Na stenah v Sloveniji in tujini najdemo nacionalistične, anarhistične, antifašistične, feministične, športno-navijaške, protivojne, protikapitalistične, jugonostalgične, gejevske in lezbične, priseljenske in romske grafite.
Na stenah v Sloveniji in tujini najdemo nacionalistične, anarhistične, antifašistične, feministične, športno-navijaške, protivojne, protikapitalistične, jugonostalgične, gejevske in lezbične, priseljenske in romske grafite. Foto: Monika Kropej
V političnih grafitih v Sloveniji se med sabo bojujejo leve in desne ideologije, ugotavlja Monika Kropej.
V političnih grafitih v Sloveniji se med sabo bojujejo leve in desne ideologije, ugotavlja Monika Kropej. Foto: Monika Kropej
V Jugoslaviji so se politični grafiti razmahnili v obdobju druge svetovne vojne, na območju današnje Slovenije pa se pojavijo skupaj z nastankom punkovskega gibanja konec sedemdesetih.
V Jugoslaviji so se politični grafiti razmahnili v obdobju druge svetovne vojne, na območju današnje Slovenije pa se pojavijo skupaj z nastankom pankovskega gibanja konec sedemdesetih let. Foto: Monika Kropej
Grafitarske skupine med seboj bijejo vsebinske in ideološke bitke, črtajo grafite, jih brišejo in prepisujejo. Foto: Monika Kropej
Politični grafit bo vedno odseval aktualno politično in družbeno stanje. Foto: Monika Kropej

Tako o političnih grafitih razmišlja grafitar in umetnik Teo Ivančič - TeoSon. Pri političnih grafitih ne gre za grafite v njihovem prvotnem smislu tipografije in dizajna črk, pač pa za drugačno komunikacijo z javnostjo, pojasni TeoSon. "Grafitarji mestu dajemo barvo, drugi, ki pa s sprejem pišejo sporočila, pa želijo komunicirati; vabijo ljudi recimo na štrajk," še pojasni razliko med 'pravimi' in političnimi grafiti.

Grafitarske bitke levih in desnih
Politični grafiti odražajo precej jasna politična ali vsebinska prepričana, lahko vključujejo tudi estetski učinek. Njihova ideološka in politična sporočila je raziskovala Monika Kropej in ugotovila, da so politični grafiti mnogokrat sredstvo vsakdanjega obračunavanja med posameznimi subkulturami.

V političnih grafitih v Sloveniji se – predvidljivo – med sabo bojujejo leve in desne ideologije: "Pri nas lahko največ grafitarskih bitk opazimo predvsem med skupinami/posamezniki levega političnega prepričanja (levičarski aktivisti, anarhisti) in na drugi strani desnega (neonacisti in t. i. domoljubne skupine)," razloži Monika Kropej in doda, da domoljubne skupine izpostavljajo domovino, Slovence in tradicijo kot nekaj pozitivnega in dobrega, na drugi strani pa priseljence in marginalizirane skupine vidijo kot nekaj slabega. V analizi še ugotavlja, da "pri skupinah levega pola najdemo poudarjanje enakosti, solidarnosti, nehegemonskosti in opozarjanje na desne ekstremizme".

Grafitarska bitka: nacionalizem vs. antinacionalizem
Monika Kropej je pri raziskovanju opazovala procese spreminjanja posameznih grafitov (spreminjanje pomenov, črtanje ali brisanje, prepisovanje grafita), ki so posledica neodobravanja ali nasprotovanja vsebini grafita oz. avtorjem grafita. Ena najpogostejših tematik takšnih "grafitarskih bitk" je anti/nacionalizem:

"Od aktivistov skrajne desnice lahko najdemo nešteto grafitov, ki so nastrojeni sovražno do priseljencev oz. afirmativno do vseh "pravih" Slovencev, Slovenije kot države in Evrope: "100 % ponosen, 100 % Slovenec", "Multikulturalizem je genocid", "Tukaj je Slovenija", "Stop imigraciji" ipd. Ti grafiti so bili potem spremenjeni v "100 % ponošen, 100 % Slovenec", "100 % antifašist", ali pa "Tukaj je strah" itd.," pove Monika.

Če se grafiti skrajne desnice nanašajo na poudarjanje slovenskosti, se anarhistični grafiti nanašajo predvsem na problematiko obstoječega sistema: "Kolektivizacija vsega, "Nihče nas ne predstavlja", "Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane", "Moč ljudem, ne strankam", "Stop gentrifikaciji", "Anti-fa" itd. Grafiti so bili spremenjeni v "Anti-fafa", pri "Stop grentrifikaciji" je bil dodan stavek "Kva d fuk je gentrifikacija" itd," jih še našteje.

Kdo je proti kapitalizmu?
Pri interpretaciji grafitov moramo biti zelo pozorni, saj se še posebej v zadnjem času krize pojavlja veliko grafitov, pod katere se podpisujejo tako leve kot desne skupine, čeprav v ozadju odražajo nepremostljivo ideološko razliko, opozarja Monika Kropej: "Izpostavim lahko primer grafita "Razlastimo kapitaliste", ki ga je podpisalo gibanje 15o, pozneje so se pod grafit podpisali tudi Avtonomni nacionalisti, zraven pa dodali nov grafit "Stop imigraciji". Grafite "Razlastimo kapitaliste", "Kapitalizem na referendum" ipd. pa so pisali tudi anarhisti. Skozi samo vsebino grafitov tako ne moremo zmeraj opredeliti avtorjev, zato je toliko pomembneje, da je grafit podpisan oz. da lahko prek določene simbolike prepoznamo ideološko ozadje napisa."

Politični grafiti so alternativni medij, ki opozarja na stiske
Politični grafiti želijo sporočiti neko idejo, opozoriti na krivice, provocirati ali biti družbeno kritični. V njih se odražajo tako zajedljivost kot duhovitost in ironija. So nekakšen alternativni medij, ki opozarja na težave in stiske, na istem mestu pa so lahko ksenofobni in rasistični. Raziskovalci, ki grafite raziskujejo v slovenskem prostoru, opazujejo pojav političnih grafitov z različnimi vsebinami. Najdemo nacionalistične, anarhistične, antifašistične, feministične, športno-navijaške, protivojne, protikapitalistične, jugonostalgične, gejevske in lezbične, priseljenske in romske grafite. "Pri političnih grafitih govorimo predvsem o subkulturah in subpolitikah, ki na eni strani uporabljajo sprej, ker nimajo na voljo veliko drugih komunikacijskih medijev, ali na drugi strani, da ta prostor jemljejo. Tudi na ulicah, stenah gre na neki način za prisvajanje prostora oz. bolje rečeno medija, ki ima vedno večji domet oz. je vedno bolj viden, čeprav ostaja kriminaliziran, ilegalen in z vidika večine še vedno nesprejemljiv," razloži Monika Kropej.

Grafitarske skupine med seboj torej bijejo vsebinske in ideološke bitke, črtajo grafite, jih brišejo in prepisujejo. Ulični kodeks grafitiranja (o katerem smo pisali v članku Grafitarstvo ni več subkultura) za politične grafite ne velja nujno, opaža raziskovalec grafitov Sandi Abram in meni da se "tako imenovani politični grafitarji po navadi kratko malo požvižgajo na sveto kravo kapitalizma – privatno lastnino; kvečjemu zelo eksplicitno problematizirajo podrejanje javnega prostora kapitalu in njegovo kolonizacijo, kakor tudi denimo pomanjkanje sredstev komuniciranja družbeno marginaliziranih skupin".

Politični grafit zaostrujejo dominantne diskurze, ki jih najdemo v parlamentu
V Sloveniji politično grafitiranje ostaja bolj ali manj prežeto z močnimi ideološkimi temami, vsebinsko raznoliko, družbenokritično in provokativno, razloži Abram: "Lahko bi rekli, da se na zidovih vedno znova odražajo specifičnosti tega prostora tako v geografskem, zgodovinskem, političnem in kulturnem smislu, kar bo zagotovo značilnost tudi v prihodnje. Druga težnja, ki jo lahko zaznamo, je težnja raznoraznih desničarskih skupin in posameznikov izrabiti ta kanal javnega komuniciranja sebi v prid, tako da ponavljajo oziroma celo zaostrujejo dominantne diskurze, ki jih najdemo v parlamentu, množični kulturi in medijih, recimo šovinizem, seksizem, homofobijo, sovražni govor, balkanofobijo in tako naprej."

Pisanje po zidu je bilo aktualno že v kameni dobi
Če grafite razumemo kot vsako obliko pisanja po zidu, njihova zgodovina sega 17.000 let nazaj, v porisane jame iz mlade kamene dobe. Na jamskih stenah najdemo podobe lova, živali in raznih magijskih praks. Predhodnike današnjih grafitov – stene, popisane s hieroglifi poznamo tudi iz časov starega Egipta. V antični Grčiji so bili napisi na zidovih največkrat ljubezenske tematike, medtem ko se s pojavom krščanstva začnejo klesati verski simboli rib, jagnjeta, sidra in Kristusovih monogramov. 18. stoletje prinese razmah grafitov v Angliji – na stene se zdaj pišejo literarni verzi Shakespeara.

Antisemitistični grafiti med drugo svetovno vojno
Zloglasna druga svetovna vojna je z antisemitističnimi grafiti zaznamovala hiše židovskih družin, v času študentskih gibanj v 60. in 70. letih pa so po zidovih dominirale politične parole levice. Ta čas je bil s turističnimi napisi in političnimi željami po spremembi popisan tudi berlinski zid. Grafiti so se začeli pojavljati na vlakih in podzemnih železnicah, v ospredje pa sta počasi začela prihajati njihova umetniška in estetska vrednost.

V Jugoslaviji so se politični grafiti razmahnili v obdobju druge svetovne vojne, na območju današnje Slovenije pa so se pojavili konec sedemdesetih let, skupaj z nastankom pankovskega gibanja. Ob osamosvajanju Slovenije so politični grafiti postali vezani na aktualno politiko, še posebej buren odziv pa se je zgodil leta 2002, na začetku vstopanja Slovenije v zvezo Nato.

Politični grafit bo vedno odseval aktualno politično in družbeno stanje. Na stenah naših ulic bomo lahko tudi v prihodnje poizvedovali, kakšni premisleki se meljejo v glavah ljudstva. "Grafit bo vedno ostal medij tistih, ki nimajo drugega glasu, tudi zato je tako zelo pomemben," še sklene Monika Kropej.

Nina Meh