V dokumentih, ki jih hranijo v benediktinskem samostanu, namreč piše, da je nekdanji torinski nadškof, kardinal Maurilio Fossati (umrl je leta 1965) imel kar nekaj razlogov za upravičen strah, da naj bi Hitler hotel 'odnesti' torinski prt - eno izmed najbolj znanih krščanskih relikvij. Benediktinski zgodovinar, knjižničar in menih samostana v Monteverginu Andrea Davide Cardin je povedal, da je Hitler med obiskom Italije leta 1938 svojim gostiteljem zastavljal nenavadna in ponavljajoča se vprašanja o kosu blaga, v katerega naj bi bil zavito Kristusovo truplo. Predvsem naj bi ga zanimalo, kje je ta kos lanenega blaga shranjen.

Molitev, ki je rešila prt
Vatikan, ki je sicer lastnik prta, se je tako zbal za svojo lastnino - o avtentičnosti prta se Katoliška cerkev sicer nikdar ni izrekla, gre pa po njihovem mnenju za močan simbol Kristusovega trpljenja - in jo prestavil v benediktinski samostan v Monteverginu leto dni po Hitlerjevem obisku. Uradni razlogi za to dejanje naj bi bili sicer povezani s strahom pred bombardiranjem Torina, kjer so vse dotlej hranili prt in kamor so ga po vojni tudi vrnili. Kot je povedal menih Andrea Davide Cardin, je bil "sveti prt na skrivaj premaknjen v samostan po natančnih navodilih Vatikana. Uradno je šlo za varovanje prta pred morebitnim bombardiranjem Torina. V resnici pa so ga premaknili, da bi ga skrili pred Hitlerjem, ki je bil očitno obseden z njim."

Cardinova zgodba se še bolj zaplete, potem ko sta Italija in Nemčija sklenili zavezništvo in so na italijanska tla stopile nemške čete, ki naj bi leta 1943 celo preiskale samostansko cerkev v Monteverginu. V trenutku, ko so vojaki vdrli v cerkev, so menihi pred oltarjem 'zapadli v globoko molitev', kar je onemogočilo natančnejše preiskave cerkve. Pravzaprav naj bi celo poveljnik čete vojakom ukazal, naj menihov ne motijo pri njihovem opravilu.

Ponovno na ogled
Zanimanje za prt se je v teh mesecih ponovno vzbudilo predvsem zato, ker so ga po desetih letih ponovno razstavili in s tem omogočili mnogim vernikom, da si ogledajo relikvijo, za katero se verjame, da naj bi ovijala telo mrtvega Jezusa, negativi prvih fotografskih posnetkov prta pa naj bi celo kazali odtise mučenega moškega telesa. S prostim očesom so ti odtisi zelo slabo vidni. Seveda je pristnost prta vprašljiva in že dolga leta so znanstvene, pa tudi neznanstvene, vrste razdeljene na dve skupini; tisto, ki trdi, da je relikvija resnična, in tisto, ki se temu mnenju postavlja zoper.

Srednjeveška potegavščina?
Mnogi menijo, da je prt le še ena izmed srednjeveških potegavščin; v tistih časih so namreč lahkoverno ljudstvo pogosto zavajali z neresničnimi relikvijami dvomljivega izvora (pogosto so se pojavljali razni deli telesa - prsti, noge ... -, ki naj bi pripadali svetnikom). Tako so raziskave prta izpred 20 let pokazale, da je tkanina pravzaprav srednjeveškega izvora, in sicer iz 13. ali 14. stoletja. To so potrdile tudi lanske raziskave na univerzi v Pavii: tamkajšnji strokovnjaki so namreč dokazali, da je bilo prt čisto mogoče izdelati v 14. stoletju, in sicer z uporabo poceni materialov in preprostega postopka (raziskavo je sicer deloma financiralo italijansko združenje ateistov in agnostikov). To časovno sovpada s časom, ko se je mrtvaški prt prvič pojavil (okrog leta 1360).