Čeprav je sodobna tehnologija zelo napredovala, so dela starih mojstrov praviloma občutno kakovostnejša, saj so upoštevali osnovna načela pravilne izdelave freske in se držali osnovnih in logičnih pravil pri izbiri in uporabi materialov. Foto: ZVKDS
Čeprav je sodobna tehnologija zelo napredovala, so dela starih mojstrov praviloma občutno kakovostnejša, saj so upoštevali osnovna načela pravilne izdelave freske in se držali osnovnih in logičnih pravil pri izbiri in uporabi materialov. Foto: ZVKDS
Restavracija detajla z golobom Svetega Duha, iz katerega se svetlobni žarki spuščajo na figuro Marije.
Restavracija detajla z golobom Svetega Duha, iz katerega se svetlobni žarki spuščajo na figuro Marije. Foto: ZVKDS
Pogled na obnovljeno stropno poslikavo prezbiterija.
Pogled na obnovljeno stropno poslikavo prezbiterija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sternen je tehniko freske dobro obvladal, zato njegova stropna poslikava večjih popravkov ni zahtevala, na figurah sta bili potrebni le kemično odstranjevanje površinske nečistoče in plesni ter utrjevanje.
Sternen je tehniko freske dobro obvladal, zato njegova stropna poslikava večjih popravkov ni zahtevala, na figurah sta bili potrebni le kemično odstranjevanje površinske nečistoče in plesni ter utrjevanje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Sternen
Jasno so vidni obrisi, ki jih je Matej Sternen s pomočjo kartonov vrisal v steno, da je lažje sledil začrtanim konturam figur. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Pogled na pravkar obnovljeni prezbiterij in poslikave ladijskega oboka, ki ga je prav tako restavriral Sternen.
Pogled na pravkar obnovljeni prezbiterij in poslikave ladijskega oboka, ki ga je prav tako poslikal oziroma restavriral Sternen. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Matej Sternen
Detajl poslikave z osrednjo figuro Marije, ki jo angeli nosijo v nebo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Golob Svetega Duha po končani restavraciji.
Golob Svetega Duha po končani restavraciji. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
O Sternenovem mojstrstvu in njegovi izjemni predanosti delu govori tudi podatek, da je poslikavo prezbiterija končal zgolj v nekaj mesecih.
O Sternenovem mojstrstvu in njegovi izjemni predanosti delu govori tudi podatek, da je poslikavo prezbiterija končal v samo nekaj mesecih. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Restavracija
Tedanje časopisje Sternenove poslikave ni moglo prehvaliti. Freske še danes veljajo za izjemno stvaritev. Foto: ZVKDS
false
Paleta restavratorske ekipe. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ker je hitro slikanje, ki ga zahteva tehnika freske na svež omet, ob tako ogromnem prostoru, izjemno zahteven slikarski podvig in je težko ves čas nadzorovati pogled s tal, je Sternen redno odmikal del odrov, da je lahko s tal preveril, kako deluje celota iz gledišča, ki mu je namenjena. Kadar je poslikava odstopala od zaželene kompozicije, je popravke dodal na suho.
Ker je hitro slikanje, ki ga zahteva tehnika freske na svež omet, ob tako ogromnem prostoru, izjemno zahteven slikarski podvig in je težko ves čas nadzorovati pogled s tal, je Sternen redno odmikal del odrov, da je lahko s tal preveril, kako deluje celota iz gledišča, ki mu je namenjena. Kadar je poslikava odstopala od zaželene kompozicije, je popravke dodal na suho. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Slovenski narod
Članek o Sternenovih poslikavah v Slovenskem narodu, 14. avgusta, 1936. Foto: Dlib
Segment, ki so ga pustili nedotaknjenega, da je jasno razvidno stanje fresk pred restavracijo.
Segment, ki so ga pustili nedotaknjenega, da je jasno razvidno stanje fresk pred restavracijo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Izbrali so znanega mojstra in poznavalca tehnike slikarstva na presno, Mateja Sternena. Svoje obsežno znanje in velike slikarske zmožnosti je pokazal Sternen ne le s premnogimi oljnimi slikami, temveč tudi na raznih freskah. Kot restavrator je obnovil in ohranil nešteto starinskih, zlasti gotskih fresk po naših in dalmatinskih cerkvah. Tako skoraj niso mogli očetje frančiškani najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja.

Karel Dobida, Novo slikarsko veledelo k Sternenovim freskam v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, V: Mladika, letnik 17, št. 10, 1936

Približno leto dni po začetku del je ekipa Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine odložila čopiče, delovni odri so podrti in Sternenova poslikava stropa prezbiterija frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja je znova na ogled javnosti. Po več zahtevnih restavratorskih posegih zadnjih let (omenimo stropno poslikavo v Ljubljanski stolnici in v gradu Brežice - obe spadata med najpomembnejše baročne poslikave pri nas -, pa tudi restavracijo zahtevnih Langusovih poslikav v ljubljanski frančiškanski cerkvi) so restavratorji v dobri kondiciji in tehnološko podkovani, a vendarle restavriranje 600 kvadratnih metrov stropnih poslikav ni majhen zalogaj.
Ob omembi takšne obsežne površine toliko bolj preseneti podatek, da je Matej Sternen za poslikave prezbiterija potreboval le nekaj mesecev. Delo v prezbiteriju je po predhodnih pripravah začel spomladi leta 1935, leto pozneje se je lotil že ladijskega oboka, slikarsko veledelo pa so odkrili 15. avgusta istega leta. Vzroka za tako naglo in učinkovito končano delo sta bila dva. Najprej, slikarjeva neverjetna predanost delu. Bil je izjemen deloholik in njegovi delovni dnevi so bili verjetno precej daljši, pravi konservatorka restavratorka Ajda Mladenovič iz Restavratorskega centra. Poleti je delal po 10 do 12 ur dnevno, v jesenskih dneh pa je disciplinirani umetnik slikal, kolikor mu je dopuščala dnevna svetloba.

Freskant nepreseženega mojstrstva
Drugi razlog je izjemno tehnološko znanje, po katerem je slovel. Čas monumentalnega stenskega slikarstva je davno minil in mojstri freske niso več obvladali tako kot nekoč. Zato je bil med vsemi slovenskimi slikarji najbolj pripravljen na stensko sliko takšnega obsega. Po končanem študiju slikarstva na umetnostni akademiji na Dunaju je v študijskem letu 1898/1999 obiskoval tudi specialko za zgodovinsko slikarstvo pri profesorju Kasimirju Pochwalskem in se začel ukvarjati tudi z restavratorstvom. To je slikarju pomenilo pomemben vir zaslužka, saj samo od ateljejskega dela in krajinskega slikarstva, ki sta v ospredju njegovega opusa, ni mogel živeti, razlaga muzejski svetnik v Narodni galeriji Andrej Smrekar.
Tedaj je bil Sternen še na začetku svoje slikarske in restavratorske kariere, s številnimi izkušnjami, ki jih je pridobil v naslednjih zelo plodovitih tridesetih letih, pa je utrdil svoje občudovanja vredno tehnološko mojstrstvo. To je bilo obdobje, ko je France Stele naredil prve pomembne strokovne korake spomeniškovarstvene službe pri nas, Matej Sternen pa je bil ob tem njegova desna roka za reševanje slikarskih spomenikov. "Tandem se je vzpostavil tik pred prvo svetovno vojno in po njenem koncu, ko se je Stele leta 1920 vrnil iz ujetništva, sta to nadaljevala. Tudi v okviru Narodne galerije je bil Sternen prvi restavrator," pojasni Smrekar.
Prvo poslikavo zaupali Langusu
Po vrsti opravljenih restavratorskih del je v tridesetih letih 20. stoletja Sternena in Steleta pričakala restavracija poslikave frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani, ki s svojim okrasom pripada različnim slogovnim obdobjem. Gre za baročno cerkev, ki je, temelječ na severnoitalijanskem idealu beline in svetlobe, do sredine 19. stoletja ostala neposlikana. Prvi slikarski okras je dobila v letih 1845 in 1855, zaupali so ga enemu najbolj iskanih slikarjev takratnega časa, Matevžu Langusu. Poslikal je vseh šest stranskih kapel, oboka ladje in prezbiterija, poslikavo pa so že konec sedemdesetih let 19. stoletja med obsežno predelavo notranjščine delno očistili. Eno od kapel je poslikal Janez Wolf s sodelavci, precej škode pa sta z uporabo voščenih (oljnih) barv povzročila dunajska slikarja Joseph Kastner in Josef Kleinert, ki sta se po uničujočem potresu leta 1895 lotila prenove.
Predvsem zaradi slabe tehnične izvedbe njun poseg ni bil posebej cenjen. Slovenski narod piše: "V frančiškanski cerkvi pa tedaj, ko je Sternen poslikal trnovsko cerkev, ni bilo več Langusovih fresk na stropu, ker jih je po potresu z oljnatimi barvami prepleskal Avstrijec Kastner prav po obrtniško, da od Langusove umetnine ni ostalo nič več. Ta oljnati oplesk se je pa naravno naglo okrušil in odluščil z zidu ter popolnoma razdejal tudi Langusove freske pod seboj."

Neustrezni posegi dunajskih slikarjev
Nedavne naravoslovne analize so vse to dokazale, "tudi s prostim očesom se je lepo videlo, kje je dunajski slikar posegal v Langusov original," nam je razložila vodja pravkar končanih restavratorskih posegov v frančiškanski cerkvi Martina Lesar Kikelj. "Stari zapisi pišejo tudi o tem, da so oljnovoščene barve delovale lepše od originala, vendar pa domnevam, da gre za nestrokovne ugotovitve, saj omenjene barve res delujejo veliko bolj sveže nekaj let, sčasoma pa se pokaže tehnološki primanjkljaj ob neupoštevanju dihanja stenske slike. S preslikavo celotne poslikave v prezbiteriju, ladji in delno v kapelah sta dunajska slikarja "zaprla" originalno poslikavo ter ji spremenila lastnosti prave freske. Poslikava je kar nekaj časa na površini delovala sveže in zelo intenzivno, pod površino pa jo je proces propadanja dokaj hitro načel," še pojasni.
Zato pa je bil v freski toliko bolj vešč Sternen in je za seboj pustil slikarijo, ki je v veselje tako umetnostnim zgodovinarjem kot restavratorjem. Tako Langus kot Sternen sta obvladala tehniko prave freske in se zavedala pomena uporabe primernih materialov, razloži Martina Lesar Kikelj. Vendar pa se je Sternen, doda, veliko bolj poglobil v strokovna restavratorska vprašanja o tehnologiji in nastanku poslikav, kar se očitno kaže tudi v sami kakovosti njegovega dela. "Tudi naravoslovne raziskave potrdijo izjemnost in upoštevanje vsega tehnološkega znanja, ki ga je Sternen pridobil pri restavratorskem in slikarskem delu."
Poslikave v kapelah so bile v boljšem stanju, medtem ko so bile Langusove freske na oboku prezbiterija zaradi poznejših posegov dunajskih slikarjev po Sternenovi oceni preslabo ohranjene in se jih ni dalo rešiti, zato se je odločil celotno stropno preslikavo z ometom vred odbiti in jo ponovno izvesti v tehniki prave freske.

Stara motivika v sveži impresionistični maniri
Bratje frančiškani so Sternena prosili, naj pri slikanju stropa prezbiterija uničen Langusov del vsebinsko posname, spomni Ajda Mladenovič. Sternen je njihove želje upošteval, vendar pa tradicionalno motiviko osvežil z novo likovno govorico. Podkovan s študijem beneškega baročnega iluzionizma, ki si ga je v sklopu predpriprav še enkrat ogledal, je ohranil Langusovo ikonografsko izhodišče Marijinega vnebovzetja, a ga je naslikal v sodobnejši, impresionistično naravnani maniri. Marijina figura se na prepletu oblakov in angelov dviga proti nebesom, proti Kristusu. V spodnjem zemeljskem pasu pa se dogodka z dvignjenimi rokami veselijo apostoli. Nad stopniščem je Marijin grob. Marijo obdaja svetloba, ki se spušča iz goloba Svetega Duha, a tudi sicer se celoten prizor utaplja v svetlem, pastelnem koloritu, ki so ga impresionisti radi izbirali za svoja platna, v sakralnem prostoru pa z lučno simboliko naslikanih nebeških višav. "Fascinantno je, kako Sternen z modernim načinom slikanja dosega učinke, ki učinkujejo na daljavo izredno prepričljivo. Tukaj se pokaže tista kakovost, ki izhaja iz prizadevanj po ohranjanju zgodovinskega tkiva pomembnega spomenika v Ljubljani," opisuje poslikavo Andrej Smrekar.
Impresionistični slog s svojimi nežnimi, prosojnimi barvami le delno narekuje kakovost poslikave. "Prosojne barve veže svež omet močneje, medtem ko za polno zapolnjevaje površine in nalaganje barv včasih sam omet v sebi nima dovolj veziva, da bi lahko dovolj kakovostno vezal pastoznost barv. Ponekod v Sternenovih potezah začutimo lahkost tudi tam, kjer skozi plast barve proseva omet," razlaga Martina Lesar Kikelj.
Sternen je surovo podlago izkoristil za lahkost, ki naj bi jo odražal impresionistični slog. To zasledimo predvsem na ozadjih, prosojnem nebu, v lahkosti plapolajočih draperij, medtem ko je arhitekturne dele in ornamentiko vidno "obtežil" z gostejšimi, pastoznimi nanosi barv, ki so tudi hitreje propadle, saj je prej prišlo do izgube veziva, še pojasni vodja restavratorskega projekta. "Večjega posega našega restavriranja so bili torej deležni arhitekturni in ornamentalni vzorci ter predel ob stiku prezbiterija z zvonikoma, kjer je zamakanje v preteklosti privedlo do popolne izgube poslikav. Preostalih figur dejansko ni bilo treba retuširati, saj so bile pod plastjo umazanije odlično ohranjene," dodaja. Zato je konservatorsko restavratorski poseg na figurah vključeval le kemično odstranjevanje površinske nečistoče ter plesni in utrjevanje.
Ob prvem preliminarnem ogledu so bili restavratorji prepričani, da je bil pred tem izveden manjši restavratorski poseg, saj se je ponekod pojavljala naknadno nanesena barva, ki je delovala kot preslikava, za katero niso vedeli, ali je delo avtorja. Poleg tega so jim patri na podlagi ustnega izročila podali morda napačne informacije o čiščenju celotne poslikave v preteklosti s kruhovo sredico, ki prav tako ni dokazana, pravi Martina Lesar Kikelj. "Po celotni poslikavi je bila namreč posuta plesen, ki bi bila lahko posledica ostankov proteinov na poslikavi, kjer so v kombinaciji z vlago nastali idealni pogoji za razrast omenjenih plesni." Kot so pokazale naravoslovne analize, je "preslikava" delo Sternena, saj tudi zapisi govorijo o tem, da je večkrat podrl del odra, da je lahko od daleč preučeval nastajanje svojega dela in popravke izvajal naknadno. Medtem se je omet morda že preveč osušil, zato je moral uporabiti dodatno vezivo, kar spremeni značaj in videz poslikave.

"Tako smo se dejansko soočili s čisto oziroma nedotaknjeno fresko, ki je seveda manj problematična. Predvsem pa je v takem primeru pomembno zavedanje, da je bistvenega pomena poslikavo po restavratorskem posegu še vedno ohraniti čisto. Kar pomeni, da smo za utrjevanje in čiščenje uporabili le kompatibilne anorganske snovi, iz katerih je poslikava zgrajena, in nismo spreminjali njenega osnovnega gradnika," nam razloži restavratorka. Če je torej osnova Sternenove poslikave kalcijev karbonat, so za utrjevanje večinoma uporabili snovi, ki imajo kalcijevemu karbonatu podobne vezi. "Tudi za retušo smo uporabili apneno vodo, ki je kalcijev hidroksid in se sčasoma spremeni v kalcijev karbonat in s tem poslikavo dodatno utrdi. Ni se nam bilo treba ukvarjati z odstranitvijo poznejših morda neustreznih premazov, ki bi kvarno vplivali na poslikavo, kot se je to na primer zgodilo v primeru Langusovih poslikav."

Desetletje obnov najpomembnejših stropnih poslikav
V isti cerkvi so restavratorji pred nekaj leti končali enega večjih in zahtevnejših projektov na področju reševanja problematike propadanja stenskih poslikav v zadnjih letih, več kot 600 kvadratnih metrov Langusovih poslikav v stranskih kapelah. Poseg se je izkazal za velik izziv, saj so po besedah Martine Lesar Kikelj počrnele in močno poškodovane poslikave predstavljale marsikatero neznanko, ki so se je s pilotskim projektom v prvi kapeli lotili postopoma in s spoštovanjem. "Neznanke so se odstirale postopoma, tako da smo projekt izkoristili tudi v korist uvajanju novih tehnologij in metodologij. Nekatere so se začele uvajati že na projektu v stolnici, se tu dokončno utrdile in jih zdaj uporabljamo kot eno izmed možnosti izbire pri restavriranju stenskih poslikav." Tehnološki razvoj nikoli ne miruje, zato so lahko, tako Lesar Kikelj, projekti večjih dimenzij poligon za nadaljevanje tehnološkega razvoja in uveljavitev razvojno naravnanega programa, ki sega tudi na druga področja in se dotika vseh projektov s sorodno problematiko.
Pravkar dokončana restavracija Sternenovih poslikav, pri uresničitvi katere je treba omeniti vsaj še koordinatorko del na terenu Karmen Križančič, je stala 380.727,72 evra, od tega je 60.238,00 evra zagotovilo ministrstvo za kulturo, preostanek pa Frančiškanski samostan Ljubljana center.
Starih mojstrov ne spodnese niti napredek tehnologije
Zanimivo je, da so kljub nenehnemu napredovanju nove tehnologije dela starih mojstrov praviloma občutno kakovostnejša, saj so mojstri, kot pravi Martina Lesar Kikelj, upoštevali osnovna načela pravilne izdelave freske in se obenem držali osnovnih in logičnih pravil pri izbiri in uporabi materialov za izdelavo prave freske (fresco buono) ali secco tehnike. Kot še doda, so morali poleg pravilne izbire materialov - dovolj starano in mastno apno, ki ga danes le stežka dobimo, ter agregat/pesek brez škodljivih primesi -, upoštevaje primerno temperaturo izbrati prave mesece v letu in del dneva, ki je kar najbolje ustrezal pogojem izdelave freske. "Ni se jim smelo muditi, hkrati pa so morali biti dovolj hitri, da so pravo fresko na svež omet še pravočasno dokončali, saj se po osušitvi pigment brez dodanega veziva ne veže več z ometom. Oba, Sternen in Langus, sta vse našteto upoštevala, medtem ko se zdi, da je bil Sternen še nekoliko doslednejši pri izdelavi poslikave," pravi.
Naporno delo, ki ga je diktiral tempo enega dneva
Restavratorski posegi ponudijo tudi redko priložnost, da se sicer oddaljenim stropnim freskam približamo na nekaj metrov. Na odrih je bilo po očiščenju freske zlahka prepoznati, kako velika je bila dnevnica, torej površina, ki jo je Sternen zmogel naslikati v enem dnevu, da je tako še ujel dovolj svež omet. Tudi obrisi, ki jih je s pomočjo kartonov vrisal v steno, da je lažje sledil začrtanim konturam figur, so jasno razvidni. O poteku priprav na poslikavo in samega poteka dela nam danes pripoveduje vrsta skicirk, barvnih kartonov in fotografij, ki so v hrambi Moderne galerije in Narodne galerije. Na fotografijah vidimo oblečene ali delno slečene ženske modele, ki jih je Sternen v ateljeju ali urbanem okolju postavil v želene položaje, nato pa jih prenesel v kretnje angelov ali pa kar osrednje figure v nebo vzete Marije.

"Veličastno Sternenovo kronanje"
Le predstavljamo si lahko, kakšno predanost je zahtevalo delo večurnega slikanja pod stropom in nenehnega spuščanja in vzpenjanja na odre za slikarja, ki mu je bilo tedaj 65 let. Slovenski narod je poslikavi in slikarju 14. avgusta leta 1936 namenil naslednji hvalospev: "Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujemo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vse se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!"

Izbrali so znanega mojstra in poznavalca tehnike slikarstva na presno, Mateja Sternena. Svoje obsežno znanje in velike slikarske zmožnosti je pokazal Sternen ne le s premnogimi oljnimi slikami, temveč tudi na raznih freskah. Kot restavrator je obnovil in ohranil nešteto starinskih, zlasti gotskih fresk po naših in dalmatinskih cerkvah. Tako skoraj niso mogli očetje frančiškani najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja.

Karel Dobida, Novo slikarsko veledelo k Sternenovim freskam v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, V: Mladika, letnik 17, št. 10, 1936