Primož Vrhovec v Korporaciji igra policista na lovu za umazanimi gradbenimi posli. Foto: Lignit film

Iskreno povedano: nobenega pritiska ne čutim. Čisto mogoče pa je, da je to posledica moje mizantropije oz. tega, da sem nesocializiran. Svojo pot grem in to je to.

Matej Nahtigal

Zdi se, da Nahtigal noče biti znan zgolj kot tisti režiser, ki se poigrava s konvencijami klasičnega, stiliziranega filma noir. Korporacija, ki je v petek doživela premiero na Festivalu slovenskega filma in se v tekmovalnem sporedu tudi poteguje za nagrade vesna, je kriminalka o etično ne ravno enoznačnem kriminalistu Leonu (Primož Vrhovec), ki se bolj ali manj na lastno pest loti raziskovanja primera barakarskega naselja, v katerem je odraščal, zdaj pa ga namerava mogočna korporacija zravnati s tlemi in nadomestiti z luksuznim gradbenim projektom. Je bila pridobitev zemljišča res popolnoma legitimna in kdo so tisti, ki ključne odločitve sprejemajo daleč od oči (in ušes) javnosti?

Matej Nahtigal je v Ljubljani diplomiral iz grafične in medijske tehnike ter nekaj časa kot oblikovalec in medijski strateg sodeloval pri komercialnih projektih. Nase je več kot glasno opozoril s prvencem Psi brezčasja, ki jim zdaj sledi s Korporacijo. Foto: MMC RTV SLO

Nahtigal, ki je film posnel v sodelovanju z istim scenaristom kot Pse brezčasja – s pisateljem in pevcem skupine Res Nullius Zoranom Benčičem – in znova s Primožem Vrhovcem v glavni vlogi, je v pogovoru po premieri z Denisom Valičem orisal avtorski premik, ki se je zgodil med prvencem in drugim filmom. "Psi brezčasja so bili na neki način metanoirovski film: tudi liki sami so se zavedali, da so del noirovskega filma. Tokrat sem se hotel odmakniti v smer zgodbe, ki bi se lahko odvijala kjer koli, a je še vedno videna skozi prizmo noira – ne sicer klasičnega noira štiridesetih in petdesetih let, pač pa tistega, ki se je razvil v sedemdesetih.“ Tudi sam priznava, da je bila zanj močan navdih Kitajska četrt, v kateri je Roman Polanski odpletal zapleteno mrežo družinskih skrivnosti in korupcije.

"Replik se ne moreš lotiti, kot da gre za stripovske oblačke"
Razliko v pristopu je občutil tudi Primož Vrhovec: "Tudi v igralskem pogledu je bilo pri Psih brezčasja zavedanje žanra veliko večje: moj lik je bil že mejno stripovski in linearen. Pri Korporaciji pa smo dejansko živeli v svojih likih in sam tudi nisem imel pretiranega občutka, da moram posebej paziti na konvencijo žanra; šlo je za bolj klasično filmsko igro.“ Uroš Fürst, ki v filmu igra Leonu nadrejenega inšpektorja Urbana, se strinja: "Čeprav so replike morda oluščene in stripovske, npr. 'Ta psiho je zgodovina', se jih ne smeš lotiti, kot da gre za stripovske oblačke. Drugače kot z vso resnostjo ne bi šlo."

Matej Nahtigal z ekipo na premieri Korporacije. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Glavno žensko vlogo v filmu ima Jana Zupančič, Pia Zemljič pa eno izmed stranskih. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Sunkovit preobrat smeri
In v resnici je eden najzanimivejših elementov scenarija prav dinamika med Vrhovčevim in Fürstovim likom, ki naj bi igrala za isto ekipo, a obenem oba v rokavu skrivata individualne nagibe in interese. Da res ne gre za klasični arhetip zakrknjenega preiskovalca v maniri Harryja Hola ali, če hočete, Tarasa Birse, dokaže presenetljivi zasuk nekje na sredini zgodbe – prijem, ki vam bo znan, če ste vsaj malo spremljali pripovedovalske trike Igre prestolov.

Nahtigal to pojasni takole: "Že v osnovi smo se poigravali z idejo, da te nekdo vpelje v zgodbo, nato pa ga nekje na sredini izgubiš. Na tej točki mora gledalec na novo definirati, kaj se dogaja in komu sledi. Kakšna mesto ima sploh v zgodbi lik, za katerega sem mislil, da nekaj o njem vem? Zorana je zanimalo, kako se razmerja med zgodbo in gledalcem vzpostavijo na novo.“

Režiser, ki je moral svoj prvi celovečerec posneti tako rekoč gverilsko, pri drugem pa je že razpolagal s sredstvi Slovenskega filmskega centra, se kot samouk v slovenski filmski srenji ne obremenjuje s kakim občutkom nepripadnosti ali izključenosti. "Iskreno povedano: nobenega pritiska ne čutim. Čisto mogoče pa je, da je to posledica moje mizantropije oz. tega, da sem nesocializiran. Svojo pot grem in to je to.“

Utrinek s snemanja Korporacije, ki so jo deloma posneli v "Detroitu", kot se reče delu soseske Moste ob železniški progi. Foto: Lignit film

Nekaj podrobnosti v povezavi s Korporacijo, ki še pred koncem leta prihaja na redni spored kinematografov, je razkril tudi posebej za MMC.

O filmu Psi brezčasja: trdo kuhana Slovenija

Vam je kritiški uspeh Psov brezčasja olajšal delo, ko je bilo treba financirati drugi celovečerec? Produkcijsko je bil novi film izdelan na višji ravni.

Tako stvari pač delujejo. Če si naredil dober izdelek, boš imel s prijavo naslednjega več možnosti za pridobitev sredstev. Če smo lahko tudi z mikroproračunom nekaj ustvarili, se nam sme verjetno zaupati tudi nekaj več sredstev. 460 tisoč evrov je prispeval Slovenski filmski center, hrvaška produkcijska hiša Jaako dobra produkcija še približno sto tisočakov, koproducent je tudi RTV Slovenija.

Kot direktor fotografije je pri filmu sodeloval Finec Jani-Petteri Passi, ki je bil med drugim tudi del ekipe pri HBO-jevi sijajni seriji Černobil. Ste se hoteli nasloniti na skandinavsko afiniteto za kriminalni žanr? Kako se je to sodelovanje sploh rodilo?

Na festivalu v Bitoli je bil J. P. z nagrado bratov Manaki počaščen za film Najsrečnejši dan v življenju Ollija Mäkija. Takrat naju je povezal producent, češ da sva enak tip karakterja in bi se najverjetneje ujela. In res se zelo dobro razumeva tako zasebno kot v umetniških težnjah. Že res, da je mogoče Finec, a doslej ni nikoli delal kriminalk, nobenih "tipično skandinavskih" projektov. Doslej je vse projekte posnel na film, Korporacija je bil njegov prvi film, posnet z digitalno kamero. Bolj je šlo za to, da sva našla skupen jezik, kot pa za to, da bi namerno iskal kakega Skandinavca s poznavanjem žanra.

Z Velenjem sem imel pač srečo, ker ga redkokdo pozna, vsaka betonska konstrukcija je delovala rahlo mistično. Z Ljubljano te sreče nisem imel, a vendarle upam, da bo film videlo tudi malo širše občinstvo kot samo ljubljansko.

Matej Nahtigal

Kako se po dveh celovečercih oblikuje vaš avtorski izraz? Se na daljši rok še vidite v vodah izrazito žanrskega filma?

Pravzaprav ne. Začelo se je z "metanoirjem", kot sem pojasnil, nadaljevalo spet z žanrskim scenarijem; s Passijem sva si za ogrodje vzela Kitajsko četrt. Na Viba filmu sva našla stare objektive, s katerimi sva film posnela, da je imelo vse skupaj tisti pravi "okus". Prav tako sva se poigravala s hitrimi približevanji in oddaljevanji kadra, kar so počeli v sedemdesetih. Dokončno se od žanra seveda ne moreš odmakniti, ker si omejen s scenarijem. V prihodnosti bi se rad lotil česa popolnoma drugačnega.

Korporacija je sicer zgodba o politični, policijski in gospodarski korupciji, a zdi se mi, da vas je bolj kot kaka alegorija sodobne Slovenije zanimal razmislek o družbi kot tkivu najrazličnejših odnosov, kot trgovini z uslugami.

Koruptivna tema številnih aktualnih slovenskih filmov verjetno do neke mere odraža zeitgeist. Na voljo imamo vedno več resnice, a se vedno manj upošteva. Ljudje sploh ne zaupajo več v to, da bo sistem deloval, ker je tako ali tako vse zlagano, službe se dobivajo po zvezah … Mene zanimajo predvsem institucije in to, po kakšnem sistemu se ljudje grupiramo. Podjetje Peugeot, na primer, če citiram Y. N. Hararija, ne obstaja. Vera, da dejansko obstaja neko podjetje samo zato, ker so ustanovitelji nekoč podpisali list papirja o njegovem obstoju, je utopija. Vsa naša dejanja, pa čeprav jih včasih ovijemo v altruizem, so v osnovi egoistična dejanja – tudi dobra dela imajo funkcijo potrditve samopodobe moralnega človeka. Zakaj se Leon odloči priti do dna aferi z barakami? Ker misli, da je tako prav? Zakaj Urban ravna tako, kot ravna?

Osrednja ekipa filma; direktor fotografije Jani-Petteri Passi stoji na sredini. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Nastaja nov slovenski celovečerec: "krimi" triler Korporacija

Ko sva že pri prodajanju resnic in laži: je Borut Veselko kot gospodarski mogul z mejno incestnim razmerjem s svojo plavolaso hčerko namerna referenca na Donalda Trumpa?
Ko je Zoran scenarij pisal, Trump še ni bil predsednik, tako da gre res za naključje. Včasih pač nastanejo taka srečna sozvočja.

Psov brezčasja ste se lotili, ker vas je tako zelo navdušil roman Zorana Benčiča. Je tokrat scenarij za Korporacijo napisal prav za vas?

Ko sem sam še končeval Pse brezčasja, je Zoran že pisal to zgodbo in mi jo po končanem prvem filmu predstavil kot osnutek. Projekt smo prijavili za sredstva in jih tudi dobili.

Prejšnji film je zaznamovala kulisa Velenja, kar je bilo za slovenski film v resnici osvežujoča sprememba. Tokrat ste dogajanje postavili v neko anonimno metropolo, v kateri lahko spoznamo elemente resnične Ljubljane in Zagreba, ki pa ju ne upodobite na način razglednice.

Vi in jaz ne moreva biti objektivna, ker Ljubljano pač poznava. Lokacije, ki jih lahko v hipu prepozna, gledalca včasih zmotijo. Finec bi v istem filmu videl samo lokacijo brez kakršnih koli dodatnih pomenov. Moja izhodiščna ideja je bila, da bi vse ključne lokacije posneli v Zagrebu, a to žal ni bilo izvedljivo – vseeno pa mislim, da sem dosegel, da lokacije za gledalca predvsem delujejo kot filmske lokacije. Z Velenjem sem imel pač srečo, ker ga redkokdo pozna, vsaka betonska konstrukcija je delovala rahlo mistično. Z Ljubljano te sreče nisem imel, a vendarle upam, da bo film videlo tudi malo širše občinstvo kot samo ljubljansko.

Film je bil posnet v zimskih mesecih, čemur primerna je tudi barvna lestvica v odtenkih sivine. Foto: MMC RTV SLO/Lignit film