Vonneguta so kot izvidnika 106. pehotne divizije ameriške vojske Nemci zajeli decembra 1944. Poslali so ga v Dresden, kjer je bil z drugimi vojaki vred zaprt v kleti opuščene klavnice - Schlachthöf-funf. Še vedno je bil tam, ko so 13. februarja 1945 zavezniške sile v bombnem napadu ubile 135 tisoč civilistov. Naslednjih nekaj tednov, preden je v mesto vkorakala ruska armada, je izpod ruševin odkopaval zmečkana trupla. In sredi vsega tega razsula enega od njegovih tovarišev ustrelijo zato, ker si je prisvojil čajnik. „Tako velika ironija je v tem. Vse mesto pogori do tal in tisoči in tisoči ljudi izgubijo življenje. Potem pa sredi ruševin primejo samega samcatega ameriškega pešaka, ker je vzel čajnik. Po vseh pravilih mu sodijo in potem ga ustreli eksekucijski vod.“

Vonnegut je nato potreboval skoraj 25 let, da je svojo zgodbo prelil na papir ("Zoprno bi mi bilo pripovedovati vam, koliko me je ta ušiva knjižica stala denarja, skrbi in časa. Ko sem se pred triindvajsetimi leti vrnil iz druge svetovne vojne domov, se mi je zdelo, da bom zlahka pisal o dresdenskem razdejanju, saj bi mi bilo treba samo poročati o tem, kar sem videl. Zdelo se mi je tudi, da bo to mojstrovina ali da mi bo vsaj prineslo veliko denarja, ker je snov tako velika. Ampak tedaj mi iz glave ni prišlo veliko besed o Dresdnu - vsekakor ne dovolj, da bi jih bilo za knjigo. In tudi zdaj, ko sem star pezde s svojimi spomini in s cigareti Pall Mall, s sinovoma, ki sta povsem odrasla, jih ne prihaja veliko."). Ko je bila končno napisana, je marsikomu postalo jasno, da gre za moderno klasiko, za knjigo, ki na čisto nov način združuje znanstveno fantastiko, satiro, avtobiografske elemnte in nemočen bes spričo nesmisla vojne. Tako to gre (“So it goes”) – refren, ki se pojavlja skozi ves roman, nekakšen fatalistični skomig z rameni spričo trpljenja in trivialnosti življenja – je za generacijo Američanov, ki jih je zaznamovala 2. svetovna vojna, prav tako emblematičen, kot je Hellerjev roman Kavelj 22 značilen za generacijo vietnamske vojne.

Le malokdo z izjemo Vonneguta bi lahko napisal zgodbo o drugi svetovni vojni, v kateri glavnega junaka, ki lahko potuje skozi čas, ugrabijo vesoljci in ga na svojem planetu namestijo v živalskem vrtu. Ta “junak” je Billy Pilgrim, “visok in slaboten, oblikovan kot steklenica kokakole”, za vojsko čisto nesposoben optik, ki uspe kaj hitro pasti v sovražnikove roke. Po spletu okoliščin preživi celo bombardiranje Dresdna, se po vojni vrne v rodno mesto, se poroči s svojo gromozansko zaročenko, dobi dva otroka in leta 1968 edini preživi letalsko nesrečo. Medtem ko okreva v bolnišnici, njegova od strahu in žalosti skoraj poblaznela žena umre v prometni nesreči.

Nesmiselnega nasilja v Billyjevem življenju ne primanjkuje - a kar ga v resnici ločuje od ostalih ljudi, je to, da se je "iztaknil iz časa". "Billyja meče po času, ne more vplivati na to, kam gre, in potovanja niso vedno zabavna. Nenehno ima nastopno tremo, tako pravi, ker nikoli ne ve, kateri del svojega življenja bo moral odigrati zdaj."

Seveda ni treba posebej povedati, da ga imajo ljudje, ko gre v radijsko oddajo razlagat, da so ga ugrabila in skozi časovno zanko na svoj planet odpeljala "tri pedi visoka, zelena in kot gumijasti odmašnik oblikovana" bitja s Tralfamadora, za popolnoma norega. A Billy, ki trdi, da je svojo smrt in svoje rojstvo ter vse točke med njima je obiskal že neštetokrat, ima zelo osvobojajočo filozofijo, ki jo je "pobral" pri Tralfamadorcih. Ta tehnološko napredna bitja namreč vidijo v štirih dimenzijah, zato časa ne doživljajo kot zaporedje dogodkov, ampak vsega naenkrat, kot nekaj nespremenljivega. Zato po njihovo prihodnosti ni mogoče spremeniti, saj že obstaja hkrati s sedanjostjo in preteklostjo. "Na Zemlji se samo slepimo, da trenutek sledi trenutku kot nanizane kroglice in da je trenutek, ko mine, za vselej minil. Kadar vidi Tralfamadorec truplo, si misli le, da je umrli tisti trenutek v žalostnem stanju, v veliko drugih trenutkih pa, da mu je prav imenitno. Kadar zdaj slišim, da je kdo mrtev, kratko malo zmignem z rameni in rečem, kar pravijo o mrtvih Tralfamadorci, namreč: 'Tako gre to.'"

Vem, vem (tako je Vonnegut odgovarjal, ko ga je kdo "spomnil", da so bili vendar Nemci tisti, ki so vse skupaj "začeli") - toda "odpisati" Klavnico pet kot "resno" knjigo zaradi izleta v znanstveno fantastiko bi bilo neumno. In čeprav je sam pisatelj roman razglasil za brco v temo, se ameriška javnost, ki se je spopadala z gromozanskimi spremembami v svoji družbi, ni strinjala. Klavnica pet je nenazadnje izšla, ko je Neil Armstrong stopil na luno, ko se je pol milijona mladeži zbralo na festivalu, ki so ga krstili za Woodstock, ko je na dan prišel masaker vietnamskih civilistov, ki so ga imeli na vesti ameriški vojaki. Absurd, ki veje iz Vonnegutove proze, je nagovoril marsikoga.

Pisatelj sam je rad govoril, da je imel od bombardiranja Dresdena korist en sam človek na celem planetu. "Napad ni vojne skrajšal niti za pol sekunde in niti enega človeka ni rešil iz koncentracijskega taborišča. Ena sama oseba je imela korist - ne dve ali pa deset. Samo ena." In ta oseba je bil Vonnegut, ki je, po lastni oceni, od prihodkov knjige dobil približno pet dolarjev za vsako žrtev bombardiranja. Tako gre to.

Ana Jurc