Dolenc, rojen leta 1950 v Ljubljani, se je s fotografijo ukvarjal od leta 1978. V njegovih fotografijah iz 80. let oziroma serijah, ki jih je tedaj razvijal, je mogoče videti izrazit naslon na standarde klasične dokumentarne fotografije, kot se je razvila v 20. stoletju, ki pa jo je Dolenc ovrednotil na novo oziroma prilagodil za svoj čas.
Uspelo mu je sestaviti avtorski koncept, v katerega je vnesel tradicijo klasične fotografije in idejo, ki sicer ni bila vedno neposredno povezana s fotografijo kot takšno, ampak je šlo za novo in celovito konstitucijo likovnega dela, ki je bilo fotografija bolj zaradi tehnologije kot njenega materialnega nosilca.

V devetdesetih se je intenzivneje posvetil portretom
V portretih je veliko pozornost posvečal kretnjam rok in njihovemu dialogu z obrazom ali celotnim telesom. Kot je ob razstavi njegovih portretov leta 2005 v Mali galeriji Cankarjevega doma zapisal likovni kritik Boris Gorupič, je bil Dolenc "lovec na značilne gibe, njihov dokumentalist in zbiratelj". Vendar - če so njegova starejša dela nastajala na ulicah in rockovskih koncertih, je pozneje portretirance v objektiv kamere "lovil" na javnih prostorih, kjer se srečujejo določene elite.

Poznali so ga tudi v tujini
Božidar Dolenc, ki je je bil po poklicu kemijski tehnik, je bil tudi eden izmed pobudnikov za nastanek fotografske revije Fotografija ter v letih 1997 in 1998 njen glavni urednik. Svoje delo je predstavil na več kot 30 samostojnih razstavah, poleg tega je sodeloval na več kot sto skupinskih postavitvah. Med drugim je razstavljal v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici, Liverpoolu, Tokiu, Gradcu, Parizu, Londonu in Leverkusenu. Za fotografsko delo je prejel več nagrad in priznanj.