Okostja iz treh lokalnih pokopališč srednjeveškega Cambridgea so preučili arheologi z Univerze v Cambridgeu in ugotovili, da je kar 44 odstotkov okostij navadnih delovnih ljudi izkazovalo zlome in poškodbe kosti, medtem ko je bilo takšnih pri premožnejšem sloju 32 odstotkov. Najmanj poškodb (27 odstotkov) so imela okostja s pokopališča bolnišnice za bolehne in siromašne. Poškodbe so po besedah raziskovalcev lepo merilo nevarnosti takratnega življenja in kažejo "socialno neenakost takratnih ljudi", je poročal britanski BBC.

Pokopališča je v današnjem zgodovinskem srednjeveškem mestnem jedru in vseh 314 pregledanih okostij je bilo vsaj 25-odstotno popolnih. Datacija okostij sega vse od 10. do 14. stoletja, ko je bil Cambridge majhno podeželsko mestece obrtnikov, trgovcev in kmetov. Prvi učenjaki, po katerih je mesto pozneje postalo znano, so v mesto prišli na začetku 13. stoletja, ko je imelo to po ocenah od 2500 do 4000 prebivalcev.

Izbrali so tri zelo različna pokopališča, ki zajamejo širok socialni spekter takratne srednjeveške družbe ‒ elito, običajne ljudi in onemogle. V raziskavi so med drugim podrobno popisali vsakršno, tudi najmanjšo poškodbo na 75 skeletih iz avguštinskega samostana, kjer so poleg duhovščine pokopavali tudi bogate donatorje meniškemu redu. Preučili pa so tudi okostja 155 pokojnikov s pokopališča dobrodelne bolnišnice Janeza Krstnika za siromašne in slabotne. Tretje pokopališče, kjer je bilo pri 84 skeletih najdeno daleč največ poškodb, pa je bilo farno pokopališče All Saints (vsi sveti) ob mestnem gradu za "navadne" delovne ljudi.

Poškodbe pri običajnih ljudeh pogostejše

"Vidimo, da je bilo pri običajnih delovnih ljudeh veliko večje tveganje za poškodbe v primerjavi z menihi in njihovimi bogatimi donatorji ter oslabelimi siromaki, za katere je skrbela dobrodelna bolnišnica," je pojasnila profesorica Jenna Dittmar z oddelka za arheologijo cambriške univerze. Celodnevno garaško delo za povprečnega srednjeveškega človeka s farnega pokopališča se je začelo že pri rosnih 12 letih. "Gre za težka fizična dela, kot je kamnoseštvo, kovaštvo ali pa izčrpavajoče celodnevno delo na poljih," je poudarila.

Medtem ko je res, da so večino težaškega dela opravljali fizični delavci, ki so posledično staknili največ z delom povezanih poškodb, je bilo srednjeveško življenje na splošno izredno trdo tudi za premožnejše in duhovščino. Poškodb, predvsem zaradi nasilja v družbi, ni manjkalo.

Nasilje v družini

Pri eni od žensk s farnega pokopališča so raziskovalci posumili na dolgoletno nasilje v družini, saj so na okostju vidni znaki pretepanja. Imela je počeno rebro, čeljust, stopalo in poškodbe vretenc, ki so se pred smrtjo vse že večkrat zacelile. "Zelo nenavadno bi bilo, da bi se takšen kolaž poškodb sestavil zaradi padca. Danes daleč največ zlomljenih čeljusti pri ženskah povzročijo nasilni partnerji," je opozorila profesorica.

Menih v prometni nesreči

Najhujše poškodbe so sicer našli na okostju meniha, ki je imel zlomljeni obe stegnenici, in za katerega raziskovalci sumijo, da je imel prometno nesrečo, saj ga je najverjetneje zbil vprežni voz ali kakšno podobno vozilo. "Današnjim zdravnikom so takšne poškodbe dobro znane iz primerov, ko pešce zbije avto, konj se je morda ustrašil in zdirjal, meniha pa je zadel voz," je dejala Dittmarjeva. Poškodbe so bile tako hude, da je menih verjetno umrl prav zaradi nesreče. Da gre za meniha, pa so raziskovalci ugotovili po mestu pokopa in njegovi zaponki za pas.

Drugi menih je imel obrambne poškodbe na kosteh rok in top udarec v lobanjo, kar je najverjetneje posledica napada nanj, so zapisali. Takšne poškodbe fizičnih napadov je izkazovalo kar štiri odstotke okostij iz vseh treh socialnih kategorij, tudi ženska okostja.

Srednjeveški DSO-ji

Še najmanj poškodb je bilo na skeletih varovancev dobrodelne bolnišnice Janeza Krstnika za bolne siromake. Okostja tu pogosto pričajo o kroničnih boleznih, kot je tuberkuloza, kar pomeni, da so bili nesposobni za delo. Bolnišnico za onemogle prebivalce so vzpostavili v 12. stoletju, a so tu poleg bolnih živeli tudi starejši meščani, ki niso bili več sposobni za delo. Bolnišnica je bila tako nekakšen srednjeveški dom starejših občanov (DSO). Ukinili so jo leta 1511.

Avguštinski samostan pa je leta 1538 ukinil kralj Henrik VIII., ko je zaplenil vse samostansko premoženje, da bi okrepil državno malho. Farno pokopališče All Saints (vseh svetih), ki je v srednjem veku stalo na robu mesta, kjer urbano preide v podeželsko, je bilo namenjeno revnejšim slojem ljudi. Fara, ki je bila ustanovljena v 10. stoletju, se je nato leta 1365 po bubonski kugi in velikem upadu prebivalstva združila s sosednjo.

"Kosti srednjeveških prebivalcev Cambridgea nazorno kažejo neenakost v družbi, a hude poškodbe so prevladovale v celotnem socialnem spektru takratne družbe, življenje je bilo najtežje na dnu, a težko je bilo tudi povsod drugod," je sklenila.