Paradoks se skozi branje pesmi razkriva kot prehajanje iz slovenskega v nemški jezik. To prehajanje je dolgo, boleče in izjemno čustveno. Lepota, ki žari iz pesmi, je vezana na slovenske pokrajine, na slovenski jezik, na slovenske besede, na spominjanje življenja, ki ga je avtorica črpala iz narave in zgodovine Slovencev, zlasti zahodnega območja. Dolgo prehajanje je v resnici "dolgo odhajanje", dolgo odseljevanje iz slovenskega jezika v nemški jezik, ki je po presoji pesnice, kot je mogoče razbirati in razumeti iz posameznih verznih mozaikov, "večji" in "bogatejši", slovenski pa ostaja romantično omejen na poezijo, lahko bi rekli celo na polja "razčustvovanosti", resignacije, nebojevitosti in na neko podalpsko deželo sicer na sončni strani Alp, ki pa ji ne prinaša posebne slave. Maja Haderlap tega sicer nikjer izrecno ne izpove, je pa takšen vtis ves čas nadvse jasen. Čemu pesniku ali pisatelju pisati v jeziku, ki šteje dva milijona govorcev, bralcev pa je seveda še veliko manj, kaj šele bralcev poezije. Skozi takšno motrenje ima slovenska poezija seveda zelo malo možnosti.

Je Maja Haderlap po izidu romana Angel pozabe v nemščini in po zbirki pesmi v nemščini dolgo prehajanje postala avstrijska pisateljica in pesnica? Nemara je takšno spraševanje o razlogih za preselitev v drug jezik neumestno, kot pesnik, ki prav tako pišem v slovenskem jeziku, pa avtorici izrekam priznanje in hkrati obžalujem izgubo zelo pronicljive, rafinirano senzibilne ustvarjalke. Pesmi dolgega prehajanja so nežne mojstrovine, verjetno so ravno zaradi perspektive pisanja v nemškem jeziku pridobile razsežnost odtenkov, tonov, svetlob, ran in radosti, ki jih sicer ne bi. Razpenjajo se vse od otroštva v skorajda sanjsko žarečih, svetlih pokrajinah hiš, rastlinja, živali in dogodkov pa vse do razmislekov o slovenskem jeziku in zgodovini slovenskega naroda, ki ni zgodovina zavojevalcev, imperialistov ali kolonizatorjev, ampak vseskozi boj maloštevilnih za svojo identiteto skozi svoj jezik. V ciklu štirih pesmi karantanija se dotakne obupnega slovanskega napora za preživetje od Samove plemenske zveze naprej. V ciklu pesmi dolgo prehajanje, na katerem je težišče zbirke, na neki način žaluje za jezikom, iz katerega se je, kot pravi, izselila. Govori o "hiši starega jezika", o "jeziku, ki je ni mogel nasititi". Sledijo pesničini spomini, nostalgija, vračanje v otroštvo, ki je v poeziji konstitutiven temelj pesniške vizije. Sporočila v pesmih so pretresljiva, sugestivna, v "sanjajočem jeziku" se sooča z osebno nujo po preseganju meja jezika, njenega malega slovenskega jezika, ki ga, paradoksalno seveda, opisuje v nemškem jeziku. Še kako se zaveda problema prevajanja med jeziki oziroma prehajanja in preselitve v drug jezik. Ker so mnoge besede neprevedljive in lahko v drugem jeziku najdevamo le približke, se sprašuje tudi, kako bo zdaj z njo v nemškem jeziku, seveda v območju pesniških nians, pomenov, ki jih vedno znova generira poetična govorica.

Drugi temelj zbirke Maje Haderlap dolgo prehajanje je cikel hiša ljubezni. V dvanajstih pesmih z elementi erotike, nežnosti in ljubezni z izostrenimi čuti za predmete okolja, v katerem sta ljubimca, spregovorita pomen dvojine in usodnost razmerja med moškim in ženskim principom. Prizori v pesmih so opisani z bogatimi podrobnostmi, verzi drhtijo od besed iz narave, do katere je pesnica še posebej pozorna, vendar ni sentimentalna ali romantična, kar bi bila lahko sicer velika nevarnost pri upesnjevanju večne teme ljubezni. Pri tej pesniški temi ostaja torej ustvarjalno natančna in neposredna, pozorna in univerzalna opisovalka notranjih stanj in razpoloženj med ljubimcema, zlasti pa seveda svojih lastnih. Sočno tkivo pesmi dopolnjujejo besede rastlin in sadežev, metafore so zelo prožne, saj slikovito rišejo prizore in hkrati puščajo odprto pot bralčevi domišljiji. V ciklu nevidna deklica se vrača k otroštvu, k prazačetku samozavedanja, kar je pomembno tudi v perspektivi celotne pesniške zbirke, saj nam še dodatno osvetljuje posamezne dele.

Maja Haderlap knjigo dolgo prehajanje končuje s spominom, osrednjo kategorijo poezije sploh. Zaključku je dala naslov spomin spominčica spomenik. Je nekakšno dokončno slovo od pretekle pokrajine, ki je seveda pokrajina jezika, v kateri je »kralj Matjaž« zazidan v goro in narkotiziran ter se nič posebnega ne zgodi. Prehaja v drug jezik, vendar ne na način kot nekoč Tomaž Šalamun, ampak v celoti.

Dolgo prehajanje Maje Haderlap je nemara njeno dokončno slovo od pisanja v slovenskem jeziku, je zbirka nežnih jezikovnih mojstrovin, ki ji je svoj pečat z izjemnim posluhom za poetičnost jezika brez dvoma dodal tudi prevajalec Štefan Vevar, je univerzum pesniških pokrajin, ki mogoče ne bi nastale, če bi bile izvirno pisane v slovenščini, »distanca« jezikovnega odmika pa ji je dodala tone in patino barv, ki jih v spokojnem poletnem prebiranju poezije shranimo v kraljestvu domišljije in premišljevanj o sebi, o našem smislu in lepoti jezika, kateregakoli že, ter o dolgih in zato rodovitnih prehajanjih med njimi.

Ivan Dobnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)