V zadnjih letih se je posvečal predvsem proznemu ustvarjanju, nova pesniška zbirka Stihožitja in distonije pa od njegovih prejšnjih pesniških del nekoliko odstopa po spraševanju o minljivosti in koncih. V ospredju je eksistencialna tematika, a še vedno je zaznati živost in nenehne razmisleke o odhajanju. Skratka, zbirka izžareva živost in svojevrstno problematizira smrt.

Pesniška zbirka Jožeta Snoja je izšla letos pri Mladinski knjigi. Foto: Mladinska knjiga

Naslov ustrezno zaznamuje pesmi v zbirki. Stihožitje sestavljata besedi stih in tihožitje in pesmi so res kot likovno upodobljeno zelenje, cvetovi ali utrinek občutenja lirskega subjekta v verzih. Izraz distonija, ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni motnjo mišičnega ali žilnega napona, pa lahko povežemo z napetostjo, intenzivnostjo preigravanja lirskega subjekta. Ta igra misli, napetost je v pesmih izpeljana več kot prepričljivo. Že uvodna pesem piši pesem, ki je kot moto zbirke, napoveduje: "zdrži pesem, upaj / si do kraja." Pesmi niso posebej naslovljene, kot naslov je z mastnim tiskom odebeljen prvi verz vsake pesmi.

Poezija v zbirki Stihožitja in distonije je najprej kot sprehod lirskega subjekta, ki opazuje samega sebe. Sprehaja se po ljubljanskih ulicah in mestih, kjer je umetniško deloval. Pred očmi bralca, bralke konkretno zaživijo različne stavbe in Nova revija, ki danes ne izhaja več. Kot da gre za obračun lirskega subjekta, ki analizira svoje preteklo delovanje. Podobno je s pesmijo in znajdem se, ki govori o spominih na drugo svetovno vojno ter je po tematiki in motivih, kot sta psiček in Mokronog, bližje prejšnjim Snojevim pesmim. Pesmi so tako približek in vpogled v duh lirskega subjekta, ki jasno analizira svoje doživljanje in doživetja, npr. se približam samemu sebi do: "milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen".

Pesmi kljub tematiziranju smrti in soočenju lirskega subjekta z lastnim koncem ne delujejo samopomilovalno in pesimistično. Ubeseditev minljivosti je premišljena in deluje bolj kot stapljanje oziroma kroženje posameznika z naravo. Ideja zbirke je torej preplet brstenja in usihanja, ki se ves čas izmenjavata, tistemu 'zadnjič' pa nihče ne more ubežati.

Tonja Jelen

Slikovito je opisovanje narave. Motivi, kot so drevesa, sonce, veter in rastlinje, so jasno izrisani. Še vedno je pomemben motiv višnje, ki pa tokrat ni toliko v ospredju. Kljub zavedanju lirskega subjekta o majhnosti samega sebe in večnosti narave slednja ni poveličevana in zmožna prav vsega: "nikomur ne verjame drevo / in v nič ne veruje / ko požene, ko pade, ko / sprhni / drevesa / so samozadostna v trajanju // ko dogorevam, ko / doplamenevam." Ta neodvisnost subjekta in narave je povsem realna in ničesar ne poveličuje. Poseben pomen ima motiv zelene barve, ki je poosebljena kot zeleni zlodek, zelena sla, kar pa se lahko poveže tudi z Lorco in njegovim verzom Zeleno, ki te ljubim zeleno (prevedel Aleš Berger). Podobno lahko slikanico tal, ki jih avtor upodablja v pesmi sajêni, presájeni, pognojêni, okopaváni, povežemo s pesmijo Lawrenca Ferllinghettija. Ta zeleni zlodej, ki avtorja ves čas navdihuje, daje pesmim svojevrstni eros in brstenje: "krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej".

Drugi pol poezije v zbirki Stihožitja in distonije je minljivost. Jože Snoj o njej govori na preprost način, z neposrednimi besedami in besednimi zvezami. Pesmi kljub tematiziranju smrti in soočenju lirskega subjekta z lastnim koncem ne delujejo samopomilovalno in pesimistično. Ubeseditev minljivosti je premišljena in deluje bolj kot stapljanje oziroma kroženje posameznika z naravo. Ideja zbirke je torej preplet brstenja in usihanja, ki se ves čas izmenjavata, tistemu 'zadnjič' pa nihče ne more ubežati. A še vedno obstaja upanje: "in zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra".

Iz oddaje S knjižnega trga

Snoj, Frančič, Starova, Ohler