Konceptualni umetnik, cinik, anarhist; Stilinovićeva dela lahko beremo kot zgodovino nekdanje skupne države. Foto: mladenstilinovic.com
Konceptualni umetnik, cinik, anarhist; Stilinovićeva dela lahko beremo kot zgodovino nekdanje skupne države. Foto: mladenstilinovic.com
IRWIN, Retroavangarde, 1997
Takole so na zemljevid "retroavantgarde" Stilinoviča uvrstili IRWIN. Foto: mladenstilinovic.com
Mladen Stilinović
Stilinović je poznan po svojih geslih, na primer: "Umetnik, ki ne govori angleško, ni umetnik", ali pa: "Vem, da je denar pomemben, a je le papir." S cinizmom in ironijo je problematiziral revščino, ideologijo ter zahodni sistem umetnosti. Foto: mladenstilinovic.com

Stilinovićeva dela so doma v največjih zbirkah muzejev moderne in sodobne umetnosti, tudi v ljubljanski Moderni galeriji. Vključena so na primer v zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, Centra Georges Pompidou v Parizu, londonskega muzeja Victoria and Albert, muzeja Moderna Museet v Stockholmu in Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu.

Umetniško kariero je Stilinović, ki se je rodil v Beogradu, začel v 70. letih, pri tem pa zavestno ostajal zunaj in v nasprotju z umetniškimi in državnimi institucijami. Prva dela je ustvaril v maniri festivala eksperimentalnega filma GEFF, svoja prva konceptualna dela pa v okviru skupine šestih avtorjev, v kateri je v letih od 1975 do 1978 deloval z Željkom Jermanom, Vladom Martekom, Svenom Stilinovićem, Borisom Demurom in Fedorom Vučemilovićem. Soustanovil je galerijo Podroom in v letih od 1984 do 1990 vodil Galerijo razširjenih medijev v Zagrebu.

O jeziku v službi državnega aparata
Ustvarjalno se je osredotočil na družbeno realnost, najprej na politično dimenzijo, pri čemer je razkrival aparate moči in položaj nemoči, ukvarjal pa se je tudi s fenomenom jezika kot sredstvom politične in umetniške manipulacije.

Z nizom umetniških akcij, razstav in avtorskih knjig je potrdil, da je umetnik korektiv stvarnosti, ki ga obkroža. Svoje teme je, tako v času komunizma kot v današnji neoliberalni kapitalistični globalizaciji, našel v vsakdanjem življenju, v medijih, na cesti med običajnimi ljudmi, v krajih socialne bede in revščine, tudi med umetniki.

Njegov najbolj znani cikel je Eksploatacija mrtvih, nastal je med letoma 1984 in 1990, ki ga sestavlja okrog 400 del pretežno malega formata s citati del iz umetniških smeri, ki jih poznamo kot suprematizem, konstruktivizem in socrealizem. Pri tem je manipuliral z rdečo barvo, zaščitnim znakom socializma. Delo je bilo prikazano na številnih razstavah, med drugim tudi na kasselski Documenti leta 2007 ter v Carigradu.

Prepoznali njegovo težo
V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti so mu leta 2012 posvetili retrospektivo, leto pred tem so mu stanovski kolegi podelili nagrado za življenjsko delo. Leta 2014 je za življenjsko delo prejel nagrado Vladimir Nazor, ki jo podeljujejo najboljšim umetniškim stvaritvam s področja književnosti, glasbe, filma, vizualne in uporabne umetnosti, gledališča ter arhitekture in urbanizma.

V Sloveniji je po poročanju spletnega Dela med drugim sodeloval z Moderno galerijo oziroma Muzejem sodobne umetnosti Metelkova, Mestno galerijo Ljubljana in Galerijo P74.