Josip Broz Tito s soprogo Jovanko in psičkoma na Krvavcu, 29.8.1967.
Svoje fotografije je razstavljal doma in v tujini in prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005).
Pevci Gaby Novak, Dragutin Diklić in Nada Knežević na blejskem jezeru     v času 2. jugoslovanskega jazz festivala na  Bledu, med 8. in 11. junijem 1961.
Leta 2000 je Šelhaus svoj obsežen povojni fotografski opus podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki je v sodelovanju z njim iz tega gradiva pripravil že 5 njegovih razstav Foto: www.muzej-nz.si

Edi Šelhaus se je rodil 15. avgusta 1919 v Podkraju nad Vipavo in prva leta otroštva je preživel v Trstu. Med obema vojnama se je zaradi fašizma z družino preselil v Jugoslavijo in se po družinski tradiciji – oče Janko in mati Julijana sta bila namreč oba fotografa – izučil za fotografa.
Leta 1943 je prejel poziv v nemško vojsko, a se je pridružil partizanom; s seboj je vzel tudi fotoaparat, a so bili tako filmi kot aparat v težkih razmerah uničeni. Ko pa ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, se je pridružil partizanski fotosekciji in deloval v njej vse do konca vojne.

Od lastnega ateljeja do "letečega fotoreproterja"
Po vojni je ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do leta 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Ob tem pa je sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore in pri Delu, odprl pa je tudi fotoatelje Foto Edi.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo; pomagal je mami pri delu v njenem ateljeju , a se je že tri leta pozneje zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, potem pa pri Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil "leteči fotoreporter", vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Več kot pol stoletja dela
Šelhaus je v svoji dolgoletni fotografski karieri naredil na stotisoče fotografij. V Muzeju novejše zgodovine jih hranijo okoli 80.000, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih. Leta 2000 je za podaritev obsežnega fotografskega opusa Muzeju novejše zgodovine prejel Valvasorjevo priznanje.

Podeljevalci so tedaj med drugim zapisali: "Malo je fotoreporterjev, ki so v svojem življenju posneli tolikšno število posnetkov kot Edi Šelhaus, ki je držal prst na sprožilcu kar pol stoletja, malone vsak dan in nemalo dni dobesedno od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur. Sam omenja milijon posnetkov in pol."