Marko Naberšnik je iz Portoroža odšel s tremi priznanji - nagrado za najboljši scenarij, režijo, Petelinji zajtrk pa je postal najboljši film po izbiri gledalcev. Foto: RTV SLO
Marko Naberšnik je iz Portoroža odšel s tremi priznanji - nagrado za najboljši scenarij, režijo, Petelinji zajtrk pa je postal najboljši film po izbiri gledalcev. Foto: RTV SLO

Tisti, ki odločajo o slovenskem filmu, naj se zavedajo, da ne vladajo, ampak da služijo. Ker pravi politiki delajo za naslednje generacije, nepravi politiki pa za naslednje volitve.

Vlado Novak, dobitnik vesne za najboljšo moško vlogo
Marko Naberšnik o nagradi občinstva
Mitja Okorn o spremljevalnem programu podelitve
Pripravljeni, pozor, akcija!
Visokoleteča vizija nadobudnega režiserja

Čeprav podpisani še nisva bili na filmskem festivalu večjega pomena, lahko mirno zatrdiva, da osrednji slovenski filmski festival s Cannesom, Berlinom ali Benetkami nima kaj dosti skupnega. Vzrokov za to ne gre iskati v odsotnosti mednarodnih zvezd ali v "odročni" lokaciji na Obali, prej v tem, da Slovencev domača filmska produkcija preprosto ne zanima. Bi bilo morda preveč ob rdeči preprogi pričakovati vsaj kakega vzorčnega lovca na avtograme in v okolici Avditorija kako znamenje, da v bližini poteka Spektakel?

Napol polna ali napol prazna dvorana?
Dvorana Avditorija je bila torej v najboljšem primeru do polovice polna, pa še to so bili večinoma novinarji in nagrajenci, ki so bili neceremonialno na tiskovni konferenci, objavljeni že pol dneva prej. Direktorice festivala Jelke Stergel to ni pretirano skrbelo oziroma, kot je za MMC sama povedala: "Nisem razočarana - če pričakuješ nekaj slabšega, je napol polna dvorana super. Ker sem optimist, rečem, da je bila pol polna, drugače bi rekla, da je bila pol prazna. Zame je pomembno, da so po svoje nagrade prišli zmagovalci in da so bili prisotni filmarji, kajti za filmarje delamo festival." Prav tako ne razmišlja o selitvi festivala kam bolj v "kontinentalno" Slovenijo: "Glede na to, kje je festival, se spreminja tudi njegov profil, kar za seboj potegne tudi drugačno organizacijsko strukturo in programsko shemo. Za zdaj ostajamo v Portorožu, saj je za festival najslabše, da spreminja lokacijo."

Krvavi žulji nadobudnega režiserja
Proslavo je režiral Mitja Okorn, ki si je čas vzel, kot je sam povedal, bolj mimogrede in se za pet dni odtrgal od snemanja nadaljevanke na Poljskem. Z mislimi je bil očitno vseeno pri stvari: ustvaril je duhovito serijo zbadljivih skečev, v katerih je po etapah prikazal kalvarijo nastajanja slovenskega filma – vse od režiserjeve visokoleteče ideje za visokoproračunski spektakel pa do srečanja s kruto resničnostjo, poosebljeno v liku birokrata "Zbornice za filmsko umetnost", prosjačenja za finančno pomoč, snemanja v nemogočih razmerah in težav s cenzuro. (Mimogrede, vlogo svoje muze in glavne igralke je zaupal Nini Osenar.) Ko je film vendarle posnet, režiser pride na "genialno" idejo, izdelek prijaviti na festival – in izve, da za njegov film, enega izmed obeh prijavljenih na razpis, v tekmovalnem sporedu ne bo prostora. Naj bo dovolj, če povemo, da se vse skupaj konča z režiserjevimi razstreljenimi možgani na velikem platnu. Karikirana ali ne tako zelo za lase privlečena vizija filmarjevega boja z mlini na veter birokracije? "Veliko krvi je treba preliti, da prideš do filma," je svojo 'vizijo' po prireditvi razložil Okorn.


Sprave še ni na obzorju
Minister za kulturo, ki je pred dobrim tednom v svojem uvodnem govoru poudaril, da razklanost javnosti okrog vprašanja slovenskega filma pomeni dobro priložnost za pomiritev razvnetih duhov, na sklepno slovesnost (in na morebitno ponovno intervencijo tipa Pogreba slovenskega filma) ni prišel. Prav tako ni bilo glavnih "akterjev" afere, Igorja Prodnika in Staneta Malčiča, za bojkot pa se je menda odločila tudi celotna ekipa s sporeda umaknjenega (in nato vendarle predvajanega) filma Traktor, ljubezen in rock'n'roll z Brankom Djurićem na čelu.

"Tudi to bo minilo"
Tudi nagrajenci, ki so prišli po svoje vesne, so se v svojih govorih omejili na skope zahvale. Med nekaj bolj politično obarvanimi izjavami je bil govor Mirana Zupaniča, režiserja najboljšega dolgometražnega filma po izboru žirije (dokumentarca Otroci s Petrička): "Zavedati se moramo, da filmov ne snema politika, da filmov ne snemajo državni uradniki in ne birokracija. Snema jih ustvarjalec skupaj s svojimi sodelavci, snema jih človek, ki si prizadeva za svobodo. V tem trenutku je te svobode v slovenskem filmskem prostoru manj, kot bi si želeli, manj, kot bi pričakovali in manj, kot bi bilo prav. Ampak nič hudega, tudi ta čas bo šel mimo. Ljudje se bodo zamenjali, mi, ki ta film delamo in ustvarjamo, pa bomo ostali."

Če so ideje, se bo tudi denar našel
Po kratkem slavju v preddverju Avditorija so se filmarji raztepli po svoje - do naslednjega leta. Seveda bi človeka lahko skrbelo, kako bodo organizatorji čez leto ali dve program sploh sestavili, če pa novi filmi ta hip praktično ne nastajajo. "Gotovo je bolje, da je več filmov, mislim pa, da ustvarjalni potencial v Sloveniji še vedno je in se da dober festival narediti tudi iz filmov neodvisne produkcije," zatrjuje Jelka Stergel. "V postprodukciji je tudi Pokrajina št. 2, Lapajne se je prav tako že podal na teren. Tako da - morda ne bo toliko filmov, a program naslednje leto gotovo bo." Če bi le prišli še ljudje.

Ana Jurc in Maja Kač

Tisti, ki odločajo o slovenskem filmu, naj se zavedajo, da ne vladajo, ampak da služijo. Ker pravi politiki delajo za naslednje generacije, nepravi politiki pa za naslednje volitve.

Vlado Novak, dobitnik vesne za najboljšo moško vlogo
Marko Naberšnik o nagradi občinstva
Mitja Okorn o spremljevalnem programu podelitve
Pripravljeni, pozor, akcija!
Visokoleteča vizija nadobudnega režiserja