Enega ključnih filmov Matjaža Klopčiča bodo predvajali v torek, 15. decembra, v Slovenski kinoteki, udeležili pa se je bodo tudi slovenski igralci iz filma. Projekcija bo potekala v okviru praznovanja dvajsetletnice Slovenskega filmskega centra, zaznamovala pa bo tudi spomin na 70. obletnico zmage nad fašizmom.
Film iz leta 1969, posnet po istoimenskem romanu Bena Zupančiča, prinaša nov pogled na drugo svetovno vojno, bolj pogled iz prelomnih šestdesetih kot filmsko-zgodovinski. Glavni junaki filma so mladi ljudje, ki jih vojna doleti med njihovim odraščanjem. Prijatelja Niko (Rade Šerbedžija) in Popaj (Mirko Bogataj) iščeta povezave z ljubljanskim odporniškim podzemljem, pa tudi prve ljubezenske vezi z Marijo (Snežana Nikšić). Popajeva sestra Filomena (Milena Dravić) se medtem zaljubi v italijanskega oficirja, kar je motiv, ki ga je Klopčič uporabil tudi v svojem zadnjem filmu Ljubljana je ljubljena (2005).

NOB kot estetski in nostalgični objekt
Marcel Štefančič je Sedmino v knjigi Na svoji zemlji (Zgodovina slovenskega filma: pastirji naroda, kaj je to slovenski film?, ultimativni vodič po filmih, pri katerih so sodelovali Slovenci in Slovenija) označil kot "resnega kandidata za najboljši slovenski film vseh časov", čeprav v času nastanka v mednarodnem filmskem okolju ni dosegal uspehov Klopčičevih filmov Na papirnatih avionih (1967), Strah (1974) in Dediščina (1984), ki so se uvrstili na festival v Cannes, ali Vdovstva Karoline Žašler, ki se je leta 1977 uvrstil na Berlinale.

Kot je v spremni besedi k Filmografiji slovenskih celovečernih filmov 1931-2010 zapisal Zdenko Vrdlovec, Sedmina "obdobje NOB vzpostavi kot čisti estetski (sama smrt je s formalnimi prijemi povzdignjena v 'brezčasno' in bolečo lepoto) in nostalgični objekt …" Vrhunec tega pristopa je "mojstrsko odrežirano, skoreografirano in skadrirano sedemminutno streljanje v Tivoliju, ki pokoplje Popaja," dodaja Štefančič.

Projekcija v sklopu praznovanja dvajsetletnice Slovenskega filmskega centra bo potekala v torek, 15. decembra, v Slovenski kinoteki, udeležili pa se je bodo tudi slovenski igralci iz filma. Obenem bodo z njo zaznamovali spomin na 70. obletnico zmage nad fašizmom.

Ohranjanje filmske dediščine
Slovenski filmski center je z dogodki ob svoji dvajsetletnici začel januarja na Tržaškem filmskem festivalu ter se do danes predstavil še na festivalih v Sarajevu, Cottbusu, Arrasu, Beogradu, Berlinu in v Art-kinu na Reki. Na domačih tleh je jubilej odprla restavrirana in digitalizirana verzija prvenca Francija Slaka, Krizno obdobje iz leta 1981. "Praznovanje filmske ustanove dobi pravi smisel takrat, ko dodamo nov kamenček k ohranitvi naše filmske dediščine – filmi bodo v prihodnosti dostopni širši javnosti, če jim bomo omogočili digitalno 'lepotno operacijo'," so sporočili iz SFC-ja.

Upoštevati režiserjeve želje ali realizacijo glede na takratne možnosti?
Restavratorsko delo pa sproža kar nekaj vprašanj. Sedmina je bil Klopčičev prvi barvni film, nekateri prizori pa so ostali črno-beli. Takratna tehnologija ni omogočala, da bi pri kopiranju barvnega negativa dobili pravo črno-belo fotografijo, iz ustnih in pisnih virov pa je bilo jasno, da je režiser želel imeti prave črno-bele sekvence. Pri restavraciji filma se je tako odprlo pomembno vprašanje, ali slediti režiserjevi želji, katere realizacijo današnja tehnologija omogoča, ali tistemu, kar so s takratno tehnologijo lahko ustvarili. Rade Šerbedžija v filmu govori z glasom igralca Borisa Juha, Milena Dravić z glasom igralke Štefke Drolc, Snežana Nikšić pa z glasom igralke Mojce Ribič.