Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj svetovne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni in vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

"V nasprotju z večino drugih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, zunajserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje." Foto: EPA
Umrl je igralec Sean Connery, poosebitev brezčasnega šarma

K letošnjemu, svinčeno težkemu vzdušju v svetu filma pa je izdatno pripomogla tudi neutrudna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat umrlega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično številnim, preštevilnim imenom vseh, ki so nas letos zapustila. In žal moramo k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih junakov: karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini bralcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, navsezadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zreducirali le na eno ali dve vlogi.

Svet žaluje za Seanom Conneryjem: "Njegovo karizmo in humor bi lahko merili v megavatih"

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot "prvi", "izvirni", "tisti pravi" James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 delov). In pri tem je lik agenta št. 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi drugi Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija "tistega pravega", "originalnega" Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni "Bond, James Bond", so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino drugih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, zunajserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In navsezadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova privolil v sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori "nikoli več". Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober, vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprostega človeka iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjal skupnosti, iz katere je izšel in z njo delil sadove svojega uspeha.

Iz oddaje Gremo v kino.

31. ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFE