Pravljičnost v romanu pa je treba navezati na umetno sodobno pravljico. Dogajanje poteka na dveh osamosvojenih področjih fikcionalne stvarnosti (fantastična in realna raven nista prepleteni) - na eni strani je prepoznavna Istra (opis običajev, navedba krajev), na drugi strani je fantastična raven, kjer se pojavljajo čudežni oz. nadnaravni dogodki. Značilno je tudi estetsko oblikovanje posameznih dogodkov in opisovanje narave, sinestezija ter eksistencialno vprašanje glavnega junaka, ki se vseskozi sprašuje o sebi.

Tudi značilnosti ljudske pravljice romanu niso tuje. Govorimo o ploščatosti literarnih oseb (osebnostne lastnosti junakov se ne razvijajo), selstvu (junak mora oditi od doma; dom je harmonija, pot so dogodivščine) in antropomorfizaciji (rastline in živali dobijo človeške lastnosti).

Glavni osebi sta dve: Boškin kot potepuh, vaški posebnež, ki nenehno potuje po Istri. Ker ima čudežno moč, ga ljudje prosijo za pomoč. Zdravi živali in ljudi, pogovarjati se zna z naravo in ravno zaradi tega ga ljudje zasmehujejo. Je predstavnik bele magije. Na drugi strani je Štafura, predstavnica črne magije, je izvor zla, ki lahko spreminja svojo podobo. Je podoba hudiča. Boškina preganja čez cel roman.

Štrigon je identitetno razklan - ne pozna svojega rodu, ne ve, ali je izgubil rep, neznani so mu viri lastne nadnaravne moči. Boškinov boj s črno magijo je vsebinsko zajet v ljubezensko zgodbo med Boškinom in Vitico (vilinsko bitje). Z njo ljubezenska zgodba ponudi pravljično rešitev - Vitica se po svoji smrti naseli v Boškinovo notranjost in postane njegova usmerjevalka; v njem živi po njegovi smrti in ponovnem rojstvu.

V končnem boju zmaga bela magija. Ko Boškin Štafuri odreže rep, se prekine začarani krog zla, romaneskno dogajanje pa se ciklično vrne na začetek romana.