"Že beseda ima čaroben prizvok," o Cannesu pravi britanski scenarist Stephen Beresford, čigar film (Pride) bodo sicer predvajali zunaj tekmovalnega sporeda. "Ko pokličeš svojo mamo in ji poveš, da si se uvrstil na filmski festival, in to v Cannes, ji bo takoj jasno, kako velika reč je to." Foto: Reuters
Niz fotografij velikanov filma na vsakoletnih uradnih plakatih festivala tokrat nadaljuje sepija Marcella Mastroiannija v vlogi Fellinijeve klasike 8 1/2. Foto: Reuters
Za zlato palmo se tradicionalno poteguje okoli 20 filmov. Letos se je štetje ustavilo že pri osemnajst. Foto: Reuters
Presenečenje letošnjega izbora je prav gotovo poplava kanadskega filma: v igri za zlato palmo je David Cronenberg, ki je glavno vlogo v Maps to the Stars spet zaupal Robertu Pattinsonu, Atom Egoyan prihaja s srhljivko o ugrabitvi, 25-letni Xavier Dolan pa s še eno dramo o odnosih, Mamica. Foto: Reuters
Filmski festival je v Cannesu prvič potekal leta 1946. Od leta 1952 festival vedno poteka v mesecu maju. Foto: Reuters

Letošnji program je sicer natrpan z resnimi dramami, komedijam pretirane pozornosti tokrat ne posveča.

David Cronenberg, Atom Egoyan in Tommy Lee Jones, pa še Jean-Luc Godard, Mike Leigh, Ken Loach in Michel Hazanavicius - vsi na francosko riviero prihajajo s svežimi filmi. V osrednjem tekmovalnem sporedu se bo za zlato palmo potegovalo kar 18 filmov (kateri to so, preberite tukaj), žiriji, v kateri letos sedi več dam kot gospodov, pa bo predsedovala novozelandska režiserka Jane Campion, ki je obenem edina ženska doslej, ki je kdaj dobila glavno cansko nagrado (leta 1993, za Klavir).

Še nadaljnjih 20 filmov se je uvrstilo v tekmovalno sekcijo Un Certain Regard, vzporedno pa potekajo še kategorije Dva tedna režiserjev (Directors' Fortnight), Teden kritikov in še nekaj drugih. Za običajno kvoto naslovnic in medijskega zanimanja bo tudi letos poskrbel otvoritveni film, Grace Monaška Oliverja Dahana, ki so jo potomci pokojne princese že vnaprej odpisali kot "farso". (Na slovenski redni spored film prihaja 22. maja).

Festivalski veterani
V Cannesu je praviloma "noro, skrajno intenzivno in zabavno", povzema kanadski režiser in stalni gost David Cronenberg, ki se letos predstavlja z dramo Maps to the Stars, tudi tokrat - kot že v Kozmopolisu - z Robertom Pattinsonom v glavni vlogi.

Mike Leigh, ki doma že ima zlato palmo, se na francosko riviero vrača z biografsko dramo Mr. Turner, v kateri popisuje življenje slavnega britanskega impresionista J. M. W. Turnerja; tudi njemu se premiera v Cannesu zdi "izjemna izkušnja". "Vedno sem srečen, da sem tukaj. Mislim, da sem že petič v tekmovalnem sporedu, pa tudi v žiriji sem že bil, tako da sem samo vesel, da imam kaj početi."

Turek Nuri Ceylan, čigar filmi so v Cannesu redno nagrajevani in ki letos tekmuje z dramo Winter Sleep, v festivalu vidi "priložnost za promocijo svoje države in njenega filma v samem srcu filmske industrije".

Scenarist in režiser filmov Capote in Moneyball Bennett Miller se vrača s športno dramo The Foxcatcher o umoru olimpijskega prvaka v rokoborbi, Michel Hazanavicius pa z The Search, adaptacijo istoimenskega oskarjevskega filma iz leta 1948, zgodbo o vezi, ki se v vojni vihri Čečenije razvije med mladim fantom in humanitarno delavko.

The Homesman je že drugi vestern v režiji Tommyja Leeja Jonesa (prejšnji, Trije pogrebi Melquiadesa Estrade, je leta 2005 v Cannesu dobil dve nagradi); v njem nastopita Meryl Streep in Jones sam. Kanadsko zastavo zastopata tudi Atom Egoyan s srhljivko o ugrabitvi The Captive in "čudežni deček" Xavier Dolan s še eno dramo o odnosih, Mommy.

Klub samo za stalne člane?
"Zanimivo se mi zdi predvsem to, kako zelo se ta spored naslanja na "staro Evropo" - samo nekaj je azijskih filmov, nobenega nemškega, peščica iz Skandinavije in zelo malo iz Vzhodne Evrope ali Rusije," šteje Scott Roxborough, berlinski dopisnik za The Hollywood Reporter. "Tako da imamo opravka z veliko znanimi obrazi in predvsem znanimi področji - veliko francoskih filmov, kot vedno, spodoben delež ameriških in drugih kinematografij, ki jih prav tako že poznamo."

Ne samo visoka umetnost
Vseeno bi Cannesu težko očitali, da se žanrsko zelo omejuje: gostili bodo denimo premiero animacije Kako izuriti svojega zmaja 2, obenem pa se bodo kultni grozljivki Teksaški pokol z motorko iz leta 1974 poklonili s predvajanjem restavrirane različice.

Festivalski organizatorji seveda razumejo, da jim ščepec drame in škandala lahko samo koristi (morda zato že nekaj mesecev krožijo novice, da sta se režiser Oliver Dahan in producent Harvey Weinstein na smrt sprla glede končnega reza filma o Grace Monaški, ki je leta 1982 v prometni nesreči umrla nedaleč od Cannesa). Francozi za kontroverznost skrbijo že od leta 1953, ko je takrat 18-letna Brigitte Bardot v bikiniju za fotografe skakljala po plaži s Kirkom Douglasom.

Tudi največji se morajo prodajati
Festival je tako magnet za najrazličnejše svetovne medije, kar je natančno to, kar neodvisni producenti od njega potrebujejo. To mirno priznava tudi David Cronenberg (nagrado žirije je leta 1996 dobil za svoj film noir Crash), ki napoveduje, da bo v Cannesu "oddelal" vsaj 500 intervjujev in tako svojemu filmu priskrbel publiciteto, kakršne sicer zlepa ne bi dobil. "Neodvisneži si ne moremo privoščiti pošiljanja igralske zasedbe po vsem svetu ... To je torej izjemna priložnost za promocijo."