Mojster fotografije Boris Gaberščik je v svojem 35-letnem umetniškem ustvarjanju popolnoma zavezan analogni črno-beli fotografiji, ob tem pa je v ustvarjalnem pogledu njegov pristop modernističen.
Svet njegovih fotografij je vsakdanji svet predmetov, postavljenih v kompozicije, ustvarjene skozi umetnikovo intimno filozofijo. Fotografije so minimalistične, izčiščene in subtilne, podoba na njih je z medsebojnim učinkovanjem predmetov na njih na novo ustvarjena, predvsem z delovanjem svetlobnih učinkov so dosežene optične in prostorske iluzije. Gaberščik je nagrado Prešernovega sklada prejel za svoji zadnji seriji fotografij, ki jih je poimenoval Solve et coagula in Von Dieser Welt.

O svojem življenju in ljubezni do fotografije je Gaberščik spregovoril v pogovoru z Majo Žel Nolda v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom 3. programa Radia Slovenija, ARS.

Kdaj ste se začeli poklicno ukvarjati s fotografijo, diplomirali ste na biotehniški fakulteti, ste začeli že kot študent?
Da, seveda. Poklicno se ukvarjam s fotografijo od leta 1985, a kakšnih deset let izkušenj imam že od prej, še iz študentskih let. Vsi prijatelji in kolegi na faksu so bolj ali manj fotografirali, a mene naravoslovna fotografija nikoli ni pretresla, vedno sem iskal druge vzvode, motive oz. druge izrazne možnosti.
Kaj je bil glavni vpliv, kateri ljudje so vas popeljali na pot umetniškega fotografa?
Imel sem izredno srečo, da me je kmalu po prvi razstavi, to je bilo okoli leta 1980, ko sem razstavil svojih par prvih poskusov, v knjigi vtisov pričakalo sporočilo: "Zelo zanimivo! Javi se mi, Jože Kloša – Kološ." Spomnim se, da sem v tistih časih izjemno cincal, ker on je bil takšna figura v umetniški fotografiji slovenskega prostora, da sem potreboval nekaj mesecev, preden sem k njemu pristopil na neki razstavi. Blazno se me je razveselil in od takrat sva prijateljevala vse do njegove smrti, malo pred letom 2000. Dal mi je dragocene napotke in odprl določene poglede, ki jih kot naravoslovec absolutno nisem imel.
Pri vašem 35-letnem ustvarjanju je bistvena popolna zavezanost analogni črno-beli fotografiji. Ste povsem tradicionalen fotograf?
Za svoje preživetje sem delal tudi ogromno barvne fotografije. V 35 letih dela je bilo ogromno reprodukcij za kataloge, monografije in galerije. Veliko sem delal tudi za industrijo, med naročniki so bila podjetja, kot sta Black & Decker in Gorenje. Barva mi ni tuja, a svoj izraz sem našel v t. i. čisti črno-beli fotografiji, jasno, zajeti analogno, saj digitalen zajem resno konkurira oz. se pojavlja šele zadnjih 20 let. Za svoje delo ne vidim nekih prednosti v digitalnem zajetju slike, predvsem v prezentaciji galerijskega objekta.
Snemate na stare kamere t. i. mehovke, kar posledično za sabo potegne velike negative in tudi zelo naporno, dolgotrajno razvijanje fotografij v temnici, kjer preživite ogromno ur. Kako se takrat počutite, za kakšno pričakovanje gre?
Moram priznati, da sem zadnja leta na novo odkrival neko adrenalinskost v samem procesu, ki sem ga zadnji dve leti ritualiziral, zato ga ne čutim kot naporno delo. Gre za veselo pričakovanje. Takšne kamere se še vedno proizvajajo, jaz sicer delam na kameri, stari 30 let, saj so relativno drage. So neverjetno precizne in ravno z vsemi svojimi omejitvami dopuščajo neverjetno svobodo artikulacije podobe. Proces kontroliram, šel sem tako daleč, da celo fotografije uokvirjam sam. Moja fotografija je popoln končni izdelek, ki se ga obesi na steno galerijskega prostora.

Do sebe ste zelo zahtevni. Gre za nianse in tudi kritiki vam priznavajo, da ste z vsako serijo bližje perfekciji. Kdaj ste pravzaprav zadovoljni?
Gre za to, da je treba določene stvari izmojstriti. Posebno tehnološki del je pri minimalistični fotografiji, kot jo proizvajam, zelo pomemben. Posnetki predmetov sami po sebi nimajo nobene vrednosti, dokler se ne sprevržejo v drugo realnost, ko jih gledamo na fotografskem posnetku, kjer je ključna svetloba. Iščem neko predmetom lastno notranjo svetlobo in pridem do "zvenenja", kot sem to poimenoval že leta 1987, v tistem trenutku je fotografija zame zaključena in jo lahko posnamem. Pri postopku v temnici je nato treba narediti večjo serijo ponovitev, po navadi sem zadovoljen šele s peto ali šesto kopijo.
Motivni svet vaših fotografij so vsakdanji predmetni svet in neživa narava. Vaša fotografska tihožitja so posneta v studiu, vam je zunanjost moteča s svojo svetlobo?
Ogromno fotografij sem posnel tudi zunaj, a zunaj me vedno nekaj zmoti. Ali je to svetloba, ali položaji, ali sterično oviranje. Vedno se zatečem v svoj studio, kjer lahko izredno precizno kontroliram vse pogoje. Zunaj, v eksterierju, je svetloba samo v določenih trenutkih sposobna podajati predmet v svojem bistvu forme, voluminoznosti in izraza.
Svetloba je torej tista, ki prenese idejo, sporočilo in bogastvo oblik ter občutje prostorske iluzije?
Absolutno. Saj veste, slovenska beseda za fotografijo je svetlopis. Mladim fotografom lahko posredujem samo nekaj – svetloba, svetloba in svetloba! Proti svetlobi ne moreš, ne bom izrekel kaj (smeh), svetlobi se je treba prilagajati. V studiu imam možnost spreminjati kakovost svetlobe, od difuzne do usmerjene, intenziteto in vpadni kot. To so moja tri glavna orodja za dosego cilja, ki je občutek, da čutim svetlobo, da bi se je lahko dotaknil in objel. Enostavno napolni predmetni svet, kar do določene mere deluje mistično oz. metafizično.

Vaše fotografije so zelo minimalistične, zagonetne, iz njih skozi vašo intimno filozofijo veje melanholična poetika …
Mogoče je ključno, kar je nedavno v Baslu v Švici rekla Japonka, ki me je ogovorila. "Vaše fotografije so tako čudovito tihe," je dejala. To je en vidik, drugi pa je komentar angleške kritičarke po sejmu na Dunaju leta 2010, ki je zapisala, da "je moje fotografije nemogoče determinirati v času". Na neki način so brezčasne ali pa sposobne lastnega življenja v vsakem času. Morda je to ključ.
Kako izbirate predmete, ki jih uporabljate za svoja tihožitja? Menda je vaš atelje pravo pokopališče najdenih predmetov.
(Smeh). Prej živišče, ker vsi predmeti živijo. Predmete iščem in ko se forme pokrijejo z mojo previzualizacijo, že vem, kako jih bom uporabil. Po drugi strani pa imam občutek, da tudi predmeti najdejo mene. Rad imam predmete, ki niso zelo zaključenih form. Ena od pasti je, če predmet preveč izraža svojo funkcionalno vrednost ali etnološko vrednost. To ni moj namen, fotografija naj ne bo videti muzejsko, pač pa kot vprašanje in del odgovora na univerzalna vprašanja, ki so bila mogoče že milijonkrat odprta.
Kakšen je vaš ustvarjalni postopek, ki privede do kompozicije?
Včasih imam občutek, da je to stvar trenutka in se nekaj takoj vzpostavi. Včasih pa je pot mukotrpna in lahko z določenimi predmeti delam tudi več dni, prespim, veliko berem, saj mi lahko tudi določene izjave, ki jih preberem, dajo novo konotacijo, po kateri gre pot "tihožitja".
Bi lahko rekli, da gre pri vaših fotografijah pri obravnavi motivov za vzporednice s slikarstvom in kiparstvom? Morda ravno likovni elementi najbolj nagovarjajo gledalca?
Definitivno. Jaz niti ne skrivam, saj običajno že v naslovu povem, kaj je bil tisti prvotni sprožilec oz. razlog, zakaj sem se spustil v kompozicijo, ki nakazuje bodisi neko likovno bodisi kiparsko delo. Gre za prevrednotenje nekega dela v novem mediju z drugimi umetniškimi sredstvi. Ponosen sem, če ljudje opazijo vzporednice.

Ustvarjate v serijah in vsaka ima zanimiv naslov, tako kot najnovejši Solve et coagula in pa Von Dieser Welt, za katero ste dobili Prešernovo nagrado. Ju lahko na kratko predstavite?
Leta 2015 sem imel, zdaj gledam na njo kot na prijetno, zelo poučno izkušnjo, ki je bila zelo kritična. Po domače povedano – skoraj sem umrl. Zdravniki so mi dali le 30 odstotkov možnosti, a vseeno se mi je uspelo ponovno postaviti na noge. Ko si enkrat tako blizu konca, začneš drugače gledati na svet. Prvih nekaj mesecev nisem mogel fizično delati v studiu in laboratoriju, zato sem ogromno bral. Naenkrat sem začutil, da bi lahko na alkimistično temo Solve et coagula nekaj sporočil s fotografijo. Začel sem intenzivno delati in v približno letu dni sem prebral večino dostopnih tekstov v zvezi z alkimijo, vključno s Psihologijo in alkimijo Carla Junga, ki se čudovito veže na evropsko srednjeveško tradicijo, ki je žal v večji meri pozabljena. Nastalo je okoli 40 fotografij, kar je ogromno, saj sem v prejšnjih letih ustvaril okoli deset fotografij na leto. V mislih sem projekt nato zaključil in začel delati nov ciklus, to je zadnja razstava Von Dieser Welt, pri kateri sem striktno delal na veliko kamero. Odkrival sem svet, kjer se svetloba v učinkovanju na predmet, predvsem v nekem goethejevskem smislu, sama beleži. Nekatere fotografije imajo sublimni občutek, da gledaš svetlobo samo. Omenjeni ciklus je resnično intenziven in marsikdo mi je dejal, da je drugačen od prejšnjih. Prepričljivost izraza in prezentacije je na zadnjih delih gotovo najmočnejša.

Zase rečete, da ste fotograf in ne umetnik, zakaj pojmovno ločujete umetnost in fotografijo?
Zato, ker sem zavezan tradiciji fotografije, morda me umetnost na trenutke pušča zelo hladnega. Pred kratkim sem si ogledal veliki baselski sejem z 290 galerijami z vsega sveta in nekatera umetniška dela sem začutil kot udarec v obraz, moram priznati. To je še podkrepilo moje prepričanje, da sem jaz fotograf. Ustvarjam v mediju fotografije, če pa je tu nekaj, kar presega te meje, da bo nekdo v procesu zgodovine nekoč rekel, da je to umetnost, pa to ni več moj problem. Sem fotograf.