Zorko Simčič je v dobrih sedmih desetletjih ustvaril vrhunski opus, ki sodi v kanon naše književnosti. Izjemen ni le zaradi svoje raznolikosti, ampak tudi zaradi tematike, ki jo razpirajo njegova mojstrsko izpisana literarna in polliterna besedila, tematike sodobnega desetništva, aktualizirane v kontekstu naše nedavne zgodovine. Avtor, ki je bil v domovini skoraj 50 let zamolčan, je za svoj roman Človek na obeh straneh stene leta 1993 že dobil nagrado Prešernovega sklada. Približno od takrat so si sledile tudi knjižne izdaje njegovih drugih del, s tem pa tudi priložnost, da se z njimi seznani širše slovensko občinstvo. Njegov najnovejši roman, Poslednji deseti bratje, ki je izšel lani, po mnenju literarne zgodovine predstavlja vrhunec njegove ustvarjalnosti, pa tudi enega nespornih vrhov slovenskega literarnega ustvarjanja.
Objavljal že pri 12 letih
"Vedno sem trdil, da sem bil star osem ali devet let, ko sem začel pisati in objavljati, ko pa sem sedaj pregledoval časopise na starih mikrofilmih, sem videl, da sem bil star 12 let. Torej sem se zmotil za 30 odstotkov, ampak občutek, takratni 12-letni otrok, je bil takratni občutek, da je bil to 8- ali 9-letni otrok. Pri osmih letih sem začel pisati pesmice. Doma sta ata in mama recitirala pesmice, Gregorčiča na primer, brali smo Stritarja ... A sem že kmalu obupan odkril, da so to bolj 'švoh' pesmi. V prvi gimnaziji pa sem napisal zgodbico, ki sem jo poslal Mirku Kunčiču. Dnevnik Slovenec je imel takrat prilogo le za otroke in tja smo mladi bodoči literati pošiljali svoje umetnine. Moja zgodbica je imela kakšnih 15 vrstic in potem sem čakal in čakal ter bil obupan, ker prvo nedeljo ni bilo nič in drugo nedeljo tudi ne. Ko pa sem tretjo nedeljo videl objavljeno svojo zgodbo, je bil občutek kot pri mami, ki rodi prvega otroka. Mislil sem, da mi bo kar srce pobegnilo iz prsi. In potem se je začelo." Tako se je pisatelj spominjal svojih ustvarjalnih začetkov pred leti v pogovorni oddaji za Radio Slovenija.
Tujstvo in avtobiografske prvine
Do leta 1945, ko se je še ne 24-leten odpravljal v begunstvo, je bil v literarni javnosti že prepoznaven, ne le po revijalnih objavah kratkih zgodb, črtic in novel, temveč so bili za njim že roman Prebujenje, knjiga satir in humoresk Tragedija stoletja, libreto za opero Krst pri Savici za skladatelja Matijo Tomca in dve dramski deli, ki pa sta ostali v rokopisu, Zadnji akord in Oktober, jesenska slika. Marca in aprila 1945 so v Drami že potekale vaje Zadnjega akorda, a uprizoritve ni bilo. Za knjižni prvenec, ki ga je napisal po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Gonars, je Simčič prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. V njem je že razvil motiv tujca, ki je značilen tudi za njegovo poznejšo literaturo, prepoznamo pa tudi za avtorja značilne avtobiografske prvine.
Čas politične emigracije
Po treh letih begunskega življenja na Koroškem, v Rimu in Trstu, ki je svoje sledi odtisnilo tudi v kratko prozo, je emigriral v Argentino, kjer je do svoje vrnitve v domovino 1994, v slovenski skupnosti dejavno živel za Slovence. Postal soustanovitelj slovenske kulturne akcije, ustvarjalnega, izobraževalnega in založniškega središča slovenskih izgnancev in do leta 1967 urejal revijo Meddobje, eno najpomembnejših slovenskih revij sploh. V reviji je tudi objavljal leposlovje, članke, študije, eseje, s katerimi je ves čas prodorno reflektiral aktualna družbena, emigrantska in kulturna vprašanja. Njegove bogate in razvejane ustvarjalne dejavnosti pa verjetno ne gre povezati zgolj z njegovo vitalnostjo, ampak tudi z nenehnim zavedanjem emigrantske usode oz. odgovornosti, ki jo nalaga. Zavest tega prežema njegovo leposlovje, pogosto pa jo je podčrtal tudi v svojih predavanjih, člankih in esejih.
"Ne gre za to, da bi se mi, politična emigracija, imeli za kaj več, kot je ekonomska emigracija. Ne, nismo več. Toda: smo drugačni. Drugačni po rojstvu svoje poti v svet. Drugačni po svojih nalogah. Po svoji odgovornosti. Ne bi hoteli žaliti katere koli ekonomske emigracije in še najmanj Slovencev, ki so pred nami morali na pot. Toda, kako primerjati našo odgovornost z njihovo? Kako pozabiti, da smo se mi rodili iz krvi?" je povedal na Slovenskem dnevu v Buenos Airesu.
Izgnanstvo kot najhujša kazen
V približno 70 let dolgi ustvarjalni poti je Zorko Simčič izoblikoval žanrsko bogat in raznovrsten opus za odrasle in mlade bralce, ki obsega več kot 20 samostojnih knjižnih naslovov in številne revijalne objave. Od 45 let, ki jih je preživel v Argentini, ta čas predstavlja za njegovo literarno in publicistično delo izjemno pomembno obdobje. V tem času je napisal svoja najpomembnejša besedila: roman Človek na obeh straneh stene, Zgodaj dopolnjena mladost, Tako dolgi mesec avgust, njegova dopisovanja s pisateljem Majcnom so izšla v esejistični knjigi Srečanja z Majcnom, snoval pa je tudi že knjigo Poslednji deseti bratje.
Izbor krajših besedil iz prvih 20 let njegovega eksila je izšel v knjigi Odhojene stopinje, ta pa nato predelana in dopolnjena v izdaji z naslovom kot Črni tekač. Ob tem je povedal:
"Črtice, ki so od začetka do konca, ne bom rekel pisane s krvjo, so pa bile pisane z bolečino. To ne pomeni, da bi bilo napisano zaradi tega kaj boljše. Kot za roman Človek na obeh straneh stene, tudi ob tej krajši prozi ne vem natančno, kako so se rojevale, so pa - ali kot poklon, od nekaterih kot očitek - preproste slovenske zgodbe, zgodbe večinoma povezane z revolucijo, tragedijo, ki je naš narod doletela pred pol stoletja in iz katere se še danes poskušamo izvleči. To so dogodki, ki se jih žal še dobro spominjamo, in za katere bi mlajšemu bralcu, če jih ne pozna, svetoval, da jih izkoplje izpod pepela časa - zato, da bo bolje razumel ljudi okoli sebe in samega sebe. Že v času starega Rima je bila najhujša kazen po smrtni kazni - ne dosmrtna ječa - ampak izgnanstvo. Ustvarjalec v izgnanstvu je tako prenašal še dodatno kazen. Ne da bi bila popkovina, ki je vezana s slovenstvom prerezana, narezana pa je bila."

Misterij zgodovine, odpuščanje in sprava
Besedila, zbrana v Črnem tekaču, v marsičem osvetljujejo tudi roman Človek na obeh straneh stene, ki velja za temeljno delo in enega izmed prvih modernih tekstov slovenske književnosti. V Argentini je izšlo leta 1957, v domovini pa šele 1991. Roman tematizira slovenske ideološke spopade in nasprotja ter begunsko usodo, sodobno desetništvo, temo, ki je izrazito polifono in kompleksno zaživela v Poslednjih desetih bratih. V tem obsežnem romanu Simčič preplete usode številnih izgnancev, za katerimi lahko prepoznamo zgodbe realnih zgodovinskih posameznikov. Po besedah Matevža Kosa, ki roman upravičeno imenuje za pisateljevo življenjsko delo, Poslednji deseti bratje usode svojih protagonistov osvetljujejo tudi iz zunajčasne perspektive, v luči na novo osvetljene in v kontekstu težkih življenjskih preizkušenj 20. stoletja aktualizirane problematike desetništva, ki jo je, kot pravi Kos, mogoče zgoščeno povzeti: odrešitev, odpuščanje, sprava, misterij zgodovine, življenjski smisel.

Po oddaji Pogovori s Prešernovimi nagrajenci, Tina Kozin, ARS