Poleti 2002 je Slovenski etnografski muzej gostil skupino budističnih menihov iz Nepala, ki so na povabilo slovenskega Dobrodelnega društva Tibet izdelali peščeno mandalo Bude sočutja in tradicionalne barvne skulpture iz jakovega masla. Njihovo delo je blagoslovil 14. dalajlama Tenzin Gyatso, ki je tedaj v prestolnici prejel častni doktorat ljubljanske univerze.

Dalajlama v Ljubljani
Izdelovanje mandale in obisk dalajlame je tedaj s kamero dokumentiral Mlakar, ki mu je društvo Tibet zaupalo dostop do vseh dogodkov in dejavnosti dalajlame v Sloveniji, kot so bili prejem častnega doktorata iz rok tedanjega rektorja ljubljanske univerze Jožeta Mencingerja, predavanje za študente na ljubljanski pravni fakulteti, javno predavanje o moči sočutja v parku Tivoli, ki se ga je udeležilo okoli 7000 ljudi, in vrsta sprejemov pri znanih osebnostih.

Ob 20. obletnici dogodka in letošnjem jubilejnem letu, ko SEM zaznamuje 100. obletnico ustanovitve, so tako Mlakarja povabili, da je iz več ur posnetkov zmontiral pričujoči dokumentarec. Kot je dejal, je imel priložnost, da dogodke filmsko dokumentira: "Sledil sem celotnemu procesu izdelovanja mandale. Režiral sem lahko samo s kamero, ki je morala biti čim manj opazna in se stalno prilagajati vsebini obreda, ta pa je bil v rokah in glavah izdelovalcev mandale. S tega vidika film o muzeju pomeni prelomnico v mojem dokumentarnem filmskem opusu."

Od butaric do mandal
"Z vsebinskega vidika pa lahko potegnem vzporednico s filmom Ruševec, ki sem ga pred desetletji z veliko ekipo posnel na Ljubnem ob Savinji pri izdelovalcu cvetnonedeljske butare. To je po mojem mnenju eden lepših krščanskih verskih obredov s podobnim pomenom, saj so butarice namenjene duhovni posvetitvi in poudarjajo minljivost. Po blagoslovu končajo v ognju za zaščito domačije in kot priprošnja za rodnost polj in živine. Podobno kot izdelovalec na Ljubnem tudi budistični menihi z vso ustvarjalno energijo izdelajo peščeno mandalo, ki ta duhovni naboj tudi odseva. Nazadnje pesek mandale obredno stresejo v Ljubljanico in njeno vsebino vrnejo večni kozmični skrivnosti," je še zapisal Mlakar.

Andrej Boris Mlakar, rojen leta 1952 v Ljubljani, je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani – smer filmska režija – kot prvi študent profesorja Matjaža Klopčiča. Podiplomski študij je nadaljeval na Visoki šoli za film in televizijo v Münchnu. Že v času študija je kot asistent režije sodeloval pri filmih več režiserjev, denimo z Igorjem Pretnarjem pri Idealistu, s Klopčičem pri Vdovstvu Karoline Žašler, z Rajkom Ranflom pri filmu Ko zorijo jagode. Za prvi celovečerec Christophoros (1985) je prejel grand prix na filmskem festivalu človekovih pravic v Strasbourgu, potem pa je posnel še celovečerca Halgato (1994) in Mokuš (2000/2006) ter vrsto dokumentarcev.