Prva večna resnica je narava, druga večna resnica pa je funkcija predsednika vlade. Narava je pokazala svojo moč, ne le po naključju, temveč v teh dneh prvič tudi kot načelo. Mislite, da je šlo za naključje, ko je sneg podrl streho ribniškega obrata, v katerem izdelujejo snežne pluge? Snežni plug je največji sovražnik snega in po desetletjih ponižanj se je ta odločil za maščevanje.

Druga bistvena tema pa je funkcija predsednika vlade. Ko se je Janez Janša pritožil, da je bila s propadom koalicije kršena njegova človekova pravica do predsedovanja vladi, mu je vrhovno sodišče odgovorilo, da biti predsednik vlade ni človekova pravica. In čeprav smo kdaj pa kdaj odhajajočega predsednika v teh besedilih tudi osirali, ga je tokrat le treba vzeti v bran.

Razumemo mnenje, da predsedovanje vladi ni človekova pravica v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1946. Pa saj se predsednik vlade tudi ni pritožil “varuhu človekovih pravic”, čigar naloga je varovanje osnovnih človekovih pravic. Pritožil se je na sodišče, ker je menil, da mu je kratena splošna človekova pravica do tega, da je predsednik vlade.

Čeprav se ta poteza zdi zmedena, ima v sebi nekaj soli; problematizira namreč to, da ima vsak izmed nas neodtujljivo pravico do tega, da je predsednik vlade. In ta teza ni znanstvena fantastika. Vsaj dva primera, ko se je ta pravica uresničila, poznamo; prvi je primer pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki je tako rekoč kot anonimen državljan konec osemdesetih zase zahteval pravico, da je predsednik vlade takratne skupne države.

Pustimo posebne zgodovinske okoliščine, a če bi takrat s kakšno partijsko ukano zmagal njegov protikandidat, bi lahko Drnovšek mirno odšel na sodišče, saj bi bila s tem kršena njegova človekova pravica, da postane predsednik vlade.

Drugi primer pa je morebitna mandatarka Alenka Bratušek. Tudi ona z meteorskim vzponom v vrh slovenske politike uresničuje svojo človekovo pravico, da postane predsednica vlade. Gre preprosto za to, da sta tako Drnovšek kot Bratuškova, izrazita obstranca, dobesedno iz politične anonimnosti zahtevala in v Drnovškovem primeru tudi dosegla svojo pravico do predsedovanja vladi. S tega stališča je mnenje vrhovnega sodišča, da predsednik vlade ni človekova pravica, zgrešeno.

In če lahko postaneš predsednik vlade oziroma če lahko predsedništvo zahtevaš, je popolnoma logično, da ti lahko to pravico tudi kršijo. Kršitev te pravice pa je vse, kar se zgodi zunaj poraza na volilni tekmi oziroma pogajanj v parlamentarnem prostoru. Povedano drugače: vsak izmed nas ima pravico do predsedovanja vladi, le na volitve se mora odpraviti in na njih ne sme izgubiti.

Da pa ne bomo videti naivni, še nekaj dejstev. Ker ni imel možnosti odgovoriti na obtožujoče poročilo KPK-ja, se je Janez Janša na celjsko upravno sodišče pritožil, da so kršene njegove osebne in človekove pravice. Še prej pa je v prvem odzivu na poročilo podal mnenje, ki je tako vzrok kot rešitev problema, v enem samem stavku. Takrat je dejal, da če je poročilo KPK-ja točno, ne bi smel biti na mestu predsednika vlade. Torej je povedal, da če navedbe v poročilu držijo, sam ne bi smel biti predsednik vlade. To pa logično pomeni, da ker de facto je predsednik vlade, navedbe v poročilu ne morejo držati. Če pa navedbe ne držijo, mu je bila na podlagi laži kratena pravica do tega, da je predsednik vlade.

Vsa ta miselna kolobocija pa pripoveduje čisto drugo zgodbo. Predsednik vlade je resda neodtujljiva pravica vsakega izmed nas, vendar se preprosto spodobi, da se zanjo potegujejo le tisti z moralno integriteto in človeškim dostojanstvom. Vsi drugi bi se morali kot tovornjakarji na primorki sami izločiti iz prometa. Predsednik vlade bi moral biti oseba, ki ji predsedništva vlade kot človekove pravice ni mogoče kratiti, ker za to ni mogoče najti nobenega razloga.

Kajti to, da mora v neki družbi sodišče odločati o predsedovanju vlade kot o človekovi pravici, ne pove nič niti o sodišču niti o predsedniku vlade … Veliko pa pove o družbi sami.