65-letni filmski ustvarjalec Aleksander Sokurov je dobitnik evropske filmske nagrade za življenjsko delo, s katero ga bo Evropska filmska akademija ovenčala 9. decembra v Berlinu. Tako bo dodal še eno lovoriko svoji zbirki, saj je bil v preteklosti že nagrajen med drugim na filmskih festivalih v Cannesu, Moskvi, Torontu, Locarnu in tudi v Berlinu.

Od dokumentarcev do igranih filmov
Sokurov velja za enega najpomembnejših sodobnih filmarjev, ob tem pa je Evropska filmska akademija poudarila še njegovo zavezanost svobodi umetnosti in humanističnim vrednotam ter dejstvo, da velja za pomemben in navdihujoč glas v evropskem filmu, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Sprva je ustvarjal dokumentarce, med katerimi je tudi intervju z ruskim pisateljem Aleksandrom Solženicinom, dobitnikom Nobelove nagrade za književnost. Do danes se je podpisal pod režijo več kot 20 dokumentarnih stvaritev, v preteklosti pa so sovjetske oblasti prepovedale številna njegova dela. Ves čas pa je užival podporo drugih filmskih mojstrov, kot je bil leta 1986 umrli Andrej Tarkovski. Po padcu sovjetskega režima je Sokurov začel žeti priznanja in nagrade po svetu.

Od Hitlerja, Lenina in Hirohita do Fausta
Med njegovimi igranimi filmi je najbolj znana zgodovinska drama Ruski zaklad, ki jo je leta 2002 posnel v umetnostnem muzeju Ermitaž v Sankt Peterburgu v enem samem kadru. Poleg Ruskega zaklada pa še Faust iz leta 2011, ki mu je na beneškem festivalu prinesel zlatega leva za najboljši film, pa tudi nagrado ceha ruskih filmskih kritikov. Dogajanje je postavljeno v 19. stoletje, pri čemer gre za prosto interpretacijo znane legende in njenih knjižnih priredb J. W. Goetheja in Thomasa Manna. V nemškem jeziku posneti Faust je nastal kot četrti del raziskovanja moči in njene zlorabe. Prvi trije deli pa so prinesli obravnave Hitlerja (Moloh, 1999), Lenina (Taurus, 2000) in japonskega cesarja Hirohita (The Sun, 2004), torej dejanskih zgodovinskih osebnosti.

Frankofonija ali "Elegija za Evropo"
Nazadnje je režiral film Frankofonija o muzeju Louvre med nacistično okupacijo, v katerem sledimo zgodbi o nenavadnem zavezništvu med direktorjem muzeja Jacquesom Jaujardom in nemškim oficirjem, grofom Franziskusom Wolff-Metternichom. Ta dvojica je med nacistično okupacijo Francije zaščitila neprecenljivo muzejsko zbirko, ki je tako po njuni zaslugi dočakala konec vojne brez ene same praske. Pravzaprav pa Sokurov v tej francosko-nemško-nizozemski koprodukciji, s katero se je predstavil tudi na beneškem in torontskem festivalu, raziskuje razmerje med umetnostjo in oblastjo ter se sprašuje, kako umetnost priča o naši civilizaciji in kako pomembna je za njen obstoj. "Frankofonija je rekviem za izgubljenim, hvalnica človeškemu pogumu in duhu ter vsemu, kar povezuje človeštvo," je o filmu povedal Sokurov.

Leta 1999 je Slovenska kinoteka v sklopu retrospektive kontroverznih mojstrovin povojnega ruskega filma organizirala krajšo predstavitev filmov Sokurova. Nekaj njegovih stvaritev je bilo skozi leta mogoče videti tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu (Liffe), Moloh, Ruski zaklad in Frankofonija pa so bili v Sloveniji na ogled tudi v redni kinematografski distribuciji.