Zakon, ki je v veljavi, je nastal že pred več kot dvema desetletjema, dozdajšnji poskusi poseganja vanj pa niso bili uspešni. Bo tokrat drugače, se je v prispevku vprašala novinarka TV Slovenija Urša Savnik.
Eden od ključnih ukrepov predloga novega zakona se nanaša na preglednost medijske krajine. "Medijski razvid je že zdaj bil zakonska obveznost, ampak je nastal v nekih drugih časih in je bil v temelju zelo analogen. Današnje baze podatkov, ki so na voljo, omogočajo vsakemu, da bo lahko v realnem času oziroma kadar koli pač šel na eno spletno mesto in ugotovil podatke, ki jih je bilo do zdaj treba pravzaprav raziskati," je pojasnil svetovalec za medije na ministrstvu za kulturo Lenart J. Kučić.
Nekakšen medijski erar, bi lahko rekli, ki bo odgovoril na osnovna vprašanja, kot so, kdo je lastnik medija in koliko javnih sredstev prejema. Kučić pravi, da se ne bo več mogoče tako preprosto skriti za slamnatimi lastniki.
Profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević pa opozarja, da je stopnja koncentracije pri določenih delih medijske krajine že tako visoka, da bo novi zakon to težko popravil za nazaj. "Postavlja se vprašanje, ali je novi zakon na tem področju sploh lahko učinkovit, če ne bo predvidel tudi ustreznih mehanizmov, kaj naj se v primeru pretirane koncentracije sploh zgodi."
Med novostmi omenimo še širitev definicije medija, spremembo pogojev za pridobivanje državne pomoči, ustanovitev nacionalnega sveta za medije in označevanje uporabe umetne inteligence. Definicija popravka pa se, kljub večkrat izraženemu nezadovoljstvu novinarske skupnosti, z vsebinskega vidika ne spreminja.
Društvo novinarjev Slovenije predloga vsebinsko še ni komentiralo. Na svoji spletni strani so zapisali, da kot strokovna novinarska organizacija niso sodelovali v procesu priprave zakona in niti ne poznajo predlaganih rešitev. Kot ponavljajo že desetletje, pa je slovenska medijska zakonodaja skrajno zastarela, zato lahko ob napovedi ministrstva rečejo le: končno.
Več pojasnil je v pogovoru z Igorjem E. Bergantom v Odmevih podala ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Predlog zakona, ki bo v javni obravnavi do konca januarja, zaradi sprememb na medijskem področju v zadnjih desetletjih napoveduje popolno prenovo. Zanimivo je, da širite opredelitev medija. Zakaj?
Ja, res je, zaradi tega, ker je ta zakon v veljavi od leta 2001 in je star 22 let. V tem času so se zgodile res velike tehnološke in strokovne spremembe. Ni vsaka stvar, ki izhaja periodično in je natiskana, medij, kot tudi ni medij samo to, kar je natisnjeno. Zaradi tega je pomembno, da definiramo, kaj je medij. Iz tega potem izhajajo tudi vse nadaljnje stvari v zakonu.
Novost je transparentnost lastništva, kar naj bi vodilo tudi h krepitvi medijske pluralnosti. Kako bo ta zakon dosegel jasnost glede tega, kdo je dejanski lastnik, še posebej, če gre za lastnike iz tujine?
Transparentnost in pluralnost medijske krajine sta eni izmed ključnih predpostavk celotne prenove medijske zakonodaje, ki smo jo napovedali na začetku mandata, kot je opredeljena v koalicijski pogodbi in tudi v Levici smo jo jasno dali za eno naših prioritet. Drugi steber je krepitev neodvisnosti novinarjev in uredništev, tretja prioriteta pa, kaj lahko mediji dajo državljanom za krepitev njihove obveščenosti. Pri transparentnosti je zato zelo pomembno, da se ve, kdo so dejanski lastniki, kako in koliko lahko politična in državna podjetja oglašujejo, plačujejo oglase medijem. Ne nazadnje bodo morale tudi občine prijaviti svoje vložke v medije. Ko govorimo o javnem denarju, je pomembno, da so ti podatki na voljo ljudem.
Domnevam, da bodo imeli številni pomisleke, češ, kako boste lahko z dodatnimi ukrepi dosegli, da se bo medijska pluralnost krepila, ne pa zmanjševala, ker pač utegne biti vendarle bolj regulirana. Kakšne dodatne ukrepe predlog zakona predvideva na področju pluralnosti?
Gre predvsem za posodobitev medijskega razvida. S tem zakonom se tako z ukrepi na področju tehnologije kot tudi vsebinsko resnično premikamo v 21. stoletje. Ni le, da so to neke stvari, ki smo se jih mi na ministrstvu domislili, gre namreč tudi za sledenje evropskim smernicam. Ta zakon sledi tako evropskemu aktu o svobodi medijev, ki bo pravkar sprejet, in pa aktu o umetni inteligenci, torej dvema temeljnima aktoma, ki bosta medije v prihodnje tudi utemeljevala. Ključno je, da se lahko glede transparentnosti lastništva pogleda, kdo je dejanski lastnik, pa tudi pri drugih gospodarskih družbah in kako gre glede oglaševanja.
Predlog zakona glede sovražnega govora vsebuje tudi kazensko določbo in predvideva celo možnost umika vsebin. Kako zapleten bo ta postopek?
Postopek bo pravzaprav zelo enostaven. Tudi ministrstvo za kulturo je sodelovalo pri skupini za sovražni govor pri predsedniku vlade. Mi smo te ukrepe preučili in jih upoštevali. Namreč, sovražni govor je gotovo v porastu in moramo kot država ukrepati. Gre za umik objav v 24 urah in potem tudi za druge ukrepe. Obenem krepimo zaščito otrok v oglaševanju. Dajemo tudi neke druge mehanizme tako glede varovanja gledalcev kot tudi uporabnikov.
Rekli ste, da zakon sledi zahtevam prihajajočega evropskega akta o svobodi medijev. Ta se med drugim navezuje tudi na transparentnost državnega oglaševanja in medijske zakupe države, recimo tudi občin. Če bodo te prakse, ki so bile – in ne le pri nas – zlorabljene kot prikrito oglaševanje, kako bo to zakon urejal?
Občine bodo morale prijaviti svoje vložke v medijih, pa tudi vsa podjetja, kjer je država aktivni lastnik, pa zavodi in drugi javni, državni organi, kot seveda tudi politične stranke. Potem se bo videl način oglaševanja v medijih. Namreč, na ministrstvu za kulturo smo aktivno sodelovali pri pisanju evropskega akta o svobodi medijev, tako da smo spremljali tudi na ta način. Smernice tudi v drugih državah gredo v to smer in seveda bo akt tudi Sloveniji to narekoval.
Se pravi, da to velja tudi za podjetja z znatnim deležem v državni lasti.
Ja, povsod, kjer je aktivni delež države.
Predvidevate prenovo sofinanciranja medijev oziroma državno pomoč. Ključno merilo je seveda to, kako kakovostni mediji so. Kako boste opredeljevali, kateri medij si to zasluži tudi z vidika kakovosti?
Pravzaprav gre s temo pomoči za to, da zdaj obstaja zgolj medijski razpis, ki je v tem zakonu opredeljen in gre za 20 let star postopek. Izkazalo se je, da bi bile na področju medijev potrebne tudi drugačne spodbude in pomoči. Mi zdaj uvajamo pravno podlago za različne pomoči in sheme medijev.
Se pravi, tudi za zasebne medije, ki so – ko gre za kakovostne časopise – pri nas zagotovo v težavah.
Absolutno, seveda. Tudi zdaj je že bilo, ampak zgolj prek tako imenovanega medijskega razpisa. Zdaj pa se dela pravna podlaga še za drugačne možnosti.
Predvidevate ponovno vrnitev kvot slovenske glasbe za zasebne radijske postaje. Zadeva je padla na ustavnem sodišču. Od kod črpate optimizem, da bi vam to znova uspelo?
Zdi se nam, da slovenska glasba absolutno potrebuje tudi državno podporo, zato da se ji pomaga, da se jo sliši. Od tega, koliko so glasbeniki vidni, poslušani, tudi živijo. Na eni strani smo izhajali iz zakona o javni rabi slovenščine, hkrati pa tudi iz panoge, saj mislim, da bi si slovenski glasbeniki zaslužili enakopraven delež.
Ponovnega srečanja z ustavnim sodiščem se glede tega ne bojite?
Mislim, da smo dobro preučili.
Vaše ministrstvo je pomemben igralec v igri okrog starega bežigrajskega stadiona v Ljubljani. Ljubljanski župan Zoran Janković vam je danes vrgel žogo na igrišče z novo cenitvijo, 18,1 milijona evrov, ki je precej podobna tisti, kar trdijo tudi družbeniki bežigrajskega športnega parka, se pravi predvsem poslovnež Joc Pečečnik. Vi opredeljujete vrednost tega zemljišča precej nižje, 11,7 milijona evrov. Kaj to pomeni za ministrstvo za kulturo, ki na koncu mora sprejeti odločitev, ali dovoli gradnjo bežigrajskega športnega parka ali se odloči za državni odkup tega zemljišča?
Na ministrstvu za kulturo smo imeli več sestankov, tudi s predsednikom vlade. Vsekakor je interes države, da bežigrajski stadion, ki je res unikatna športna kulturna dediščina Plečnika – lani smo imeli zelo uspešno Plečnikovo leto – in ki je vpisan tudi na Unesco, pride nazaj v javno last. Ministrstvo za kulturo ni tisto, ki podeljuje dovoljenja. Za to imamo avtonomne javne zavode, zavod za varstvo kulturne dediščine. Ampak mi si želimo in je interes, da pride v javno last. Mi smo seveda dali svojo cenitev kot država, ta je 11,7 milijona evrov. Prodajalca pa sta naredila svoje. Zdaj bodo postopki potekali naprej in upam v dobro bežigrajskega stadiona, v dobro ohranitve kulturne dediščine, da bomo tudi pri pogovorih uspešni.
A ne za vsako ceno.
Seveda pa smo zavezani tudi temu, da se javni denar porablja transparentno in racionalno.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje