Njen drugi celovečerni igrani film je do 12. maja na ogled na spletni platformi spletni Kinodvor, ki so jo v Kinodvoru pripravili z združenjem Art kino mreže Slovenije.

Bosanska scenaristka in režiserka Ines Tanović (1965) je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Poleg pisanja scenarijev in dram ter filmske režije deluje tudi kot predsednica Združenja filmskih delavcev BiH-a. Foto: Armin Durgut
Bosanska scenaristka in režiserka Ines Tanović (1965) je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Poleg pisanja scenarijev in dram ter filmske režije deluje tudi kot predsednica Združenja filmskih delavcev BiH-a. Foto: Armin Durgut

Kot že v njenem prvem celovečercu Naš vsakdan iz leta 2015 je tudi v Sinu v središču filmske zgodbe intimna drama, postavljena v tranzicijsko Sarajevo. Mesto je režiserka tokrat poskušala prikazati kot sončno, urbano mesto in ga s tem postaviti v kontrapunkt z zgodbo, ki razkriva težavnost vzgoje otrok v povojni družbi in razkroj srednjega razreda intelektualcev. "Želela sem, da je čutiti mučnost zgodbe in nevednost o tem, kaj se bo zgodilo na koncu, obenem pa to zgodbo zasuti s sončnimi dnevi in lepimi prizori mesta," razlaga režiserka.

V filmu sledimo družini z dvema sinovoma, med katerima je starejši, 18-letni Arman, posvojen. S tem se spopada z veliko nemira in besa, odmevi pa se razlegajo v dinamiko vse družine, v katero so vpeti še mlajši brat Dado ter starši. "Zanimala me je emotivna in etična dilema v odnosu do otroka, ki ga ne rodiš in ti povroča težave," pravi Ines Tanović, ki se v filmu ukvarja z dilemami vzgoje, obenem pa usmerja pogled v posledice vojne v Bosni in Hercegovini, kot jih doživlja generacija otrok, ki so bili rojeni po koncu vojne.

Sin je bil uvodni film na 25. Sarajevskem filmskem festivalu, kjer je doživel tudi svetovno premiero. Prikazali so ga še na filmskih festivalih v Portorožu, Cottbusu, Busanu, Göteborgu, Beogradu in Pulju. Bil je bosanski kandidat za oskarja, nastal pa je tudi v slovenski koprodukciji.

Vabljeni k branju pogovora.

V središču vašega novega filma je družina z dvema sinovoma, od katerih je eden posvojen. Na to osrednjo temo je pripetih več drugih tematskih okvirov, med drugim so to družbene spremembe v tranzicijskem Sarajevu, a vendar je najstniški sin in njegovo težavno spopadanje s tem, da je posvojen, izhodišče našega pogleda. Zakaj vas je zanimala ravno ta družinska dinamika kot izhodišče zgodbe?
Izhajala sem iz tega, da imajo otroci, tudi če so vsi biološki, vedno različne poglede na to, kako radi jih imajo starši. Vedno se nekdo počuti zapostavljenega, nekomu se zdi, da imajo brata ali sestro raje od njega, starejši se počutijo žrtve mlajših, ker so morali na primer paziti nanje. Starejšim se zdi, da so mlajši bolj razvajeni. Mlajšim se zdi, da je starejšim več dovoljeno. Takšno je pač življenje. Potem pa obstaja situacija, v kateri je prav tako kar nekaj družin: da najprej niso vedeli, ali bodo lahko spočeli otroka, in ga zato posvojijo, nato pa se nepričakovano zgodi, da imajo lahko še biološkega otroka.

Glavno moško vlogo, osemnajstletnega Armana, je odigral Dino Bajrović. Foto: Kinodvor
Glavno moško vlogo, osemnajstletnega Armana, je odigral Dino Bajrović. Foto: Kinodvor

Zanimala me je emotivna in etična dilema v odnosu do otroka, ki ga ne rodiš in ti povroča težave. Sama imam dva otroka iz dveh zakonov. Sin iz prvega zakona je vedno rad poudarjal, da ga imamo manj radi, da favoriziramo njegovo mlajšo sestro, ker njen oče živi z nami. Ko je bil ta sin v puberteti, sem bila nanj pogosto besna zaradi stvari, ki jih je počel. Ko je zamujal v šolo, ni hotel vstati, se ni hotel učiti in ko mi je še na druge načine vso svojo srednjo šolo paral živce. In tudi v trenutkih največjega besa, ko sem mu rekla, da ne morem več in da bi ga kar zadavila, sem vedno vedela, da mi bo naslednji dan odpustil. Ker ve, da sem njegova mama in da ga imam najraje na svetu. To so seveda običajne težave. A začela sem razmišljati, kaj se zgodi, če otroka posvojiš in če se začnejo dogajati takšni problemi. Se sprašuješ, kakšna je to genetika? Kaj mi je tega treba? Zakaj sem si to naredil?

Kako ste iskali odgovore, razvijali zgodbo? Ste ob tem navezali stik z družinami, ki so v tej situaciji?
Veliko sem govorila z družinami, ki so v tej situaciji, in izvedela za več primerov, v katerih je bil posvojeni otrok zavržen. Kako kontrolirati, ali imaš posvojenega otroka rad enako kot biološkega? Iz teh vprašanj je nastal film. Osrednje vprašanje pa je to, kako v družini prenašamo, pokažemo in prepoznavamo ljubezen. Med raziskovanjem sem naletela na zgodbo dveh starejših ljudi, ki sta posvojila dečka, a sta ga vrnila isto sekundo, ko je prišel v puberteto in prižgal prvi džojnt. Torej, ko se je pojavil prvi problem, ko ni bil več le sladki malček, ki ga oblačiš in kažeš okrog. To se mi je zdelo strašno in uničujoče. Prijateljice, ki so zelo angažirane v projektu rejništva, so bile presrečne, da se je začela odpirati ta tema. Ker se o tem ne govori.

Ni negativcev in vsi so pomembni. Ker v družinah večinoma vsi delujemo najbolje, kot zmoremo in kot smo se naučili od svojih staršev. Ko vzgajamo otroke, jih poskušamo imeti radi na najboljši mogoč način. A rezultati niso to, kar pričakujemo.

-

Posebno pozornost dajete mami Jasni, mukam materinstva, njeni nenehni skrbi in naporom, ko pripravlja hrano sredi noči, čaka na sina, da se vrne z zabave, pomaga svojim ostarelim staršem. Zgodba najstniškega sina je sopostavljena z njenimi neuspelimi poskusi, da bi zmogla obvladati njegove težave. Je bilo znotraj tega pomembno ohranjati surov, neidealiziran pogled na materinstvo in napor, ki ga ta zahteva?
Nikoli se ne želim postaviti na stran posameznega lika ali jih slikati črno-belo. Ni negativcev in vsi so pomembni. Ker v družinah delujemo najbolje, kot zmoremo in kot smo se naučili od svojih staršev. Ko vzgajamo otroke, jih poskušamo imeti radi na najboljši mogoč način. A rezultati niso to, kar pričakujemo. Pokazati želim, da ta mama v filmu daje vse od sebe, daje vso ljubezen, a on tega ne vidi skozi njene oči, temveč skozi svoje. Tako je tudi v življenju, nenehen konflikt med tem, da dva človeka delujeta po svojih najboljših močeh, a se ne razumeta. Takšno je življenje, takšen je razkol v generacijah. Zato je bilo pomembno, da sem Jasno sopostavila kot mamo in kot hči in pokazala tudi njeno breme ob skrbi za starše. Vidimo jih sicer le v treh prizorih, a je jasno, da gre za dobro stoječo meščansko družino, dobro so živeli, njen oče je nekdanji direktor. Njeni starši so absolutno generacija, ki se ne znajde v tem novem sistemu vrednot, in pritiskajo na hčerko, da skrbi zanje. Ona je tako lik, na katerem se lomita dve generaciji, sredi tega pa je še njena služba, v kateri ne najde razumevanja ali podpore.

Film Sin, ki nosi letnico nastanka 2019, je nastal v sodelovanju Slovenije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Romunije in Hrvaške. Foto: Kinodvor
Film Sin, ki nosi letnico nastanka 2019, je nastal v sodelovanju Slovenije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Romunije in Hrvaške. Foto: Kinodvor

Vizualna plat filma pa je po svoje v razkolu z vsem tem. Dogajanje je postavljeno na kuliso na videz udobnega srednjega razreda v svetlem, urbanem Sarajevu.
Izredno pomembno se mi je zdelo, da bo Sarajevo v tem filmu natanko takšno, kot ga vidim sama. Kot mesto, ki je lepo, sončno, fantastično, in zatorej tudi v popolnem nasprotju z dogajanjem iz filma in tem, kar doživljamo ob tej zgodbi. Ljudje, ki obiščejo Sarajevo, ga vidijo kot majhno evropsko mesto z mešanico kultur. Imamo prelepo naravo, čudovite zgradbe. To je za turiste intrigrantno. A večina naših življenj je tisto, česar se ne vidi. Tisto je olepšana podoba mesta, turistična razglednica, ki je videti lepo na sončen dan. Resnično življenje pa ni razglednica, ni tisto, kar se vidi na prvo žogo. V bosanskih filmih pogosto vidimo Sarajevo in Bosno v skladu s temami. Če filmarji ustvarijo težko dramo, se odločijo tudi za takšen vizualni pristop: to je lahko ali zima ali dež ali blato ... Vizualni vidik posnema dramo, ki se dogaja. Sama sem želela kontrapunkt med vizualno identiteto filma in zgodbo. Želela sem, da je čutiti mučnost zgodbe in nevednost o tem, kaj se bo zgodilo na koncu, obenem pa to zgodbo zasuti s sončnimi dnevi in lepimi prizori mesta.

V bosanskih filmih pogosto vidimo Sarajevo in Bosno v skladu s temami. Če filmarji ustvarijo težko dramo, se odločijo tudi za takšen vizualni pristop: to je lahko ali zima ali dež ali blato ... Vizualni vidik posnema dramo, ki se dogaja. Sama sem želela kontrapunkt med vizualno identiteto filma in zgodbo.

-

Znotraj konflikta starševstva med biološkimi in nebiološkimi otroki se v filmu odpira še eno ključno vprašanje. Kako naj generacija, ki je živela v času vojne, vzgaja svoje otroke, ki se vojne ne spomnijo, obenem pa živijo v družbi in mestu, kjer je nenehno čutiti posledice te vojne?
V filmu sem se želela ukvarjati s povojno generacijo otrok, kar pomeni z otroki, ki so rojeni po koncu agresije nad BiH-om. Dejstvo je, da mi vsi danes živimo posledice vojne, ne glede na to, kako se trudimo, da bi imeli "normalno" življenje. Vsi nosimo sledi skozi družino: nekdo nam je umrl, nekdo je odšel iz države, nekdo je bil v taborišču. Otroci so neizogibno del teh okoliščin. Starši so vpeti v tranzicijsko družbo, v kateri je težko dobiti službo, veliko je odpuščanj, plače so nizke, zahtevno si je izboriti obstanek. Nisem se ukvarjala s političnimi temami, ampak sem želela pogledati na stanje z vidika ekonomije.

Srednji razred je v sodobni družbi izredno oškodovan, saj smo se znašli v času tajkunov in izredno bogatih ljudi, ki lahko otrokom kupijo kar koli. Na drugi strani pa so otroci, ki nimajo praktično nič in vstopajo v družbo, v kateri se ne zmorejo počutiti dovolj dobro, ker materialno ne morejo parirati vrstnikom. Obstajata dva razreda otrok. Eni imajo starše politike in tajkune z džipi in dragimi urami. Zanimal me je ta drugi razred, konkretno tisti del, ki je srednji razred intelektualcev. Ta še naprej zastopa to, da je pomembno imeti znanje, se učiti, si prizadevati na fakulteti, vzgajati otroke v to, da je pomembno biti pošten, delaven, delovati etično. Potem grejo ti otroci v svet in vidijo otroke, ki niso pošteni, ki se ne trudijo z učenjem, a imajo vendar vse, kar ponuja potrošništvo. To nas obseda in nam postavlja popolnoma nove moralne vrednosti. Danes ni pomembno iti na izlet v naravo, ampak imeti drag apartma, najdražjo opremo za smučanje, pa še džipa za zraven, in potem si lahko glavni v svoji družbi. Starši sredi tega ne vedo, kaj reči svojemu otroku, naj počne. Naj bo diler, naj se pridruži mafiji? Otroci namreč vidijo, da ravno mafija najbolje živi. Kako naj danes kdo reče otroku, naj si prizadeva v šoli in konča fakulteto, zato da bo imel majhno plačo in si ne bo mogel kupiti stanovanja in avta, ne bo mogel preživljati svoje družine? Tema mojega filma je bila pokazati, kakšne so leta 2020 posledice vojne v BiH-u. Nismo se razvijali kot preostale evropske države, vmes smo imeli prekinitev za praktično trideset let, naši otroci pa odraščajo v posledicah tega.

Kako pa kot filmska avtorica opazujete, kar se dogaja z družbo pod vplivom epidemije in posledične izolacije? In kako se je morda spremenil vaš pogled na ustvarjanje in na spletno prikazovanje filmov?
Po svoje je bila pandemija "sijajna" stvar za filmarje. Vsi smo ostali doma in vsi smo lačni vsebin, znotraj česar se je pokazalo, kako pomembni so filmi, kako pomembna je naša stroka, kako odlične stvari delamo, veliko je povpraševanje po filmih na trgu, filmi imajo izjemno gledanost. Poglejmo samo zadnji sarajevski filmski festival, kjer so imeli res izredno veliko gledanost filmov, ker je naenkrat lahko sodelovalo občinstvo z vsega sveta. Danes imamo veliko več možnosti, da dobimo občinstvo prek spletnih platform, ne več le prek kinodistribucije. Veste, kako težko je dobiti občinstvo v kinih za domače, avtorske filme? Virtualno pa se to občinstvo naenkrat razširi.

Starši sredi tega ne vedo, kaj reči svojemu otroku, naj počne. Naj bo diler, naj se pridruži mafiji? Otroci namreč vidijo, da ravno mafija najbolje živi. Kako naj danes kdo reče otroku, naj si prizadeva v šoli in konča fakulteto, zato da bo imel majhno plačo in si ne bo mogel kupiti stanovanja in avta, ne bo mogel preživljati svoje družine?

-

Seveda je bila epidemija strašna stvar in je še vedno strašna stvar s stališča zdravja in sprememb v svetu, mislim pa, da je tudi odličen pokazatelj tega, kako pomemben je naš poklic in kako se mora razvijati. Morda se bodo v prihodnosti spremenile stvari, tudi pravila produkcije, vsekakor pa je to industrija, v katero je treba vlagati denar. Od te pandemije dalje si znotraj našega poklica želim, da se ohrani ta spletni način ogleda filmov. Obenem pa je seveda nujno, da se še naprej srečujemo v živo, ker nič ne more nadomestiti neposrednega stika med ustvarjalci in občinstvom. Največje zadovoljstvo sem čutila, ko smo bili s prejšnjim filmom v Kinodvoru in je bila dvorana polna na dopoldanski projekciji za upokojence. Bilo je ogromno vprašanj za ekipo, imeli smo fantastičen pogovor, spoznala sem krasne ljudi, s katerimi sem ostala v stiku.

Mamo Jasno v filmu upodablja Jasna Ornela Bery (desno na fotografiji). Foto: Kinodvor
Mamo Jasno v filmu upodablja Jasna Ornela Bery (desno na fotografiji). Foto: Kinodvor

Zvečer pa je sledila še premiera, kjer je bilo spet ogromno feedbacka. Tega ne more nič nadomestiti. Filme delamo za ta feedback, zato da se potem pogovarjamo o stvareh, da slišimo, kako je film vplival na ljudi, da se pokaže, kakšen smisel najdejo drugi v njem. Filmov ne delamo zase, temveč za občinstvo. Da jim prenesemo čustva in zgodbe.

Kot že pri svojem prvem celovečercu Naš vsakdan ste tudi tokrat sodelovali s slovensko producentko Dunjo Klemenc, poleg nje pa sta tokrat pri filmu koprodukcijsko sodelovala še Rok Sečen in Sonja Prosenc. Imeli ste tudi slovenskega direktorja fotografije, Mitjo Lična. Kako je prišlo do teh koprodukcijskih sodelovanj?
To je že tretji projekt, pri katerem sodelujemo s Slovenijo. Prvi projekt je bil Neke druge zgodbe, omnibus, v katerem je sodelovala Hanna Slak, producentka pa je bila Dunja Klemenc. Ko smo razvijali prvi celovečerni film, smo se spet obrnili na Dunjo, prosili smo jo za mnenje glede scenarija, in bila je prva, ki se je vključila kot producentka. Bosna in Hercegovina nima tehnične kapacitete, da sama proizvede film, tako da nam je bilo pomembno, da dobimo koprodukcijo, da lahko delamo v Viba Filmu, tako je bilo pri prejšnjem in tem filmu. Spoznali smo še producenta Roka Sečna, ki se je skupaj s Sonjo Prosenc s produkcijsko hišo Monoo pridružil projektu, to sodelovanje pa je pripeljalo k filmu še direktorja fotografije Mitjo Lična. Mislim, da je bila to sijajno koprodukcijsko sodelovanje.

Film Sin Ines Tanović