Gurlittov odvetnik Christoph Edel je včeraj razkril, da je 81-letni Gurlitt svoji odvetniški ekipi naročil, da naj "dela, pri katerih obstaja utemeljen sum, da so bila zaplenjena, vrne njihovim lastnikom". Süddeutsche Zeitung že piše, da bo prvo delo, od katerega se bo Gurlitt moral ločiti, najverjetneje Sedeča ženska Henrija Matissa, ki zakonito pripada potomcem pariškega zbiratelja Paula Rosenberga.

Večine Gurlittovih slik (še) ne pogreša nihče
Kljub temu pa odvetnik poudarja, da so zahtevke za restitucijo na njegovo stranko ljudje naslovili "le v zvezi z zelo majhnim odstotkom njegove zbirke" - v zraku naj bi bilo vračanje manj kot 50 slik, pišejo različni nemški mediji. Kleč je seveda tudi v tem, da nemški zakon lastnikom oz. potomcev lastnikov določa rok tridesetih let, v katerem so morali vložiti zahtevek za najdbo svojih del - in ta rok je seveda že potekel. (Kako naj se nekdo, ki je bil pred 70 leti otrok, natančno spomni, kako je bila videti določena slika v družinski dnevni sobi?)

Dodatno skladišče v Salzburgu
Malo po poročilih o senzacionalnem odkritju se je razvedelo tudi o Gurlittovem "rezervnem" skladišču na vikendu v Salzburgu, ki so si ga oblasti ogledale šele februarja letos. "Salzburška zbirka" je v bistvu večja, kot se je doslej poročalo: gre za 238 predmetov, ne pa za "okrog šestdeset", kolikor so jih v razpadajoči hišici našteli ob prvi inšpekciji. Precej vikenda je bilo namreč brez predpriprav nedostopnega: umetnine so bile skrite za masivnim, nepopravljivo dotrajanim pohištvom. Preiskovalci so našli tudi skrivališča za gotovino: izvod knjige England: Highlights of Erotic Literature By Famous Authors je bil izdolben, kot da bi nekdo v njem včasih hranil bankovce.

Čeprav je salzburška zbirka manjša od tiste v Münchnu, pa je čisto mogoče, da se bo izkazala za skoraj enako dragoceno: v njej so namreč dela Cézanna, Corota, Gaugina, Liebermanna, Maneta, Pissara, Renoirja in Toulouse-Latreca. Med "zvezdniškimi" artefakti sta Monetova slika mostu Waterloo, En Temps Gris (1903) , ter portret utopičnega filozofa Jeana Journeta, delo Gustava Courbeta.

Podobno kot v Münchnu je bilo tudi v avstrijski rezidenci spravljenih veliko risb na papirju, ki so bile na videz naključno strpane na police, med njimi so bile celo Rodinove skice in lesorezi Emila Noldeja. Avtor sedmih slik je celo Gurlittov dedek, Louis Gurlitt, krajinar, ki je umrl leta 1897.

Znamenje omilitve?
Gurlitt je od izbruha afere tudi že zamenjal svojo odvetniško ekipo. V sredo je dolžnosti razrešil Hannesa Hartunga, ki je doslej vodil pogajanja v zvezi z zahtevami za vrnitev, in se pri tem praviloma ni bil pripravljen ukloniti potomcem judovskih zbiralcev.