Za svoje delo je Jože Snoj prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo nagrado, Jenkovo nagrado ter dvakrat Levstikovo nagrado - in pred dvema dnevoma še najvišjo čast, ki jo umetnik lahko dobi: veliko Prešernovo nagrado. Foto: BoBo
Za svoje delo je Jože Snoj prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo nagrado, Jenkovo nagrado ter dvakrat Levstikovo nagrado - in pred dvema dnevoma še najvišjo čast, ki jo umetnik lahko dobi: veliko Prešernovo nagrado. Foto: BoBo

Za konfesionalno vernega sem se zanalašč izdajal še veliko bolj, kot sem, nenehni iskalec božjega, v resnici bil.

Prešernova proslava
Letos Prešernova lavreata na proslavi nista imela govorov, je pa Snoj o našem največjem pesniku povedal, da je "Prešeren čudež slovenščine, slovenščina pa čudež v njegovih ustih". Foto: BoBo

Cerkev sem branil, ko je bila zatirana, in ni mi žal, da sem s tem "zapravil" režimsko kariero. Hudo pa mi je žal, da zdaj potiho restavrira stanje pred drugim koncilom, katerega je v izogib militantni klerizaciji devetnajstega in dvajsetega stoletja zastavil epohalni papež Janez XXIII.

Jože Snoj
Med četverico velikih slovenskih modernistov je Snoj za "podstat" svoji poeziji izbral sledenje izročilu "absurdistične murnovske strukture pesmi", kot ji sam pravi. Josipu Murnu je posvetil več študil in nenazadnje tudi zbirko Kažipoti brezpotij. Foto: BoBo

Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, kateremu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.

Jože Snoj
Še letos se lahko nadejamo tudi novega Snojevega romana, Balkan sobranie. Foto: BoBo

Slovenci smo nazorsko – namenoma ne bom rekel levo-desno – normalno srednjeevropsko pol na pol v prvem in drugem razpoloženju. In to bi lahko bilo zelo tvorno, če bi bila ta delitev, prvič, na obeh straneh na novo in tehtno premišljena, in, drugič, če med nami ne bi več strašil demon bratomorne državljanske vojne.

Leta 1988 in 1989 je Snoj skupaj s Spomenko Hribar urednikoval Novi reviji, že prej v 80. letih pa je tudi veliko pisal o osamosvajanju Slovenije. Foto: BoBo

V enoumju ni boljšega mecenstva, kot biti znosno plačana in pomanjkljivo zaposlena nadzorovana oseba.

V Snojevem romanesknem opusu je prepričljiv umetniški odraz v nemirnem 20. stoletju našla človekova intima. Tudi v romanih Gospod Pepi, Gospa in policaj in Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu se ukvarja s subjektovim spopadom s svetom, z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla, hkrati pa obuja vero v stvariteljsko in etično moč besede, je zapisano v utemeljitvi nagrade. Foto: Beletrina

Beg v knjige je bil beg iz resničnosti, pa, kot bumerang, ob novih spoznanjih hkrati spet vračanje vanjo.

Letošnji Prešernov lavreat, pesnik, pisatelj esejist - a vendar, kot si pravi v eni od svojih novejših pesmi, "samo en navaden civil vesolja" - Jože Snoj je v tednu pred torkovo državno proslavo v Cankarjevem domu z nami razmišljal o svojem dolgoletnem "soočanju z besedo", se spominjal svojih najzgodnejših let in življenja v nekem drugem režimu ter spregovoril o trenutnem stanju duha med Slovenci. A več o tem v nadaljevanju.

Snoj je s svojim obsežnim pripovednim, pesniškim in esejističnim opusom tako v tematsko-idejnem kot v estetskem pogledu bistveno zaznamoval in obogatil slovensko književnost zadnjih petih desetletij. V svojem literarnem opusu ustvarja večplastno podobo nemirnega 20. stoletja v luči razmerja med posameznikom, svetom in zgodovino, je zapisano v utemeljitvi nagrade.

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja je Snoj preživel kot novinar v kulturni redakciji Dela, med letoma 1971 in 1993 pa je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. V poeziji se je zavezal upodabljanju razmerja med subjektom in sodobnim svetom, pogosto oropanem globljega bivanjskega smisla, in prisluškovanju temeljnim eksistencialnim vprašanjem, predvsem vprašanjem človekove minljivosti.

Ob prebiranju intervjuja me je pred nekaj leti nasmejala vaša izjava, da "France Prešeren ne bi bil prvi, ki bi dobil "Prešernovo nagrado" - njegovi Kranjci bi jo gotovo podelili najprej Koseskemu!" In vendar ste jo zdaj dobili. Predvidevam, da do nje niste ravnodušni.

Poanta te šale – v vsaki šali pa je pol resnice – je v tem, da je – kot bi rekel Župančič – treba pustiti času čas. Ta prej ko slej preseje omláteno žetev tako, da na rešetu ostanejo debelejša zrna. Takrat se razpozna, kdo je mlatil prazno slamo in kdo polno klasje, kdo je bil vreden Prešernove nagrade in komu bi sodila nagrada Koseskega, če bi jo, kajpak, podeljevali. Jaz sem seveda vesel Prešernove, ki mi vzbuja upanje, da moja prizadevanja v življenju in literaturi niso bila povsem zaman. Čas, kot rečeno, bo razsodil.

"Pesmi v zbirki Kažipoti brezpotij so pesmi dozorelega, muževnega, s sizifovsko usodo zmodreno sprijaznjenega starega moža, ki se je izmirjeno naselil pod goro, v hiši svojega jezika" - tako spremno besedo k vaši najnovejši zbirki začne Jaroslav Skrušny. Pa se res počutite tako spravljeni s svetom? Je nastopil čas za oziranje nazaj, delanje obračunov? Zdi se, da protislovje v samem naslovu knjige kaže drugam, pa tudi na primer v pesmi "po ptičje" lahko beremo: "še ima mož sile, o / še - / v zeleni poplavi uživa / in v žilah ga, da bi / počil / tišči to izobilje".

Senzibilnosti in peresu Jaroslava Skrušnyja je težko še kaj bistvenega dodati. Moja zadnja zbirka je res neke vrste bilanca duhovnih in telesnih izkušenj "moža v letih", ki mu ne manjka katarzičnih pa tudi letargičnih spoznanj, hkrati pa je – dobro ste zadeli – še zmeraj poln "požrešnega" vitalizma. Brez te protislovnosti v sebi ne bi imel več nobenega izpovednega in oblikovalskega zagona. Brez nje, skratka, te knjižice, ki je posvečena Josipu Murnu, "očetu" slovenske moderne poezije, in se sklepa s parafrazo njegove Zime, preprosto ne bi bilo.

Vaša formativna leta so potekala vse prej kot mirno. Do enajstega leta ste bili že dvakrat begunec. Najprej je vaša družina iz Maribora pred nacisti pribežala na Dolenjsko, nato pa se je pred komunistično strahovlado umaknila v Ljubljano. Kako ste v teh nemirnih časih torej odkrili ljubezen do branja? Je bila književnost na neki način pobeg pred realnostjo?

Zagotovo sem bil zaradi okupacije in revolucijskih travm prezgodaj dozorel otrok. Imel sem že "svoja" – se pravi, očetova idejnopolitična stališča. Partizanski boj proti okupatorju "nama" je zagrenila zločinov polna komunistična uzurpacija oblasti v OF, posledično pa tudi kolaboracija protikomunistov kot odgovor nanjo. Moj krščanski oče ni hotel ne levo ne desno – zato smo se nazadnje znašli v Ljubljani. Na Dolenjskem sem doživljal boje, bombardiranja, mrliče itd. itd. na svoji lastni mladi koži in neenkrat izkusil, kaj je smrtni strah. Pouka v šoli že zdavnaj ni bilo več, na srečo pa sem na neki podstrehi odkril skrito knjižnico tamkajšnjega prosvetnega društva in bral, kar mi je prišlo v roke. In potem, že v Ljubljani, na primer Steinbeckove Sadove jeze ali Tolstojevo Vojno in mir. Beg v knjige je bil, prav imate, beg iz resničnosti, pa, kot bumerang, ob novih spoznanjih hkrati spet vračanje vanjo. Že takrat sem, se mi zdi, začel razvijati svojo lastno pripovedno domišljijo.

Velik del vaše ustvarjalne kariere je zaznamoval sistem, v katerem ste bili zaradi svoje krščanske provenience sistematično izolirani. Verjetno ste živeli z zavestjo, da boste v literarno sceno pripuščeni le deloma oziroma toliko, kolikor bo oblast dopustila. V kolikšni meri vas je to prizadelo na osebni ravni? Niste nikoli premišljali o tem, da ne bi več ustvarjali?

Zaradi vsega, kar ste našteli, pa še česa – nad enoumjem sem bil, na primer, izzivalno zrevoltiran že kot dijak –, sem desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, ostajal trmast samohodec, kateremu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati. Na srečo se je tudi takrat našlo kar nekaj visoko kulturnih urednikov, ki so znali "pričarati" režimski žegen nad moja pisanja in sem zato vsaj izdajal lahko – knjigo za knjigo, z eno nogo v arestu in z drugo, vsemu navkljub, na sceni. Moji poglavitni temi sta bili »Rog« in »Bog«. Za konfesionalno vernega sem se zanalašč izdajal še veliko bolj, kot sem, nenehni iskalec božjega, v resnici bil.

Vrsto let ste delali tudi kot novinar in urednik pri DZS - in novinarstvo je poklic, ki v izrazito spolitiziranih časih pogosto narekuje taktiziranje. Verjetno je bilo integriteto ohraniti še težje kot pri literarnem ustvarjanju, ki je vendarle izrazito individualno udejstvovanje.

Pisanja si nisem pustil vzeti, pa sem se po stopničkah od korektorja in lektorja do novinarja znašel v režimskem in sploh "ta glavnem" Delu. Pa tudi tu ni bilo vse tako črno-belo, kot se zdi zdaj. Tudi na Delu so bili nekateri moji šefi ljudje velike, čeprav seveda prikrite, včasih tudi mučno poškodovane intelektualne širine, pod katerimi se je še kar dalo dihati. Seveda pa bi govoril neresnico, če bi dejal, da nisem tudi, včasih tvegavo dvorezno, taktiziral. Naučil sem se, skratka, pisati ezopovsko in "med vrsticami", ter užival, kadar sem kakšno táko bolj ali manj prikrito ost "spravil skoz", se pravi na potiskane strani časnika. Po srečnem naključju sem se tako imenovanim svinčenim časom v sedemdesetih izognil z urednikovanjem na DZS. Ko sem tu opravil hlapčevsko delo – izdajo Male splošne enciklopedije –, sem ostal tako rekoč brez vsakršnih uredniških kompetenc. Kar so mi dali v izvedbo, sem opravil z levo roko, z desno pa sem pisal svojo literaturo in urednikoval pri Novi reviji. V enoumju ni boljšega mecenstva, kot biti znosno plačana in pomanjkljivo zaposlena nadzorovana oseba.

Kako na delovanje Cerkve gledate danes, ko je osvobojena zunanjih spon? Ste do nje v kakšnem pogledu kritični?

Cerkev sem branil, ko je bila zatirana, in ni mi žal, da sem s tem "zapravil" režimsko kariero. Hudo pa mi je žal, da zdaj potiho restavrira stanje pred drugim koncilom, katerega je v izogib militantni klerizaciji devetnajstega in dvajsetega stoletja zastavil epohalni papež Janez XXIII. Za tvoren intelektualizem v njej, vsaj pri nas zagotovo, ni več mesta, zateka se – še posebno po nerazvitem svetu – k zgolj na videz širokim, naivnim, nezahtevnim, neozavedenim in prečesto tudi le konformno vernim »ljudskim množicam«, katerih se v civiliziranem okolju od potrošniško poplitvéle mase tako rekoč skoraj ne da več razločiti.

Zgodovinska zasluga Cerkve za ohranitev Slovenstva je nedvomna, čeprav, žal, omadeževana s tem, da je Vatikan v navezi s fašizmom sodeloval pri genocidnem izkoreninjanju slovenščine na Primorskem v letih, ko je bila ta pod Italijo.

A kar zadeva papeže: eden tistih, ki bi v Ljubljani zaslužil vsaj ulico, če ne kip, je veliki renesančni neoplatonistični mislec Enea Silvio de Piccolomini (1405–1464), ki je kot papež Pij II. ustanovil ljubljansko škofijo in bil zaslužen za to, da se je v zgodovini ohranil spomin na slovensko ustoličevanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju.

Kam v svojem opusu uvrščate ustvarjanje za mladino? Izhaja iz drugačne poetike kot vaš "ostali" pesniški opus? Se je rodilo iz okoliščin - torej zato, ker ste hoteli napisati kaj za svoje otroke?

Vedno pišem iz osebno izpovednih nagibov, torej je – kot pravilno domnevate – tudi moje "otroško" pisanje sprožilo doživljanje lastnih otrok. Porojevalo se je iz iste poetike kot poezija in proza za odrasle in je, vsaj v mojih očeh, tema dvema enakovredno tako po navdihu kot po ustvarjalnem naporu, ki ga je zahtevalo.

Leta 2009 ste napovedali, da dokončujete prozni tekst Balkan sobranie, v katerem so zaokrožene izkušnje z JLA iz sredine dvajsetega stoletja. Je roman še v delu ali pa ste ga pustili ob strani?

Roman Balkan sobranie – zgodba na zgodbo s sočno balkansko polivko – bo izšel v letošnji redni zbirki pri Slovenski matici.

Zdi se, da bipolarna "delitev duhov", ki je Slovence zaznamovala že v 19. stoletju, še zmeraj močno oblikuje aktualni družbenopolitični diskurz. Ste glede slovenske prihodnosti črnogledi ali optimist?

Dve plati – namenoma ne bom rekel pola – sta v človeku in posledično v družbi. Prva – namenoma ne bom rekel konservativna – vzdržuje in neguje že pridobljeno, druga – namenoma ne bom rekel liberalna – išče, najdeva in pridobiva novo. Če sta med seboj v razumevajočem in spoštljivem odnosu, je njuno sodelovanje ustvarjalno plodno. Brez njunega navzkrižnega soočanja je pravzaprav vse, kar človek v sebi in družbi počne, blokirano, če ne že kar sproti izničevano.

Slovenci smo nazorsko – namenoma ne bom rekel levo-desno – normalno srednjeevropsko pol na pol v prvem in drugem razpoloženju. In to bi lahko bilo zelo tvorno, če bi bila ta delitev, prvič, na obeh straneh na novo in tehtno premišljena, in, drugič, če med nami ne bi več strašil demon bratomorne državljanske vojne, ki je za pametne, razsodne in dobronamerne, kakršnih med nami tudi ne manjka, s svojim tenkim glaskom in feldvebelskimi brki že prav anahronistično smešen. Že hujše stvari smo v zgodovini preboleli, pa bomo tudi to.

Za konfesionalno vernega sem se zanalašč izdajal še veliko bolj, kot sem, nenehni iskalec božjega, v resnici bil.

Cerkev sem branil, ko je bila zatirana, in ni mi žal, da sem s tem "zapravil" režimsko kariero. Hudo pa mi je žal, da zdaj potiho restavrira stanje pred drugim koncilom, katerega je v izogib militantni klerizaciji devetnajstega in dvajsetega stoletja zastavil epohalni papež Janez XXIII.

Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, kateremu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.

Slovenci smo nazorsko – namenoma ne bom rekel levo-desno – normalno srednjeevropsko pol na pol v prvem in drugem razpoloženju. In to bi lahko bilo zelo tvorno, če bi bila ta delitev, prvič, na obeh straneh na novo in tehtno premišljena, in, drugič, če med nami ne bi več strašil demon bratomorne državljanske vojne.

V enoumju ni boljšega mecenstva, kot biti znosno plačana in pomanjkljivo zaposlena nadzorovana oseba.

Beg v knjige je bil beg iz resničnosti, pa, kot bumerang, ob novih spoznanjih hkrati spet vračanje vanjo.