Znameniti prizor iz filma Sladko življenje. V vodnjaku Trevi se po večernem tavanju po rimskih ulicah znajdeta Marcello in lepa švedsko-ameriška igralka Sylvia (Anita Ekberg). Foto:
Znameniti prizor iz filma Sladko življenje. V vodnjaku Trevi se po večernem tavanju po rimskih ulicah znajdeta Marcello in lepa švedsko-ameriška igralka Sylvia (Anita Ekberg). Foto:
Po temačni, revni Italiji, kakršno smo videli v Tatovih koles (na fotografiji), sta v deželo prišla blišč in hedonizem.
Fellinijevi mojstrovini so se kasneje poklonili številni filmarji. Prizor s kipom Jezusa, ki ga s helikopterjem prevažajo nad mestom (na fotografiji), je dobil številne parafraze: na primer v filmu Zbogom, Lenin - le da tam namesto Jezusa prevažajo kip Lenina.

Morda sladko življenje sploh ne obstaja. A pomembno je, da to odkrijete sami.

Filmski kritik Roger Ebert
Film Woodyja Allena Zvezdniki (1998) je sodobna predelava Sladkega življenja. Zgodba filma je postavljena v bleščeči svet filma, založništva, mode in televizije in na 'woodyallenovsko' zajedljiv način prikazuje, kako se ljubezen lahko najde in izgubi in kako smo zmotno prepričani, da lahko nadzorujemo naša srca. Poleg opisovanja romantičnega hrepenenja je Woody Allen svoje ostro oko in kamero usmeril v fenomen zvezdništva, k cilju, ki je za marsikoga tako pomemben kot iskanje ljubezni same, so o filmu zapisali na spletni strani Koloseja.
Anita Ekberg
V začetku julija se je Fellinijevemu spominu in delu ob 50-letnici Sladkega življenja poklonila tudi Anita Ekberg, Marcellova nedosegljiva 'sanjska ženska' iz filma (kako je bila videti pred 50 leti, si oglejte na prvi fotografiji v prispevku). Foto: EPA

Prav v začetku letošnjega leta je minilo 50 let od nastanka največje mojstrovine italijanskega filma (in ene največjih v svetovnem merilu) - Fellinijevega Sladkega življenja. O filmu smo pisali že takrat.

Na rimski Trajanovi tržnici pa je zdaj na ogled 200 fotografij in naslovnic revij, ki prikazujejo zlato dobo italijanskega filma. Na ogled so fotografije, na katerih so zvezde upodobljene s svojimi oboževalci ali pri vsakodnevnih opravkih, je povedal kustos razstave Marco Panella.

Zlata doba italijanskega filma v 50. in 60. letih preteklega stoletja v povezavi z ameriško filmsko produkcijo se je po oceni kustosa začela leta 1949 s poroko ameriškega igralca Tyrona Powerja in igralke Linde Christian v Italiji. V tistem času je producentske hiše MGM sprejela odločitev, da epski film Quo Vadis posname v rimskih studiih Cinecitta.

Razstavljene fotografije prikazujejo filmske ikone, kot so Federico Fellini na večerji z ženo, igralko Giulietto Masina, in ameriškim igralcem Anthonyem Quinnom ali pa igralec Humphrey Bogart z igralko Lauren Bacall na pristajalni stezi rimskega letališča. Na fotografijah so v sproščenih trenutkih ujeti tudi Claudia Cardinale, Burt Lancaster, Alain Delon, Audrey Hepburn in Ingrid Bergman.

V tem času, zlati dobi italijanskega filma, pa je nastalo tudi Sladko življenje, zgodba o tednu v življenju rimskega tabloidnega novinarja Marcella (igral ga je veliki Marcello Mastroianni), ki išče tako srečo kot ljubezen, a ti ne bosta nikoli prišli.

Film, ki je poskrbel za rez med prejšnjimi Fellinijevimi neorealističnimi filmi in poznejšimi "art" filmi (Mick LaSalle je v časopisu San Francisco Chronicle zapisal: "Felliniju je uspelo doseči idealno razmerje - med družbenim opazovanjem in nezavednimi podobami, med umetniško disciplino in svobodo in med neorealizmom italijanskega filma v 50. in orgiastičnimi izleti njegovih kasnejših del."), velja za enega največjih dosežkov v zgodovini svetovne kinematografije in enega najslavnejših evropskih filmov vseh časov. Potem ko je dobil zlato palmo v Cannesu, so sledile še štiri nominacije za oskarje.

Beda, nato pa (prazni) blišč povojne Italije
Zakaj vsi ti hvalospevi? Kaj Fellinijevemu filmu poleg umetniške daje takšno zgodovinsko vrednost? Začnimo pri družbenem kontekstu, v katerem je film nastal. Italijanski neorealistični filmi - za klasiko med njimi velja Tatovi koles Vittoria De Sice - so prikazovali temačno resničnost italijanskega življenja med 2. svetovno vojno in po njej. Desetletje kasneje, do konca 50. let, je bila italijanska družba zgrajena na novo, že kar v pretiranem merilu. Rim je postal bleščeča trdnjava hedonizma z bogatim nočnim življenjem in prevladujočo zvezdniško kulturo. V ZDA je na "trendovski" status Italije nakazoval uspeh italijansko-ameriškega idola Deana Martina z uspešnicami That's Amore, Mambo Italiano in On an Evening in Roma. Veliko so k temu pripomogli tudi romantični ameriški filmi, kakršna sta Rimske počitnice in Trije kovanci v vodnjaku.

Napočil je čas, da se tudi filmska umetnost "spopade" z novo Italijo in Fellini je bil pravi mož za to delo. Potem ko je posnel vrsto komercialno in kritiško priznanih filmov, je tudi sam postal zvezdnik, zato je navdih za Sladko življenje črpal tudi iz lastne slave in lastnega razočaranja nad sodobno družbo in nad Italijo, v kateri se je zdelo, da moralne norme ne veljajo več. Tudi zaradi kulture, "nore" na zvezdnike, so se na snemanju filma ves čas ubadali z govoricami in paparaci. Čeprav takrat tega poimenovanja vsiljivih fotografov še niso poznali: prav iz filma izhaja izraz "paparac" - nastal je po lastnem imenu lika iz Sladkega življenja, fotografa Paparazza (igral ga je Walter Santesso).

Kevin Thomas pa je v Los Angeles Tim esu prepoznal še nekaj, s čimer je film zaznamoval družbo: "Fellini razkriva praznino, dolgčas in uničevalnost obstoja na Vii Veneto, hkrati pa ga prikaže kot izjemno bleščečega in zapeljivega ... Lahko ugibamo, da se je prav iz tega filma razvil sodobni medijski senzacionalizem, ki ga razkriva kot usodno plitkega." Veličina filma je prav v njegovem vizionarstvu in brezčanosti. Če je takrat za številne gledalce pomenil nekakšen prikaz eksotičnega rimskega "sladkega življenja," ki pa v resnici ni tako sladko, kot se zdi - Marcellov obstoj je, pravzaprav, potem ko opazujemo sedem zaporednih dni in noči v njegovem življenju, žalosten -, je danes takšen naš vsakdanjik: živimo v z zvezdniki obsedenem svetu rumenega tiska in pogrošnih, puhlih medijskih vsebin.

Morda pa sladko življenje sploh ne obstaja?
Znani ameriški filmski kritik Roger Ebert je leta 1997 - štiri leta po smrti Fellinija in leto po smrti Mastroiannija - zapisal pronicljiva opažanja o Sladkem življenju, ki ga uvršča med svoje najljubše filme. Njegove besede takole zajamejo sporočilo filma: "Filmi se ne spreminjajo, a njihovi gledalci se. Ko sem si leta 1960 ogledal Sladko življenje, sem bil mladostnik, ki mu je 'sladko življenje' predstavljajo vse, o čemer sem kdaj sanjal: greh, eksotični evropski blišč, težavno romanco ciničnega novinarja. Ko sem si ga okrog leta 1970 spet ogledal, sem živel v različici Marcellovega sveta. Chicaška North Avenue ni bila ravno Via Veneto, a ob treh ponoči so bili meščani prav tako pisani, in bil sem Marcellovih let. Ko sem si film ogledal okrog leta 1980, je bil Marcello še vedno isto star, jaz pa sem bil 10 let starejši, nehal sem piti in nisem ga več videl kot vzornika, ampak kot žrtev, obsojeno na neskončno iskanje sreče, ki je nikoli ni mogoče najti, ne na ta način. Do leta 1991, ko sem film analiziral kader za kadrom na Univerzi v Koloradu, se je Marcello zdel še mlajši, a če sem ga nekoč občudoval in kasneje kritiziral, sem ga zdaj pomiloval in ga imel rad. In ko sem film videl takoj po Mastroiannijevi smrti, se mi je zazdelo, da sta Fellini in Marcello vzela ta trenutek odkritja in ga naredila nesmrtnega. Morda sladko življenje sploh ne obstaja. A pomembno je, da to odkrijete sami."

Morda sladko življenje sploh ne obstaja. A pomembno je, da to odkrijete sami.

Filmski kritik Roger Ebert