McCarthy, ki je pred pulitzerjem dobil že nacionalno knjižno nagrado in nacionalno knjižno nagrado združenja kritikov, je z romanom The Road dosegel največji uspeh. Foto:
McCarthy, ki je pred pulitzerjem dobil že nacionalno knjižno nagrado in nacionalno knjižno nagrado združenja kritikov, je z romanom The Road dosegel največji uspeh. Foto:
Ekranizacija romana v kinematografe prihaja še letos. Glavni (in edini večji) vlogi sta dobila Viggo Mortensen in Kodi Smit-McPhee.

Ljudje so se vedno pripravljali na jutri. Vendar se jutri ni pripravljal nanje. Res je. Ko bomo končno vsi odšli, ne bo nikogar več razen smrti in še njej bodo šteti dnevi. Sama bo na cesti in ne bo imela kaj početi in nikogar ne mogla vzeti seboj. Rekla bo: Kam so šli vsi? In tako bo.

Cormac McCarthy
Ko je leta 2007 v svoj knjižni klub Cesto uvrstila Oprah Winfrey, je sicer izrazito samotarski McCarthy privolil v svoj čisto prvi televizijski intervju. Oprah je med drugim zaupal, da osebno ne pozna nobenega pisatelja in da se veliko raje druži z znanstveniki. Spregovoril je tudi o tem, kako ga je na stara leta spremenilo očetovstvo in kakšen vpliv je imel njegov osemletni sin na dečka v Cesti.

Za zgodbo, ki ne ponuja popolnoma nobene tolažbe, je Cesta Cormaca McCarthyja osupljivo navdihujoča. Tematika romana bi bila težko “večja”: konec sveta, kakršnega poznamo, in usoda tistih, ki so ga preživeli. Cesta je nočna mora, ki je zaradi čudovite slikovitosti podob vsaj toliko lepa kot je grozljiva.

Neimenovana protagonista pripovedi, "moški" in "fant", se po opustošeni pokrajini, ki je bila nekoč Združene Države Amerike, prebijata proti jugu. Kataklizma - predvidevamo, da atomska; o vzrokih zanjo ni povedano ničesar – je z obličja Zemlje zbrisala vse razen peščice nesrečnežev, ki si s krpami blaga ščitijo obraze pred oblaki saj, ki se spuščajo na tlečo Zemljo; planet so zavzeli monokromni odtenki smrti. Moški, ki z daljnogledom na obzorju išče "kaj barvnega", nima sreče. Sinu obljubi, da bo morje, ko enkrat prispeta na obalo, modro. Ne razkrijemo preveč, če povemo, da se je zmotil - razen v ognju in krvi barve živijo le še v spominu. Poblaznele litanije so edina glasba nove dobe. V približno desetih letih od tistega dne, ko so se ob 1:17 ustavile vse ure na svetu, je hrane že davno zmanjkalo; oče in sin v neki kleti odkrijeta skupinico na pol mrtvih ujetnikov, ki jih imajo močnejši spravljene "za ozimnico". Sama se le za las izogneta enaki usodi.
Midva ne bova nikoli nikogar pojedla kajne, da ne?
Ne. Ne bova.
Ne glede na vse.
Ne. Ne glede na vse.
Ker sva dobra človeka.
Ja.
In nosiva ogenj.
In nosiva ogenj. Ja.
Prav.

Moža in fanta srečamo nekje sredi romanja po opusteli cesti. Najbrž je jesen; začenja snežiti in z vsakim dnem je hladneje. Suhljati deček, ki ima kakih deset let, ne bi preživel še ene zime, zato se z očetom skušata prebiti do Zalivske obale. Fant, ki se ne spominja sveta pred "velikim pokom", nima matere: kmalu po njegovem rojstvu je, tako kot nešteto drugih, raje naredila samomor, kot da bi se soočila s posilstvi, umori in ljudožerstvom, ki so postali nova resničnost. Moški pa ne: on ima poslanstvo. "Moja naloga je, da skrbim zate," pove dečku, ko ustreli divjaka, prvega človeka, ki sta ga srečala po letu dni in ki je skušal fanta ubiti, "to mi je naložil Bog. Ubil bom vsakogar, ki se te bo skušal dotakniti." Ni jasno, kako in zakaj se je Bog znašel v njuni enačbi ali zakaj sta bila "izbrana", da preživita dolgih deset let. Zasledovana, sestradana in izčrpana sicer zavidata mrtvim, a vztrajata, včasih niti ne zaradi zavestne odločitve, ampak zavoljo golega nagona, prvinske želje po preživetju. "Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostanki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Povsod mumificirana trupla. Meso razcepljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot strune. Telesa ovenela in izsušena kot kakšne pošasti iz pradavnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bosi kot romarji kakšnega skupnega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli".

Eden od redkih barvnih trenutkov v vseobsegajoči svini je pločevinka Coca Cole (morda zadnja na svetu), ki jo najdeta med ruševinami oplenjene trgovine. V svetu, kjer so stvari že zdavnaj izgubile svoja imena, rjava pijača, simbol mrtve civilizacije, toliko bolj bode v oči. Moški, ki mu pijača verjetno pomeni to, kar so Proustu čaj in magdalenice, pločevinko odstopi sinu. Fant, pripadnik generacije, ki je bila vržena v novi svet, pripomni le, da je mehurčkasta.

McCarthy, ki v svojih romanih rad sooča dobro in zlo, pri čemer slednje po navadi prevlada (spomnimo se samo psihopatskega morilca v romanu – in nato filmu – Ni prostora za starce), v Cesti kljub vsemu ne pokaže zmagoslavja teme. Edino, kar v svetu, v katerem ni mogel preživeti niti Bog ("Kjer ljudje ne morejo živeti, se bogovom ne godi nič bolje. Bolje je biti sam. Vse bo bolje, ko ne bo nikogar več"), trdovratno vztraja, je upanje. Pooseblja ga fant, "nosilec ognja“, ki je v razvalinah razčlovečenega sveta uspel vzpostaviti etično držo, popolnoma nepragmatično sočutje in solidarnost do soljudi (tudi, če mu ti čustev ne vračajo) in s tem nakaže mogočo prihodnost za človeštvo, ki bo vstalo iz ruševin prejšnjega.

Pripovedovalec postapokaliptično romanje konča tako asketsko, kot je vodil celotno pripoved. O dečkovem poslanstvu – poplačati grehe mrtvega sveta? Prelisičiti smrt? – ne izvemo ničesar. Ritmična poezija bibličnega sloga pripovedi vztraja pri najtemnejšem pesimizmu, obenem pa bralcu pusti, da vidi onkraj njega.

Ana Jurc

Ljudje so se vedno pripravljali na jutri. Vendar se jutri ni pripravljal nanje. Res je. Ko bomo končno vsi odšli, ne bo nikogar več razen smrti in še njej bodo šteti dnevi. Sama bo na cesti in ne bo imela kaj početi in nikogar ne mogla vzeti seboj. Rekla bo: Kam so šli vsi? In tako bo.