nagrado za najkoristnejšega igralca. Miami je zanesljivo popeljal do velikega finala, kjer pa je moral priznati poraz San Franciscu, za katerega je žoge imenitno delil še en velikan te igre Joe Montana.

Sorodna novica Če se Dončić odloči, lahko pristane tudi v najboljši obrambni peterki Lige NBA

"Nič hudega, to so učna leta, vsi so šli čez to fazo, Marina čaka še veliko Super Bowlov, kjer bo lahko osvojil precej prstanov," je nekakšen povzetek medijskih poročanj in napovedovanj njegove prihodnosti. A ta se je razpletla drugače. Precej drugače, Dan Marino kljub bogati in sila uspešni karieri nikoli več ni zaigral na Super Bowlu.

Težko (in priznam, včasih tudi nesmiselno) je vleči tovrstne vzporednice, ampak kanček soli se v tem vendarle skriva – priložnost igrati v finalu ene od ameriških profesionalnih lig ni nekaj samoumevnega. V nasprotju z evropskimi športnimi tekmovanji svojevrstno omejitev prinaša salary cap, ki v kombinaciji z naborom onemogoča dolge prevlade (ki jih vidimo marsikje v Evropi).

Letos je 40. zaporedno leto, v katerem velja ta finančna uravnilovka, v tem času se je naslova prvaka veselilo 13 ekip, kar je precej večja pestrost kot predtem (ko je resnici na ljubo obstajalo tudi precej manj klubov). Poglejmo vse prvake.

Opombe:
− V stolpcu Naslovi je število prstanov, ki jih je posamezen klub osvojil od leta 1985.
− Leta: pregled let, v katerem je klub osvojil naslov.
− Obdobja: ua koliko različnih ekip je šlo. To je seveda popolnoma arbitrarna odločitev, Golden State bi lahko štel ena ali dva, Chicago sem zaradi gonilne sile Michaela Jordana štel kot eno ekipo oziroma obdobje.

Pod črto, večina ekip je v tako dolgem času izkoristila le eno priložnost za naslov prvaka, tu so izjema LA Lakersi, blizu pa je tudi Boston, ki ima sicer precej manj naslovov, a je eden redkih, ki je zmožen pogostejše sestave ekipe, ki igra v finalih (kjer je igral že leta 2022 in seveda letos).

Sorodna novica Trikrat Washington: Kakšno razliko lahko naredi en dan?!

Ugotovitev je jasna: okno priložnosti za naslov prvaka vsaj za večino ekip ni prav pogosto odprto. Dallas je ključno potezo gradnje te ekipe naredil leta 2018, ko si je na naboru zagotovil Luko Dončića, nato je nekaj let dokaj neuspešno iskal ustrezne kose sestavljanke, ki bi ekipo dvignile v resnega kandidata za naslov prvaka. Mavsom je to uspelo v dveh zimskih prestopnih rokih, lani je pridobil Kyrieja Irvinga, letos pa P. J. Washingtona in Daniela Gafforda. In kot bi rekla Dinah Washington, 24 ur je naredilo neverjetno spremembo ...

Možnost igranja v velikem finalu ne pride prav pogosto, osemletna serija LeBrona Jamesa je bila nekaj posebnega, zato je treba izkoristiti prav vsako priložnost, ki se ti ponudi. Verjamem, da gre Dončić v finale prav s tako mentaliteto.