Guy Davidi (1978) je film, ki je nastal v koprodukciji Izraela, Islandije, Danske in Finske, pripravljal skoraj celo desetletje.

Od vrtca do vpoklica v vojsko ...
Skozi preplet domačih videov, odlomkov iz dnevnikov in posnetkov vojaške realnosti pokaže, kako otroke že v vrtcu potisnejo v militariziran svet: od risanja risbic vojakov in vojakinj do obiskov vojaških oporišč, kjer jih postavljajo pred brzostrelke, četudi otroci to zavračajo, do trenutka, ko so, ko postanejo polnoletni, vpoklicani v vojsko. Dekleta se urijo dve leti, fantje pa tri. Urijo se seveda tudi v kriznih razmerah in na večno nemirnih okupiranih ozemljih.

"Vsaka vojna se zanaša na starševsko izdajo lastnih otrok"
Kot je povedal Davidi ob svojem dokumentarcu, se ga nič "ne dotakne bolj kot otroška občutljivost ob odkrivanju sveta" in nič ga "ne zaboli bolj kot pričevanje njegovemu porušenju".

"Izrael ni prostor, ki bi vrednotil nedolžnost. Njegova militarizirana identiteta zahteva zatrtje in izmaličenje nežnih linij otroštva. Ta zavezanost nasilju zahteva številne žrtve, vendar je z njo povezana tudi skrita tragedija – propad starševstva. Vsaka vojna se zanaša na starševsko izdajo lastnih otrok. Vendar v militarizirani družbi tudi najbolj svobodomiselnim staršem ne uspe zaščititi duha svojih otrok," je še dodal.

Dober bojevnik ali dober človek
Skozi dokumentarec sledimo zgodbam najstnikov, ki ne verjamejo v služenje vojaškega roka in streljanje izraelskih sovražnikov. Kot kažejo družinski posnetki na kasetah VHS, so drugačni, občutljivi in menijo, da je tudi prav, da so takšni, a vojaških razmer ne zdržijo.

Film prežemajo zapisi iz njihovih dnevnikov, poslovilnih pisem, polni ključnih eksistencialnih vprašanj. Naj bom dober bojevnik ali dober človek, se na enem mestu vpraša obupan fant. V film je vključen tudi prizor s slepim dekletom, ki jo učijo streljanja, in poznejšega ihtenja iz popolnega obupa in nemoči.

Režiser, znan po dokumentarcu Pet razbitih kamer (2011), tudi v tokratnem filmu pokaže, kako težko je v Izraelu delovati zunaj uradne drže države, da nisi nemudoma oklican za antisemita ali izdajalca, ali da se ljubezen do države ne enači z orožjem.