Avditorij na otvoritveni večer sicer ni ravno pokal po šivih od prenatrpanosti, a se je po uradnem delu vendarle spodobno razživel (morda tudi zato, ker so festivalski gostje vedrili pred dežjem).

Začelo se je pravzaprav z grenko-sladkim slovesom, kratkim filmom Nasvidenje, Piran!, katerega uvrstitev na sam začetek festivala ni mogla biti naključna. V sedemminutnem filmu Kristine Ravnikar namreč spoznamo nekakšen Buena Vista Social Club slovenskega filma – tri staroste (to so Demeter Bitenc, Ivan Marinček in Ljubo Struna), ki oviti v oblak dima iz svojih cigar sedijo v zaprašenem piranskem filmskem ateljeju in obujajo spomine na zlate čase slovenskega (jugoslovanskega) filma, ko so v Piranu snemali tudi oskarjevci in zvezde.

Da je letošnjo festivalsko letino "prizadela proračunska pozeba pred dvema letoma", je priznal tudi direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar, ki pa je v luči nedeljske akcije seljenja AGRFT-jeve knjižnice v nove prostore, ki so jo filmski in gledališki ustvarjalci poimenovali Na papirnatih avionih, vendarle izrazil upanje, da situacija ni popolnoma stagnirajoča.

En-knap in knapovstvo
Streznjeno razpoloženje večera je nadaljeval tudi drugi uvodni kratki film, Vašhava, ki ga je režiser Sašo Podgoršek posvetil "vsem možem, ženam in otrokom, ki jih je zaznamovalo 200 let rudarstva v trbovlejski dolini". V impesionistični polurni miniaturi se tako plesna skupina EnKnapGroup "sooči" z rodnim krajem avtorja Iztoka Kovača oz. z rudniškimi prostori, ki ostajajo le še artefakt neke minule, v pozabo toneče dobe.

Po hudomušnem nagovoru župana Petra Bossmana, ki si je posebej vzel čas, da je Ljubljančane pozdravil "v najlepši občini v državi", in podelitvi najvišje strokovne nagrade na področju slovenske filmske umetnosti – letošnja dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo je sonorična umetnica in režiserka Hanna Preuss, ki je nagrado sprejela iz rok režiserja Martina Turka – je bil čas za osrednjo atrakcijo večera, prvi celovečerec v tekmovalnem sporedu festivala.

Letošnji festival ima sicer to "nesrečo", da prihaja na petah lanske, nadpovprečne izdaje, ki je v vrstih številnih medijsko odmevnih filmov prinesla predvsem dva ljubljenca občinstva, že pred Portorožem ovenčana z mednarodnimi festivalskimi nagradami; govorimo seveda o Razrednem sovražniku Roka Bička in Bolesu Petre Čadež (oba režiserja letos sedita tudi v strokovni žiriji). A če letošnji otvoritveni film ni imel niti pečata že uveljavljenega režiserja, niti magneta za množice v obliki kakih taborniških dogodivščin, in ne "hypa" vzhajajočega zvezdnika (spomnimo se samo Nejca Gazvode), pa je imel nekaj, kar se je v zadnjih letih redno izkazalo za adut: mladega režiserja, ki s svojim prvim celovečercem odpira nove možnosti za prihodnost slovenske kinematografije.

Film ceste na morju
"Film ceste", pravzaprav "film morja" Pot v raj Blaža Završnika bo po senzibiliteti in od sonca poljubljeni fotografiji (zanjo ima zasluge Lev Predan Kowarski) marsikoga gotovo spomnil na Izlet, prvenec Nejca Gazvode, a je po temah, ki jih načenja, najbrž bliže Šantićevemu lanskemu Zapelji me: tudi tukaj spoznamo protagonista, ki ju je življenje pregnetlo premočno za njuna leta in ki kljub vsem razlikam med njima drug drugega v temnem poglavju svojih življenj nujno potrebujeta. Najprej je tu Žak (Klemen Janežič), študent fizike, ki je pravkar izgubil oba starša in se skuša po uteho zateči v tišino odprtega morja. A kaj, ko se mu med potjo proti obali na pete prilepi klepetava, na prvi pogled malo avšasta Lučka (Ajda Smrekar), ki se ne bo pustila kar tako odgnati in ki ima očitno tudi sama svoje skrivnosti in težave.

Film, ki se brez sramu zateka k uporabi nekaterih žanrskih klišejev, svoje adute razkrije v drugi polovici: njegova najmočnejša plat je intimen, naraven odnos med protagonistoma, ki v interakciji premoreta toliko naravne kemije, da "speljeta" tudi kak s puhlico obremenjen dialog. Favorit za vesno? Prvi dan je to nemogoče napovedati.

Če bo plastična ponjava Avditorija, skozi katero je že sinoči curljal dež, le zdržala, bo danes drugi festivalski večer minil v znamenju Drevesa, v Karlovih Varih premierno predvajanega (in hvaljenega) celovečerca Sonje Prosenc, ter kar dveh filmov Janeza Burgerja, kratke Sprave in celovečerne Avtošole. Ob svojem zadnjem obisku Portoroža je Burger občinstvo osupnil – in žirijo prepričal – s svojo vizualno impresivno nemo pravljico Circus Fantasticus. Lahko veliki met ponovi z bolj klasično zastavljeno dramo o vozniških dogodivščinah?