Štihovo dvorano Cankarjevega doma so danes na pobudo Društva slovenskih pisateljev za ves dan zasedli predstavniki civilne družbe, ki bodo poskušali odgovoriti na aktualno vprašanje, kam so izginili kultura, vrednote in dialog, ki so ključnega pomena za civilizirano družbo. Uvodna govornika, pesnika Tone Pavček in Ciril Zlobec, nista bila optimistična. Foto: Metka Pretnar/Arhitekturni vodnik
Štihovo dvorano Cankarjevega doma so danes na pobudo Društva slovenskih pisateljev za ves dan zasedli predstavniki civilne družbe, ki bodo poskušali odgovoriti na aktualno vprašanje, kam so izginili kultura, vrednote in dialog, ki so ključnega pomena za civilizirano družbo. Uvodna govornika, pesnika Tone Pavček in Ciril Zlobec, nista bila optimistična. Foto: Metka Pretnar/Arhitekturni vodnik
Tone Peršak
Pobudnik plenuma, pisatelj Tone Peršak meni, da je stanje svetovnega in slovenskega duha nezavidljivo, saj poleg finančne vlada tudi kriza vrednot. Foto: MMC RTV SLO
Milan Jesih
Predsednik pisateljskega društva Milan Jesih je razpravljavcem nekoliko poetično želel, da ugotovijo, kam gre barka, da imajo ugoden veter za polna jadra ter da je zdaj priložnost, da se odvežejo in odrinejo. Prva tema plenuma je potekala pod naslovom Razdvojena zgodovina, nejasna sedanjost, negotova prihodnost. Foto: MMC RTV SLO
Blaž Kavčič
Predsednik državnega sveta Blaž Kavčič je v sklopu prve teme opozoril predvsem na sedanjost, ki jo vse bolj določajo globalne korporacije. Moč srednjega razreda upada, družba se deli le še na elito in 'pasivne ostale'. Foto: MMC RTV SLO
Afganistan
O stanju duha pričajo tudi slovenski vojaki v Iraku in Afganistanu. Včasih smo bili vojno za lastno svobodo, zdaj so naši vojaki del okupatorskih sil, ki se borijo za tuje interese, je sklenil Tone Pavček, kateremu je žal, da je Slovenija pristala na sintagmo, da je nasilje zakon tega sveta. Foto: Reuters
Kulturni plenum: družba je v krizi

Kultura je veličastni laboratorij smisla. Narod brez dostopa do kulturnih virov, bogastev zna le še imeti, ne zna pa biti. To je povzetek misli Aleša Debeljaka, ki je bila citirana na vseslovenskem kulturnem plenumu, ki je, kot je izrecno poudaril Mitja Čander, izpostavil kulturo kot v tem trenutku nujno politično vprašanje. V razlagi te svoje misli je Čander izpostavil, da pri tem meri na političnost v pravem pomenu besede, ki je političnost v smislu vključevanja kulture v družbeno tkivo. Kultura je eno redkih morebitnih področij združevanja, tvorjenja skupnega referenčnega okvirja in zato tudi izhodišče, ki lahko ponudi integriteto. Kot taka je področje, v katerem se lahko razvije temeljna dialektika pogleda, ki je po Stojanu Pelku, filozofu in državnemu sekretarju na ministrstvu za kulturo, ključna za tvorjenje novih misli, za tvorjenje pravzaprav česar koli novega in bistvenega, kajti "šele v drugem smo".

V tradiciji z zbori slovenskih kulturnih delavcev
Pelkovo misel, da šele v drugem smo, lahko navežemo na samo izhodišče slovenskega kulturnega plenuma. Kajti v drugem lahko obstajamo kot sama po sebi nekaj vredna entiteta, le če smo samostojni, svobodni, če smo … suvereni. In suverenost, politična in kulturna, je bila tudi tema zborov slovenskih kulturnih delavcev med in po NOB-ju ter zborov, kakršna sta bila javna tribuna DSP-ja O ustavnih spremembah 16. marca 1987 ali Zbor slovenskih kulturnih delavcev (1. sklic) z naslovom Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura (2. junija 1988), v katerih tradicijo se želi uvrstiti tudi tokratni plenum Društva slovenskih pisateljev.

Prostovoljno nesuvereni smo suvereni v zanikanju suverenosti drugih
O svobodi in suverenosti v kulturi in o njeni nujni spregi s politiko sta najbolj jasno spregovorila uvodna govornika Tone Pavček in Ciril Zlobec. Ko je razmišljal o naši suverenosti, se je Pavček vprašal, ali se morda ne uresničuje zgodovinska prerokba, da bo vedno nekdo nad nami. Le da je danes položaj še bolj demonski, kot je bil nekoč. Prek vstopa v mednarodne povezave, katerih člen smo seveda lahko postali le z garantnim pismom naše suverenosti, je namreč naša suverenost začela erodirati, obenem pa smo s priključitvijo eni od – če smem uporabiti ta izraz – osi zla postali tudi mi tisti, ki zanikujemo suverenost drugih. Po Pavčku smo sprejeli sintagmo, da nasilje obvladuje svet, postali smo del okupatorske vojske v daljnih vaseh, obenem pa smo tudi mi vsaj kulturno (in tako tudi idejno) okupirani.

Čas preveč svobode
Taka stopnjevana dialektika različnih vidikov enega pojma ali stanja stvari se pojavlja tudi v polju svobode, ki podobno kot polje suverenosti danes hkrati obsega afirmacijo in negacijo. Zlobec to poudari z mislijo, da "živimo v času preveč svobode". Po Zlobcu prvič živimo v razmerah, ko nam je bila svoboda podeljena brez boja. Vendar je to stopnjevana svoboda, v kateri ob temeljnih svoboščinah govora, misli … dominira predvsem svoboda kroženja kapitala, svoboda bogatenja. To je svoboda, ki nujno ustvarja sovraštva in razkole, poraja stopnjevano zavist in intelektualno uborno samozadovoljstvo – če si dovolim kratek eliptični preskok, naj na tem mestu navržem še uvid Deana Komela, da je prevladujoči slog medijskega pojavljanja pri nas nastopaštvo, da je pomembno nastopati in ne nekaj zastopati -, kot posledico tega pa izdvoji maligno stanje, ki ga Zlobec opiše tako: "Bojim se, da smo Slovenci že gensko tako nastrojeni, da ne zmoremo skupnega sobivanja."

Krčenje srednjega razreda je krčenje ustvarjalnosti
To razdvajanje naroda na temelju preveč svobode v smislu njenega izkoriščanja v gospodarski dejavnosti na globalni ravni, v katero pa se je nekritično vključila tudi Slovenija, je nastopilo tudi v prispevku ekonomista in predsednika državnega sveta Blaža Kavčiča. Neoliberalizem oziroma z njim povezano novo svobodnjaštvo je postavil kot katalizator novega nesvobodnjaštva, ta kompleks pa je povezal tudi z usihanjem kulture oziroma umetnosti. Svojo tezo je zgradil okoli identitetnega bistva svetovnega gospodarskega sistema, ki ga določa vladavina transnacionalk, ki naše življenje obvladujejo z manipulativnim trženjem in z obvladovanjem naših navad. Analiza posledic uvajanja neoliberalnih načel je tudi pokazala, da se z razrastom moči monopolov in oligopolov pojavi tendenčno upadanje moči srednjega razreda. Pri tem je ekonomist in nobelovec Paul Krugman že v osemdesetih tudi opozoril na strukturno vračanje ZDA v 20. leta 20. stoletja. Krčenje srednjega razreda, ki je bil tradicionalni nosilec inovativnosti in ustvarjalnosti, tako pomeni krčenje umetniškega potenciala in strukturno preobražanje družbe v dvopolni sistem elite ter vseh bolj pasivnih vseh drugih.

Kultura »hiperzaložništva« in prezidavanja
Pasivna pa je tudi država, še posebej če gre za kulturo, ki prihaja v ospredje v drugem delu tega prispevka. Kultura je bila v tokratni razpravi prvenstveno tematizirana na področju literature, pri kateri pride do izraza skoraj kataklizmična zmes hiperaktivnosti in pasivnosti. Prva se navezuje na neverjeten razmah založništva, ki pa, kot je povedal Slavko Pregl, nikakor ne izraža vitalnosti slovenske knjige, ampak predvsem njeno kakovostno apokalipso. Dopustitev množitve zasebnih založb namreč govori o tem, da država ni dojela bistva knjige, saj gre predvsem za razcvet manjvredne knjige in za dokaz tega, da v založništvu ni več pravih meril. Tudi v drugih panogah ni pravih meril in usmeritev. Po Čandrovih besedah je izraz tega to, da zadnjih 20 let nismo dobili omembe vredne nove infrastrukture za kulturne dejavnosti, razmahnila pa se je kultura prezidavanja in obnavljanja, izraz te nastrojenosti pa je tudi popoln zastoj v gradnji NUK-a in umetniških akademij. Državni sektor, ki je v kulturi izrazito privilegiran, a 70 odstotkov svojih sredstev porabi le za plače, je tako dezorientiran, zasebni sektor pa finančno podhranjen.

Kultura je na sporedu le, kadar se spominjamo
Pravzaprav je vse to le izraz splošnega slabega odnosa države do kulture. Tega je najbolj pronicljivo označil Zlobec. Poudaril je, da država sicer skuša ustvariti vtis, da se zaveda pomena kulture, vendar pa kulturo za družbeno-politični dejavnik decidirano imenuje le, kadar misli na preteklost. Kultura je tako vedno zaslužna le kot nekaj iz preteklosti, država pa popolnoma spregleda, da je kultura bistvena predvsem kot način življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah. O tem je v svoji dikciji govoril tudi Stojan Pelko, ki je umetnost imenoval za misel dogodka. Le v umetnosti lahko živijo vojna, ljubezen, oblast … Predvsem kot polje ljubezni je umetnost lahko ključna tudi za formiranje nove politike, predvsem pa nove politične kulture, glede katere betežnega stanja so se strinjali vsi sogovorniki Toneta Peršaka.

Pelko je v svoji bistri izpeljavi ljubezen izpostavil tudi kot spodbudo oziroma kot pogoja za upati si eksperimentirati v nasprotju do sveta. Šele v ljubezni se oblikuje povsem poseben pogled na svet, ki pa je ob hkratnem spoštovanju tega drugega sveta tudi osnova medkulturnega dialoga. Če na hitro skočimo na konec Pelkovega diskurza o ljubezni, naj ta diskurz še odločneje prestavimo v polje kulture in politike, naj izrazimo zahtevo, ki jo je poudaril Pelko, da je recept za prihodnost slišati lokalno in govoriti pojmovno oziroma obče; gre za umerjeno razpetost med partikularno ljubeznijo v dvoje in hkratno voljo do vztrajanja v občem življenju skupnih pojmov. Šele potem si imamo kaj povedati. Šele v takih razmerah bi si kaj imeli povedati tudi politiki in šele v takih razmerah bi izhodišče za razvoj dobila kultura.

Kulturni plenum: družba je v krizi