O hiši Haus am Horn so po njenem odprtju zapisovali iskrive pa tudi škodoželjne komentarje, češ da gre za hišo za marsovce, da spominja na na bombonjero, na tovarno otrobov ... A priznavali so tudi, da gre za pomemben in v prihodnost usmerjen projekt. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

To je nekaj navedkov tedanjih komentatorjev produkcije šole Bauhaus.

Izredno stanje na šoli Bauhaus
Leta 1922 je Walter Gropius, ustanovitelj šole Bauhaus – to je leta 1919 izvedel z združitvijo šole za umetno obrt in visoke šole za upodabljajoče umetnosti v Weimarju – razglasil izredno stanje. Nujno je bilo treba zgraditi hišo, saj je vlada dežele Turingije nadaljnje financiranje Bauhausa pogojevala s tem, da šola dokaže svojo učinkovitost. Gropius je vzpostavil odbor za organizacijo razstave, katere glavni eksponat naj bi bila hiša, podaljšal je delovni čas zaposlenih in dal moratorij na sprejemanje novih študentov v celotnem poletnem semestru leta 1923.

Do vzorčne hiše šole Bauhaus pot vodi skozi ogromen park na reki Ilm, v katerem je tudi Goethejeva vrtna hiša. Foto: Polona Balantič

Zahtevo turingijske vlade je treba razumeti tudi ob razmerah, v katerih se je Nemčija znašla na začetku dvajsetih let. Ključna beseda: inflacija! Oktobra 1922 je namreč nemška marka veljala zgolj tisočinko vrednosti iz avgusta 1914, leta 1923 pa je prišlo do hiperinflacije, zaradi katere so morali uničiti ogromne količine bankovcev, ker preprosto njihova vrednost ni več ustrezala realnim razmeram. Ja, oktobra 1923 je bilo treba za en ameriški dolar odšteti astronomskih 4,2 milijarde nemških mark ...

V hiši preseneti barvitost, denimo kockasta tla v jedilnici. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

To je bilo ozadje boja ’bauhausovcev’ za preživetje, ki se je potem sicer kmalu izjalovil in terjal preselitev v Dessau, kjer je potem nastal tisti klasični beli Bauhaus, kot si ga predstavljamo danes, in sicer predvsem na ozadju fotografij glavne šolske stavbe (sploh tiste z letalom v preletu in študentov, ki sedijo na terasah, vedno znova navdušijo) in vil profesorjev (oziroma mojstrov). In uvertura v ta arhitekturni program je bila programska hiša Haus am Horn.

Goethejeva hiša, v kateri je dišalo po vroči čokoladi
Pot vodi mimo vrtne hiše Johanna Wolfganga von Goetheja, ne preveč impozantne hiše sredi krasnega vrta, ki pa se zdi precej puščobna in kjer izvemo, da se je Goethe rad zadrževal v kuhinji, kjer so pripravljali njegovo najljubšo pijačo, vročo čokolado, in kjer je sedel predvsem pozimi, saj je bilo stavbo težko ogrevati in so bili drugi prostori hladni. Izvemo tudi, da je po večini delal stoje, pa ne le on, v njegovih časih je menda veliko ljudi pisalo stoje ob nekakšnih pultih, ker pa je Goethe seveda pisal tudi dolga besedila in uradne papirje, si je omislil ’osla’, nekakšen približek barskega stolčka, ki ga je bilo treba zajahati.

V njegovi hiši je bilo predvsem vse zelo majhno in ozko in spraševala sem se, kam je sploh utegnil spraviti svoje zadeve. Omar je namreč malo in vse so skope velikosti. Ta vtis se je ponovil čez dobre pol ure …

Šola Bauhaus je v prvih letih delovala v stavbi belgijskega arhitekta in oblikovalca Henryja van de Veldeja. Foto: EPA

Strogi pogoji urejanja vrtov in 'aranžiranja' posesti
Najprej sem se po naključju znašla še v soseski nove gradnje (Neues Bauen), kar je seveda aluzija na Bauhaus in celotno modernistično gibanje. A soseska je nova. Da noben objekt ne sme presegati višine 10,5 metra, da pred nekaterimi objekti sploh ni dovoljeno parkirati avtomobilov, da je izbira sort dreves za zasaditev na vrtu strogo določena, prav tako pa so tudi strogo regulirani provizorični objekti na vrtu (denimo vrtne lope), izvem od stanovalca, sicer profesorja na weimarski glasbeni akademiji. Prekinil je zalivanje vrta in me popeljal naokoli in mi zaupal, da so menda prav ti neizogibni pogoji kar nekaj potencialnih stanovalcev odvrnili od nakupa stanovanja v sicer precej idilični soseski.

Haus am Horn – prototip modernizma
Nekaj ovinkov naprej pa stoji omenjena Haus am Horn, hiša, s katero naj bi Bauhaus dokazal svojo kompetenco, ki prav tako preseneti z majhnimi dimenzijami opreme. Nekako težko si je predstavljati, kam so spravili vse kuhinjske pripomočke v sicer v svojem času ultramoderni prvi vgradni kuhinji, kam obleke in otroške igrače, kam gospod v svoji moški sobi vso svojo imovino … Vendar, ja, hiša je prototip modernosti.

Kuhinja v hiši velja za prvo vgradno kuhinjo, bila je zagotovo simbol modernosti, a kot pri vsej drugi pohištveni opremi presenetijo majhne dimenzije. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

Industrijski vzpon Nemčije naj dopolni kakovostno oblikovanje
Ozadje Bauhausa je industrijska revolucija, ki je obenem pomenila proletarizacijo množic, a tudi racionalizacijo in s tem pocenitev proizvodnje vsakodnevnih dobrin; sčasoma tudi objektov. V devetdesetih letih 19. stoletja je tedanje Nemško cesarstvo prehitelo Veliko Britanijo kot vodilna evropska industrijska velesila, in kot v svoji pregledni knjigi o šoli Bauhaus piše Magdalena Droste, je Nemčija, ki jo je prežemalo močno nacionalistično vzdušje, začela iskati tudi svoj nacionalni slog.

Pred prvo svetovno vojno je povezavo industrije in umetnosti najbolje poosebljal leta 1907 v Münchnu ustanovljeni Deutscher Werkbund (Zveza nemških arhitektov, oblikovalcev, umetnikov in industrialcev). Cilj Werkbunda je bil prispevati k visoki kakovosti (tudi v oblikovnem smislu) nemških industrijskih izdelkov in tudi tako utrjevati vodilni položaj nemške industrije. Bauhaus je to poslanstvo nadaljeval, poseben poudarek pa je bil namenjen tudi socialnim vidikom, denimo načrtovanju modernih stanovanjskih hiš, ki naj bi bile dostopne širokim množicam. To je sicer še bolj prišlo v ospredje v času drugega direktorja Bauhausa Hannesa Meyerja (1928–30).

Zanimiva je rešitev lepotilne mizice v damski sobi in odločitev za ločeni sobi in spalnici moža in žene. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

Arhitekturno delo šolanega slikarja
Haus am Horn je načrtoval slikar Georg Muche, ki se je med drugim šolal tudi v münchenski šoli Antona Ažbeta. Najprej nas preseneti tloris hiše. Prostori so razporejeni okrog osrednjega velikega bivalnega prostora, v katerega svetloba priteka skozi manjša okna pod stropom. Zanimiva je tudi odločitev za ločeni sobi moža in žene in pa za postavitev otroške sobe, ki je največja med spalnicami, na isto stranico kot kuhinjo in jedilnico. Slednje je bilo utemeljeno z zagotavljanjem neposrednega pogleda iz kuhinje v otroško sobo, da je torej lahko žena med kuhanjem nadzirala otroke. Možu je bila namenjena tudi delovna niša, priključena osrednjemu dnevnemu prostoru. V njej je bil tudi telefon, ki je bil povezan s telefonom v damski sobi, omogočal pa je tudi klice zunaj hiše, medtem ko je bil ženin telefon namenjen zgolj interni uporabi.

Gradnja hiše na vrhuncu inflacije se je zdela velika neumnost, sploh ker šola ni imela denarja za tako ambiciozen projekt. Gradnjo je omogočilo posojilo industrialca Adolfa Sommerfelda, za katerega sta Walter Gropius in Adolf Meyer že leta 1921 načrtovala vilo v berlinskem predelu Lichterfelde. Pravzaprav je bila tudi že ta hiša skupno delo več bauhausovcev, saj so pri njenem načrtovanju sodelovali tudi nekateri študenti.

Največja spalnica v hiši je namenjena otrokom in postavljena je vzdolž iste zunanje stene kot kuhinja, da je lahko mati med kuhanjem neposredno nadzirala otroke. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

Vila Sommerfeld je zanimiva tudi zato, ker ob njenem primerjanju s Haus am Horn vidimo razvoj idej, ki so jih zastopali na Bauhausu. Lesena vila je namreč še primer ekspresionistične arhitekture in zgodnji Bauhaus je bil ekspresionistični Bauhaus, medtem ko Haus am Horn kot zgodnja modernistična arhitektura napove tisto, kar si večina danes predstavlja ob omembi Bauhausa.

Vzorna stavba: gotska katedrala
Kot razstavni objekt je hiša v Weimarju skupno delo večine delavnic, ki so obstajale na Bauhausu. Šola si je namreč za vzor srednjeveško gradbeništvo oziroma je za vzorni objekt veljala gotska katedrala kot Gesamtkunstwerk, pri katerem so sodelovale različne delavnice, od gradbenih, kamnoseških do slikarskih. Zato so se tudi profesorji na Bauhausu imenovali mojstri in študenti so se morali mojstriti s praktičnim delom v različnih delavnicah.

Bela fasada, znotraj barvitost
V hiši presenetijo tudi barve, denimo rdeče p

obarvani okenski okviri, rdeče-modro-bela kockasta tla v jedilnici in pisane velike kocke v otroški sobi. Izvorno je bila hiša sicer še bolj barvita, in sicer zaradi pisanih preprog, dela sodelavk tkalske delavnice. Mimogrede, ženske na Bauhausu niso imele dostopa do študija arhitekture in so bile predvsem 'obsojene' na ukvarjanje s tkalstvom.

Okoli hiše je tudi velik vrt, ki naj bi zagotavljal samooskrbo družino s sadjem in z zelenjavo. Foto: Klassik Stiftung Weimar, Foto: Thomas Müller, für Georg Muche: © Bauhaus-Archiv Berlin

Hišo obkroža tudi velik vrt, ki naj bi zadostoval za samooskrbo družine, ki bi tam živela. Ker pa je bila hiša v času Bauhausa v Weimarju prazna, je zelenjavni vrt pripomogel k manjšim stroškom za hrano, ki so jo pripravljali v šolski kantini.

Hiša haus Am Horn je uvedla modernistični slog, ki ga sicer najprej povežemo s šolo Bauhaus in z njenim simbolom, šolsko stavbo v Dessauu. Foto: EPA

Razstava šole Bauhaus je bila 'PR' uspeh
Razstavo in hišo so odprli 15. avgusta 1923. Dogodek so uvedla predavanja Walterja Gropiusa (Umetnost in tehnologija, nova enotnost), Vasilija Kandinskega (Sintetična umetnost), ter gostujočega predavatelja, nizozemskega arhitekta J.J.P. Ouda (Sodobna nizozemska arhitektura). Igrali so avantgardno glasbo, študenti pa so naštudirali tudi nekaj točk avantgardnega gledališča in vrhunec večera, tako Magdalena Droste, je bila točka Triadnega baleta.

Zadeva je bila medijsko zelo odmevna in razstava velja za primer uspešnega 'PR-ja'. Najbolj iskrive, tudi škodoželjne so bile besede, namenjene oceni in vtisom o vzorčni hiši: da je to hiša za marsovce, da je od zunaj videti kot tovarna otrobov (kolikor se to zdi nenavadna primerjava, vendar drži, da je Gropius leta 1913 objavil članek o ameriških silosih, ki so ga prevzeli s svojo funkcionalnostjo) ali pa bombonjera ali celo postaja na severnem polu so komentirali prvi obiskovalci.

Ideje šole Bauhaus je najbolje spoznavati 'na tereni', z obiskom stavb njenih protagonistov. Foto: EPA

Tudi pohištvo je marsikoga zmotilo, saj naj bi stoli Marcela Breuerja spominjali na statve, sloke stoječe luči in pa tubaste luči, nameščene pod visoka okna, pa naj bi bile kot instrumenti iz fizikalnega laboratorija. Vendar pa je tudi že tedaj prevladala ocena, da se na Bauhausu dogajajo pomembne stvari in da je hiša pomemben in impresiven projekt.

Restavriranje pred 100-letnico
Hišo so pozneje predelali, v zadnjih dveh letih pa so jo pred letošnjo stoletnico Bauhausa poskušali vrniti v, kolikor je to bilo mogoče, prvotno stanje. Rekonstruirali so tudi nekaj kosov pohištva, kjer pa pohištvo manjka, je začrtano na tleh, tako da si lahko bolje predstavljamo, kako je bilo videti življenje v hiši.

Na novo odprta Haus am Horn sicer ni edina z Bauhausom povezana novost tega leta. V mestu so postavili tudi impresiven muzej Bauhausa, ki predstavlja tudi nadaljnji razvoj šole. Vendar pa menim, da Bauhaus najbolje spoznamo, če se podamo na njegova izvirna prizorišča, šolo v Weimarju, predvsem pa seveda v Dessau, kjer lahko poleg še danes veličastne šole, ob odprtju označene kot velika steklena kocka, ki žari, obiščemo še nekaj sosesk. Po vsem svetu pa najdemo tako Bauhausu sočasne kot sodobne odmeve njegovih tedaj prelomnih idej.