Bojan Knific: Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Foto: Tržiški muzej
Bojan Knific: Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Foto: Tržiški muzej

Tako so v Tržiškem muzeju opisali monografijo Bojana Knifica Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih. Gre za prvo slovensko znanstveno monografijo o obuvanju, ki prinaša spoznanja o obutveni kulturni na Slovenskem.

Od srednjega veka do sredine preteklega stoletja
Knjiga obravnava razvoj obuval od prvih omemb v srednjem veku do sredine 20. stoletja in pojasnjuje številne posebnosti, ki so se ob sprejemanju obutvene mode uveljavile pri nas in širše. Monografija podrobno predstavlja tudi videz, nošenje in izdelovanje čevljev, škornjev, copat, cokel in opank.

Njen avtor Bojan Knific je etnolog in kulturni antropolog, ki se s čevljarsko dediščino podrobneje ukvarja od leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v Tržiškem muzeju, ki ima največjo čevljarsko zbirko na Slovenskem in predstavlja tudi sodobno razstavo z naslovom Tržiški šuštarji. Gradivo v Tržiškem muzeju je Knificu predstavljalo osnovo raziskovanja, preučil pa je tudi gradivo drugih zbirk in arhivov ter številne pisne vire, saj se je odločil za celosten pregled obuvanja na Slovenskem.

Kultura sezuvanja gostov

"Danes ne vemo, zakaj so nekatere stvari take, kot so, zgodovina pa nam to pokaže. Zakaj so bili škornji nekdaj mehki in ne trdi, zakaj so kmetje nosili taka obuvala, kot so jih. Zanimivo je bilo spoznavati, kako so bili včasih čevlji za levo in desno nogo enako izdelani," pravi avtor. Hkrati pa opozarja, da bi bili brez zgodovinskega spomina tudi današnji čevlji in druga obuvala precej drugačni, kot so.

Rančoši in meksikajnarji
Glede tega, ali so Tržičani z bogato čevljarsko zgodovino nosili drugačna obuvala kot drugod, Knific pravi, da so v Tržiču prej sprejemali modne novosti, se z njimi seznanjali in jih prenašali naprej. Ohranile so se tudi nekatere posebnosti. Tako stari Tržičani čevljem še vedno rečejo rančoši, v Dolini nad Tržičem pa so se ohranili posebni škornji meksikajnarji, ki so na Slovensko prišli z vojaki, ki so se borili v Mehiki.

Tržiški muzej je monografijo izdal v sozaložništvu z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti (JSKD).