Zgodbo o teh goriških fantih, ki so bili odločeni, da se ne bodo kar tako pustili fašističnemu pritisku in italijanizaciji, ki sta bila v 20. in 30. letih 20. stoletja vsakdanjik Primorcev, ampak se bodo borili za svoj jezik in narod, je leta 1952 v povesti zapisal France Bevk. Z željo, da ne bi bilo nikoli pozabljeno, je pisatelj takrat poprijel za pero. "Spomin na črne brate naj živi vsaj v teh vrsticah," je pisal in danes je zgodba zaživela tudi na filmskem platnu.
Otroški in mladinski program Televizije Slovenija je po povesti, v kateri je Bevk zapisal resnično dogajanje iz leta 1930 v Gorici, posnel istoimenski film, ki si ga je bilo mogoče na malih zaslonih premierno ogledati v sredo, 15. decembra na 1. programu Televizije Slovenija. Filmu bo prihodnje leto sledila še istoimenska tridelna nadaljevanka.

"Skušali smo posneti spomenik Črnim bratom, Primorcem," je na premieri filma v Kinodvoru povedal režiser Tugo Štiglic, ki je posnel zgodbo o skupini slovenskih dijakov goriške gimnazije, torej fantih, starih od 13 do 17 let, ki so se naveličani krivic fašistične tiranije odločili, da se bodo tej uprli. Povezali so se v skrivno druščino, ime zanjo pa so si 'izposodili' pri italijanskih revolucionarnih domoljubih karbonarih, ki so se v 19. stoletju uprli avstrijski monarhiji. Danes se nam nenevarno pozdravljanje svobode in napovedovanje smrti fašizmu na letakih, obešanje slovenske zastave in podobne akcije ne zdijo ni kaj hujšega, a fantje so se zavedali, da v času, kjer si bil zaradi slovenske besede v šoli pošteno tepen, taka dejanja ne gredo mimo nekaznovana. Brali so o tigrovcih, ki so jih ustrelili na gmajni pri Bazovici, o nečloveških mučenjih, ki so jih prestali, če so jih ujeli.

Najmlajša žrtev fašističnega mučenja
Dobre tri mesece je trajalo njihovo delovanje, preden jih je sošolec, kot je prikazano v filmu, izdal in so jih vse polovili. V ujetništvu so jih mučili, a večina se kljub veliki bolečini ni uklonila, le Nejče se je zlomil in vse razkril. Izmučene fante so po izsiljenem podpisu priznanja preselili v mestni zapor, kjer je za posledicami mučenja umrl idejni vodja gibanja, komaj 14-letni Jerek (v resnici je bil to Mirko Brezavšček). Prav tragični dogodek pa je bil rešitev za druge fante, saj so se italijanske oblasti prestrašile in druge fante izpustile, kljub temu pa dosodile kazni, zaradi katerih je bilo njihovo normalno življenje onemogočeno.
Da ne bi nikoli pozabili na pogumne fante
Scenarij sta napisala Marko Bratuš in Marjan Bevk, sin Franceta Bevka in tudi sam vodja tigrovcev, ki je ob tej priložnosti spomnil, da prihaja film na male zaslone prav v letu, ko mineva 80 let od ustrelitve četverice rodoljubov Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča na gmajni pri Bazovici, 90 let od rapalske pogodbe ter 120 let od rojstva Franceta Bevka. Meni, da si Črni bratje zaslužijo, da bi zanje vedeli bodoči rodovi, zlasti najmlajša žrtev fašističnega mučenja. Na dogodke je treba opozoriti tako Evropo, pa tudi Slovenci radi pozabljamo na pogumne fante, pravi.

Boris Pahor: Mladim je treba povedati resnico
Filmski ekipi je čestital tržaški pisatelj Boris Pahor in ob tem povedal, da ima prvič človek občutek, da se o fašizmu govori tako, kot bi se spodobilo. Slovenija v svoji 20-letni zgodovini prav zdaj končno čuti potrebo, da se zlasti mladim pokaže, kaj je bil zares fašizem pri nas. A to je le en delček tega četrtstoletnega dogajanja na Primorskem, je poudaril.

Vesel je, da se o tem delu zgodovine končno govori, da se zavemo, da fašizma in njegovega pritiska ni bilo občutiti samo v Trstu, ampak je segal vse do Alp. Povedal je, da bi bilo treba film predvajati v šolah in prav tako posvetiti več prostora v učbeniku poglavju o zgodovini fašizma. "Mladim je treba povedati resnico." Pisatelj, ki vedno na glas pove svoje mnenje, je zavest takratnih fantov aktualiziral in opozoril na to, da se moramo boriti za obstoj svojega jezika in manjšin, ter hkrati spomnil tudi na Koroško. Pravijo, da smo majhni in je treba z nami delati 'v rokavicah'. Smo majhni, pravi, ampak smo kakovostni.

Čas, ko so si dijaki belili glavo s svobodo svojega jezika
Film so snemali V Vipavi, na Sabotinu in Gorici ter skušali ujeti utrip tistega časa. Se je bilo mladim igralcem - večina jih prihaja iz goriške gimnazije in goriškega gledališča - težko vrniti v čas, ki je bil tako drugačen kot je danes? Igralec Dominik Vodopivec je največji preskok videl v transformaciji iz današnjega časa, kjer mladim nič ne manjka, v čas, ko so se dijaki borili za svobodo slovenskega jezika.

V filmu sodelujejo …
V filmu igrajo še Kristi Hodak, Blaž Kemper, Žan Jovič, Deni Dernovšek, Nejc Skubin, Mišel Ćurić, Tomaž Rudež, Franko Korošec, Gojmir Lešnjak, Rastko Krošl, Danijel Malalan, Nataša Tič Ralijan, Marjuta Slamič, Minu Kjuder, Primož Pirnat, Ana Facchini in drugi. Zgodovinske dogodke oziroma Bevkovo povest je pomagalo poustvariti še 500 statistov. Za scenografijo je poskrbel Dušan Milavec, kostumografka je Meta Sever, direktor fotografije pa Janez Kališnik. Avtor filmske glasbe je Jani Golob, izvedel pa jo je Simfonični orkester RTV Slovenija. Uvodno in sklepno pesem je napisal ter izvedel Drago Mislej Mef.
Premiero filma si je v Kinodvoru ogledala polna dvorana, v kateri so poleg članov obsežne filmske ekipe sedeli tudi minister za šolstvo in šport Igor Lukšič, v. d. direktorja Televizije Janez Lombergar in nekdanji direktor Televizije Jože Možina, v čigar mandatu so film začeli snemati. Možina je premiero filma pospremil z besedami, da prihaja film v času, ko ni potrebe po ideologiji, ampak zdravemu patriotizmu.
Tugo Štiglic je med drugim dejal, da je treba še naprej opozarjati na zgodbo teh fantov. In če sklenemo z besedami Franceta Bevka: "Ta zgodba naj nam tudi obudi misel na deset tisoče naših rojakov za mejami, ki še danes živijo z enako tesnimi občutki, kot so živeli naši dijaki."