Katarina Čas je od Scorseseja dobila pisno zahvalo, da je bila 'enkratni side-kick'. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Katarina Čas je od Scorseseja dobila pisno zahvalo, da je bila 'enkratni side-kick'. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
V Kinodvoru bo nocoj ob 21.00 predpremiera Volka z Wall Streeta. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Med vprašanji, na katera je morala odgovarjati, je bilo tudi tisto, ali je noseča. Ne, ni. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
'Ko vidiš ta film, težko verjameš, da ga je posnel 71-letnik. Videti je bolj kot film, ki bi ga posnel 31-letnik.' Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Oblegana Katarina Čas. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
'Prvič v filmu nisem videla sebe, ampak lik, ki ga igram,' je povedala. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
O zadnjem filmu, ki ga snema v Hollywoodu, česa več še ne sme povedati. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mi o volku, Katarina Čas v Kulturi

Pa ne govorimo samo o njenem videzu in o tem, da je tokrat sploh prvič pred kamero odvrgla vse krpice – Katarinin lik Chantalle, "v Švici rojena Slovenka", je s filmom, ki je, če gre verjeti nekaterim navedbam, labodji spev Martina Scorseseja, vpisal Slovenijo na hollywoodski zemljevid. Slovenska zastava verjetno niti na olimpijadi ni bila tako prominentno zastopana, kot ko jo na jahti razvije hedonistična druščina Leonarda Di Capria in Jonaha Hilla.
Prizor, ki ga ne bi bilo, če ne bi Časova "bolj za šalo kot zares" posnela domače avdicije za Scorseseja. Zahtevani prizor je bil točno tisti, ki je pozneje končal v filmskem napovedniku – Chantalle, ki ji na torzo s samolepilnim trakom lepijo na tisoče dolarjev, ki jih nato spravi prek vseh letaliških kontrol varno v Švico. Slovenska igralka se za avdicijo ni niti slekla – kot so to storile številne druge, ki so si želele vloge. Niti nase ni lepila ponaredkov bankovcev. Dovolj sta bila humoristični vložek v švicarski nemščini in odigran prizor. Scorsese ji je pozneje rekel, da je takoj vedel, da je prava.
Perfekcionist s posluhom za igralce
Da je 71-letni režiser, ki ima v Hollywoodu status žive legende, perfekcionist, je vidno v vsakem kadru Volka z Wall Streeta, malce predolgega, a čudovito sarkastičnega portreta Jordana Belforta, tako zelo primernega antijunaka korporativnega in implozivnega 21. stoletja (in ne hvalnica hedonizmu, mamilom in seksu, kot so zapisali nekateri konservativnejši kritiki), nekakšen Gordan Gekko na tretjo potenco.
Scorsese med igralci velja za enega tistih režiserjev, za katerega bi vsak dal življenje, da bi lahko snemal z njim. Je spoštljiv, zna poslušati in ceni improvizacijo. Da je proste roke pustil svoji "muzi", Leonardu Di Capriu, je samo po sebi umevno (Časova je za MMC povedala, da je vez med njima jasno vidna in da nedvomno med njima je "kemija"), da pusti tako majhni vlogi, kot je bila Chantalle, da (tudi) s pomočjo predlogov Časove preraste okvire zgolj lutkaste statistke, pa je precej impresivno. In navsezadnje tudi njen lik - "bjonda, polepljena z denarjem", kot se je sama izrazila - je najbolj čudovit simbol pohlepa. Tudi zato je treba njeno vlogo umeščati v okvir še ene premišljene Scorsesejeve poteze.
Brez naknadnih rezanj
Kot je povedala v pogovoru z Vesno Milek po novinarski projekciji Volka z Wall Streeta, je hotel Scorsese vedeti vse o Sloveniji in o Jugoslaviji. Nazadnje je lik, ki ni bil zamišljen kot Slovenka, postal prav to, Časova pa je med snemanjem prizora z oskarjevcem Jeanom Dujardinom temu v določenem trenutku dejala "Slovenka, ne Slovakinja" - "da bi si Scorsese v montaži ja zapomnil", razlaga z nasmeškom.
No, podatka si Scorsese ni samo zapomnil, ampak je prizor, ki je bil mišljen bolj kot zabavni opomnik, celo pustil v končni različici Volka. In dodal še slovensko zastavo. Orjaško slovensko zastavo. V svetu filma, kjer režiserji v končni različici včasih izrežejo tudi taka velika imena, kot sta Rachel Weisz (Mallickov To The Wonder) ali Anna Paquin (Možje X), je podatek, da je Scorsese ohranil prav vse Katarinine prizore (in še več), zanjo pravzaprav največji uspeh.
O golem prizoru in "afterju"
Jasno, slovenska sedma sila ni mogla mimo Katarininega golega prizora. "Da, nekaj tednov sem trenirala za to postavo," priznava Časova, ki se ji ni bilo težko sleči, ker je bilo vse v kontekstu filma, ki je bil v ZDA izdan z oznako "R", kar pomeni, da vsebuje (med drugim) kar nekaj prizorov spolnosti, se pa je z nekaj popravki v postprodukciji izognil najhujši cenzorski oznaki NC-17, kar bi močno omejilo njegov pohod po ameriških kinematografih. Vseeno pa v Volku vidimo precej.
Časova si je film premierno ogledala prejšnji teden v New Yorku, kjer se je tudi sprehodila po rdeči preprogi, sprejemala čestitke in se ponovno snidela s soigralci, česar se je najbolj razveselila. "Vzdušje na premieri je bilo izjemno pozitivno, ozračje prav domače. Vidi se, da so vsi tako zelo ponosni, da so del tega filma," razlaga. "Zabava po premieri pa je bila pravzaprav enaka kot na viktorjih (slišen nejeveren smeh iz občinstva) – vsi so samo ljudje. Tudi oni popijejo malo vina, malo poklepetajo … O. K., potem gre mimo Tobey "Spiderman" Maguire, naslednjič gre mimo tebe Orlando Bloom …"
Vzpon v tujini
Katarina Čas, ki je pred Volkom posnela reči in piši en sam slovenski film (in nekaj več TV-serij), je pri svojih 37 letih nenadoma naš najbolj vroč izvozni artikel v Hollywood. Tja jo je zaneslo pred tremi leti na avdicijo za Mallickovo Drevo življenja, nazadnje je dobila vlogo v irskem Policistu (The Guard, 2011), zatem v Volku, v produkciji pa je že Imagine, v katerem igra zaročenko ostarelega rockerja Ala Pacina. Svetlolaska, ki jo je te dni tako rekoč nemogoče ujeti za intervju, pa kljub nenadnemu uspehu v tujini poudarja, da so ji oznake kot "Katarina Čas osvaja Hollywood" neljube in jo pravzaprav bremenijo.
"Poudarjam, da imam v Volku stransko vlogo, ker vem, da se v Sloveniji te zadeve rade napihnejo, potem pa sledijo razočaranja, ko vidijo, koliko minutaže imam. Zame osebno je to velika stvar, ne pričakujem pa, da je to velika stvar za vse ali pa da mi ploska vsa Slovenija. Samo vesela sem, da lahko delam in se učim," je povedala.
Na MMC-jevo vprašanje, kako pa je iz hollywoodskega blišča priti nazaj na "slovensko periferijo", kjer te pogosto strezne že ena opazka spletnih komentarjev, pa: "To ni prijetno, a vedno je lepo priti nazaj v Slovenijo. Želim pa si delati, zato grem tja, kjer je delo. Če je v Sloveniji, delam tu, če v tujini, grem tja. Vsi me sprašujejo, kako to, da ob vsem tem še živim tukaj, ampak tako je. Za zdaj deluje. Če pa bo kdaj treba, se bom pa tudi preselila."

Mi o volku, Katarina Čas v Kulturi