Hradilov uredniški opus in opus prevodov iz madžarščine in angleščine je zelo obsežen, veliko je prevajal tudi v madžarščino in med drugim sestavil tri madžarsko-slovenske slovarje.

Je prvi avtor madžarsko-slovenskega slovarja (1982) in še dveh slovarjev, ki sta sledila, v skupnem obsegu okrog 120.000 madžarskih oziroma slovenskih gesel. Med drugim je tudi avtor več turističnih slovarjev, od Angleško-slovenskega, rusko-slovenskega, kitajsko-slovenskega do nemško-slovenskega turističnega slovarja.

V literarnem prvencu se je posvetil rojstnemu kraju in prednikom
Leta 2012 je pri mariborski založbi Pivec izdal svoj literarni prvenec, avtobiografski roman Slike brez obrazov, v katerem podaja podobo rojstnih Beltincev in Murske Sobote v času njegovega otroštva pred in med drugo svetovno vojno, obenem z različnimi doživetimi in pripovedovanimi zgodbami sorodnikov in prednikov povezuje zgodbe širokega časovnega razpona in splete pester mozaik medčloveških odnosov, intimnih doživetij in zapletov posameznikov, ki so se morali prebijati skozi vrtince velikih zgodovinskih dogodkov prve svetovne vojne, razpada avstro-ogrske monarhije, druge svetovne vojne ter povojnih razmer, ki so praviloma opisani v nenehnem prepletanju slovenske in madžarske zgodovine.

Jože Hradil je za svoje delo prejel več nagrad iz tujine, od teh visoko madžarsko priznanje, spominsko plaketo Pro Litteris Hungaricis in diplomo za prevajanje madžarske književnosti v slovenščino in posredovanje v Jugoslaviji.

Marca 2008 je razred za književnost in umetnost Madžarske akademije znanosti, imenovan po Szechenyiju, Hradilu podelil naslov častnega člana Madžarske akademije znanosti.

Obsežen prevodni opus
Hradil je akademike prepričal predvsem zaradi obsežnega prevodnega opusa madžarske literature, ki obsega avtorje od Sandorja Petöfija, prvega pesnika Madžarske iz Prešernovih časov, do Endreja Adyja, Sandorja Weöresa, Sandorja Maraija in vrste najsodobnejših pisateljev, med njimi tudi obeh vileniških nagrajencev Petra Esterhazyja in Petra Nadasa, ter prvega madžarskega Nobelovca Imreja Kertesza. Hradil je prevedel tudi celo vrsto dramatikov.

Akademiki so prav tako pozorno ocenili Hradilovo prevajanje v madžarščino, zlasti njegovo sodelovanje s starostjo madžarske poezije Sandorjem Woeresem, ki je z njegovo pomočjo prepesnil slovenske velikane, tudi Cankarja, Ketteja, Murna, Župančiča in Kosovela.

Njegov inavguralni govor na akademiji je imel naslov Usodne besede – o slovensko-madžarskih literarnih vezeh.

Kot je ob imenovanju povedal Hradil, je madžarska akademija s tem pomembnim priznanjem pokazala tudi svojo posebno naklonjenost do slovenske kulture, kar pred časom zaradi zgodovinskega konteksta ni bilo mogoče, s tem pa ponudila roko tudi slovenski akademiji.