Foto: Založba Beletrina

Pri tem črpa zgodovinar in literarni zgodovinar iz vsem znanega avtobiografskega dela Moje življenje, ki je izšlo dve leti po pisateljevi smrti. Potem sledimo dijaškemu obdobju, ko je trška gospoda rekla, v Ljubljano ga dajmo, in sodelovanju v Zadrugi, kjer se je Cankar srečal s Kettejem, Murnom in Župančičem, s katerimi je skupaj oral slovensko moderno. Kronološko si sledijo Cankarjeve muze in ljubezni, ki so ga spremljale skozi življenje, dunajsko obdobje in politično delovanje v slovenskem prostoru, ki ga je Cankar zaznamoval predvsem kot pisatelj, ter njegovi odnosi z drugimi literarnimi ustvarjalci. Kar nekaj besed je namenjenih sežigu skoraj sedemstotih izvodov znamenite Erotike, rožniškemu obdobju, znamenitim predavanjem in prvi svetovni vojni, ki je pisatelja pahnila v še večjo duševno in fizično krhkost.

Igor Grdina izhaja iz stroke, pričevanja so podkovana z zgodovinskimi ozadji, da je lažje razumeti duha tistega časa. V kontekstu navaja tudi več odlomkov iz pisem, v katerih Cankar nemalokrat prostodušno pove veliko o sebi. V zadnjem letu življenja zanimivo piše prijatelju Henriku Tumi o svojem pisanju.

"Za slovnico se nisem zanimal nikdar v svojem življenju. Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovniško obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost. Še druge važne stvari so, ki bi jih po pravici moral na široko razpresti.
1. Ritem v slogu je važnejši od slovnice.
2. Ritem je odvisen od vsebine.
3. Beseda je odvisna od ritma.
4. Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.
Takih pravil je še veliko število; človek jih nosi sam v sebi, zapisana niso nikjer. Treba je brati vsako stvar naglás. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uhó."

In uho kliče po poslušanju besed. Literarni slog Igorja Grdine je preobložen in težko razumljiv tudi za nas, ki smo kar nekaj prebrali o Cankarju. Glede na to, da gre za izdajo, ki je namenjena širšemu krogu bralstva, ne samo akademskim krogom, si težko predstavljam, kako bo povprečni bralec dobil jasno sliko o pisateljevem življenju, delovanju in delu. O Cankarju je bilo res veliko napisanega, z njim so se ukvarjali veliki slovenski literarni zgodovinarji, France Dobrovoljc pa je Cankarjevemu albumu in drugim knjigam o njem posvetil trideset let svojega življenja. Grdina med drugim o pisatelju piše:
"Njegov svedrajoči pogled, ki se izpod oboka izrazitih, temnih obrvi zapikuje zdaj v eno, zdaj v drugo podrobnost, je prodoren. Marsikomu pozneje, ko ga priklicuje iz globočin spomina, vzbuja asociacijo na snop rentgenskih žarkov. Zdi se, da more ta pogled uzreti sleherno – tako prirojeno kot hoteno – skritost. To za odnose, ki se med ljudmi praviloma začnejo ustvarjati z očesnim dialogom, ni zmerom dobro."

Splošno znano je, da je imel Cankar globok in prodoren pogled, oči pa so aparat in zrcalo duše. Grdina za oznako Cankarja venomer ponavlja besedni zvezi vitez peresa in knez slovenske besede. S podobnimi besedami je Cankarja v opisu njegovega pogreba že v šestdesetih letih označil pisatelj Ruda Jurčec v romanu Skozi luči in sence:
"Krsta je sedaj pred pročeljem palače, trg je ves v črnini svile, srebrnine in zlata, vsak hip bodo krsto dvignili v bogato vozilo, elegantni konji bodo zacepetali, prestolnica Slovenije bo na pragu svoje svobode pokopavala kneza misli in besede s kraljevskimi častmi."

Cankar je bil neizmeren iskalec resnice in čistih misli. Deček, ki je lovil kapeljne v enajsti šoli pod mostom na Vrhniki, je postal velikan slovenske literature. Ostal je zvest sam sebi in prav zato je občinstvu uganka, ki je nerazrešljiva. Nekatere stvari bodo ostale zakopane in zamolčane. Naj zaključim z besedami Friedricha Nietzscheja, ki je imel tudi vpliv na Cankarjevo ustvarjalnost: "Smo globoki, postanimo spet jasni."

Iz oddaje S knjižnega trga

Grdina, Kreutz, Sturman, Maister