Dobitniki nagrade Prešernovega sklada pa so umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak. Več o njihovem delu in ustvarjanju preberite tukaj.

Kostja Gatnik: Brez kompromisov do popolnosti in kakovosti
Opus Kostje Gatnika zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo združuje izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kakovosti v neizprosnem samonadzoru.

Mateja Rebolj: Brez izjeme vrhunski plesni opus
Vpogled v novejšo plesno zgodovino nam pokaže, da v Sloveniji ni plesalke ali plesalca, ki bi mu uspelo v svoj opus z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesnih in sodobnih scenskih estetik kot Mateji Rebolj.

Kot baletna solistka SNG Opere in baleta Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja, kot sta Giselle in Odette iz Labodjega jezera. Že v 70. letih je začela kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega vokabularja in težnje po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. V tem smislu je njen baletni vrhunec srečanje z modernimi težnjami koreografa Milka Šparembleka.

Njeno umetniško ustvarjanje pa je domov v resnici prispelo leta 1985, ko sta v njeno življenje vstopila retrogradno Gledališče sester Scipion Nasice s Krstom pod Triglavom in produkcija Plesnega teatra Ljubljana. S prelomom prek avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik se ji je razprlo polje tega, kar je mogoče gibalno in plesno utelesiti. Od srede 80. let je svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika in Magdalene Reiter.

Zaradi vrhunske plesne discipline, tehnike in domišljije njeni nastopi gledalca vselej nagovorijo od tam, kjer se plesne forme podrgnejo ob svoj metafizični rob, in zaradi tega njena diskretna avtorska drža učinkuje enako vrhunsko tako v klasičnih kakor tudi modernih in retrogradnih koreografskih formatih, tako v strogih koreografskih režimih in strukturah kakor tudi v plesnem gledališču, konceptih, performansih in participatornih dogodkih.

Osrednje mesto pa zavzema njeno temeljno srečanje z retrogardno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova. V Obredu poslavljanja v kozmonavtskem centru Jurij Gagarin v Rusiji je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju in s tem uresničila ultimativno utopijo plesne zgodovine: plesno telo premaga silo teže in se dotakne svoje lahke neskončnosti. Na tem mestu se njen plesni opus iz vsote vrhunskih umetniških del spremeni v presežno in samostojno umetniško delo, ki je v zgodovini plesne umetnosti nemara brez primere, je v utemeljitvi zapisal Rok Vevar.