Lev Predan Kowarski in Jasna Pintarič, ustvarjalca Baze slovenskih filmov (BSF). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Lev Predan Kowarski in Jasna Pintarič, ustvarjalca Baze slovenskih filmov (BSF). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

BSF je podatkovna baza slovenskih filmov in spletni arhiv gradiv, kot so fotografije, članki, katalogi, plakati in filmi. V zadnjem obdobju je postala tudi spletno filmsko platno, ki je v karantenskih domovih usmerjalo pogled v približno 160 slovenskih filmov. Doslej so našteli več kot 84.000 filmskih ogledov, akcija Vsi (filmi) doma pa se bo končala z zadnjim svežnjem filmov 14. maja.

Idejo za BSF je Predan Kowarski začel razvijati leta 2014 po vrnitvi s študija na Poljskem, ko je ugotovil, da ne obstaja centralizirana podatkovna zbirka, ki bi omogočala poljudno in strokovno brskanje po slovenskem filmu. Leta 2016 se je kot urednica projektu pridružila Jasna Pintarič.

Obstoj BSF-ja ni samoumeven, "dolgo je obstajal v limbu, med življenjem in smrtjo," razlaga ustanovitelj in vodja projekta Predan Kowarski, sicer direktor fotografije. Do lani je platforma izpod njunih rok nastajala brez finančnih sredstev. Poudarjata, da sta projekt želela zastaviti kot javno dobro, zato vanj še vedno vlagata toliko neplačanega dela. Da se je BSF lahko odprl za javnost, je omogočila lanska sklenitev pogodbe s Slovenskim filmskim centrom (SFC).

V našem pogovoru sta med drugim razložila, kako se je v enem marčevskem koncu tedna zagnala priljubljena karantenska akcija Vsi (filmi) doma!, na kakšen način se širi, razvija in nadalje oblikuje BSF, in tudi, zakaj so slovenski filmi od nekdaj nedostopni.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Kako potekajo vajini dnevi v času pandemije? V ospredju je gotovo še vedno trajajoča akcija Vsi (filmi) doma?
Pintarič: Dnevi so precej drugačni kot po navadi, prioritete so se spremenile. Že dva tedna odlagam vse drugo in gasim požare; pripravljam stvari za objavo filmov, pregledujem, ali imamo vse materiale, ki jih potrebujemo, odgovarjam na mejle ... in poleg tega še hodim v službo, tako da je pestro.

Baza slovenskih filmov ni vajina služba, ampak projekt, ki sta ga načela iz entuziazma in je prerasel v pomembno spletno platformo, v času samoosamitve pa še v akcijo na spletu brezplačno dostopnih slovenskih filmov, oblikovanih v kuriranih programih. Zakaj in kdaj sta se lotila tega zelo obširnega projekta, BSF?
Predan Kowarski: Baza slovenskih filmov se je začela davnega leta 2014, z ničimer drugim kot le idejo. Vrnil sem se s študija na Poljskem in iskal podatke o slovenskih filmih, zgodovini slovenskega filma, aktualni produkciji. Ugotovil sem, da ne obstaja centralizirana podatkovna zbirka, ki bi omogočala poljudno in strokovno brskanje. Podatki o slovenskih filmih so razdrobljeni po manjših, institucionalnih podatkovnih bazah, spletnih straneh prikazovalcev, knjigah. Vsak vir podatkov je gradil del slovenske filmografije, kot uporabnik pa nisi mogel dobiti občutka za vsaj približno popolno sliko filmskega ustvarjanja pri nas. Čutil sem nujo, da se vzpostavi tak vir.

Podatki o slovenskih filmih so razdrobljeni po manjših, institucionalnih podatkovnih bazah, spletnih straneh prikazovalcev, knjigah. Vsak vir podatkov je gradil del slovenske filmografije, kot uporabnik pa nisi mogel dobiti občutka za vsaj približno popolno sliko filmskega ustvarjanja pri nas. Čutil sem nujo, da se vzpostavi tak vir.

.

Eno se je zavedati, da bi bil takšen vir nujen, drugo pa je na lastno pest zastaviti celotno platformo, ki zahteva urednikovanje, arhiviranje, oblikovanje, razvoj in programiranje ... Kako ste to zastavili in izvedli?
Predan Kowarski: V začetku sem bil sam in začel sem razmišljati, kakšen bi moral biti ta projekt. Prva misel je bila: potrebujem sodelavce, ki znajo vsak na svojem področju nekaj narediti profesionalno. Spisal sem uredniško idejo in jo dal brati veliko ljudem iz slovenskega filmskega sveta, filmarjem, teoretikom, festivalskim organizatorjem. Našel sem ljudi, ki so podali zamisli, s katerimi sem oblikoval in prilagajal idejo, delal izboljšave, odstranjeval zablode. Prvi sodelavec je bil moj najboljši prijatelj Luka Bac, ki je programer. Zato sem si sploh upal predstavljati, da je to mogoče. IT je pri takšnih projektih najdražji element, saj zahteva specifično znanje, programerjev pa v Sloveniji primanjkuje. Lukovo sodelovanje mi je dalo zagon, da je BSF mogoč, vsaj v osnovni obliki. Začela sva z razvojem relativno preproste podatkovne baze. Vse drugo je bilo tedaj premaknjeno na prihodnost. Kako leto po začetku projekta so se mi pridružili oblikovalci iz kolektiva Studio KRUH. Oni so bili med prvimi, ki so verjeli v projekt.

V katerem letu je BSF začel dobivati prve orise in kdaj ste se vključili vi, Jasna?
Pintarič: Projektu sem se pridružila konec poletja leta 2016. Lev mi je predstavil idejo BSF, kmalu sem začela raziskovati in zelo hitro povsem ohromela ob ugotovitvi, kakšen je obseg. Zato sem si morala omisliti manjše, obvladljive celote, z začetkom in koncem. Tako sem se lotila raziskovanja režijskih opusov. Ker zgodnji filmi digitalno niso dostopni, sem začela hoditi v Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS in gledati filme prvih slovenskih režiserjev. Pogledala sem jih več kot 200, preverila in popisala vse špice in prebrala vso literaturo o teh filmih, filmskih ustvarjalcih in filmskih organizacijah, ki so takrat delovale.

Upam, da se bo v prihodnosti ponovno našel čas za raziskovanje, to je pomembno tudi zato, ker večina arhivarjev, ki so zadnja desetletja posvetili slovenskemu filmu, počasi odhaja ali so že odšli v pokoj. To so ljudje, ki so pregledali tisoče slovenskih filmov in imajo neprecenljivo znanje.

.

Počasi se je v bazi gradila slika začetkov slovenskega filma, kar me je dodatno motiviralo. To je bilo nekako prvo leto mojega sodelovanja pri projektu. Čeprav mi je raziskovanje zgodovine slovenskega filma eno izmed ljubših del znotraj projekta, so se v naslednjih letih prioritete dela precej spremenile, kar je bilo nujno in tudi pravilno, saj drugače akcije, ki jih trenutno izvajamo, ne bi bile mogoče. Upam, da se bo v prihodnosti ponovno našel čas za raziskovanje, to je pomembno tudi zato, ker večina arhivarjev, ki so zadnja desetletja posvetili slovenskemu filmu, počasi odhaja ali so že odšli v pokoj. To so ljudje, ki so pregledali tisoče slovenskih filmov in imajo neprecenljivo znanje.

BSF se je tako počasi gradil. V ozadju pa je bil seveda glavni motiv, da baza nekega dne postane javno objavljena, da pride do uporabnic in uporabnikov. Kdaj je bil čas za objavo?
Predan Kowarski: V pogovorih s Slovenskim filmskim centrom, še preden je postala direktorica Nataša Bučar, sem bil prepričan, da ne bomo objavili baze, dokler ne bo vse dokončano, kar je bilo iluzorno. Več kot smo vnesli podatkov, bolj je bilo jasno, da ne potrebujemo popolnosti, ampak da je pomembno priti na raven, ko je podatkovna baza popolnejša in do uporabnika prijaznejša kot vse drugo. Posodablja se sproti. Projekt je dolgo obstajal v limbu, med življenjem in smrtjo, med tem, da se zares rodi ali pa umre. Sklenitev pogodbe s SFC-jem lansko leto je omogočila, da BSF odpremo za javnost. To se je zgodilo 27. novembra 2019, uradno odprtje pa je bilo 22. januarja letos.

Lev Predan Kowarski (1986) je direktor fotografije in ustanovitelj ter vodja Baze slovenskih filmov. Študiral je filmsko fotografijo na Poljski nacionalni filmski, televizijski in gledališki akademiji v Lodžu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Lev Predan Kowarski (1986) je direktor fotografije in ustanovitelj ter vodja Baze slovenskih filmov. Študiral je filmsko fotografijo na Poljski nacionalni filmski, televizijski in gledališki akademiji v Lodžu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Na kateri točki pa so se začeli v vajino delo vključevati slovenski filmski ustvarjalci in ustvarjalke?
Predan Kowarski: Projekt sem že leta 2017 predstavil filmskim stanovskim društvom. Večina se je odzvala in ga na načelni ravni tudi pisno podprla, nadalje smo vse podpornike obveščali o napredku in lani naredili predstavitev platforme pred izidom, ki je mnoge dodatno utrdila v prepričanju, da ima zadeva potencial. Danes aktivno sodelujemo že skoraj s celotno filmsko stroko v Sloveniji in z državnimi filmskimi ustanovami: Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS, Slovensko kinoteko, obema filmskima akademijama in seveda SFC-jem. Projekt podpirajo tudi številne druge organizacije.

Kaj BSF je in kaj še bo, se razvija sproti. Več podatkov, sodelovanj in drugih manifestacij se je nabiralo, bolj je bilo jasno, kaj lahko projekt zajema. Ideja se je skratka spreminjala in sproti oblikovala in se še vedno.

.

Pintarič: Ko smo 27. novembra 2019 testno zagnali platformo, so se začeli ustvarjalci tudi sami odzivati in pošiljati sezname nagrad, slikovne materialne, dopolnjevati svoje filmografije itd. Kot pomembno sodelovanje lahko navedem Akademijo umetnosti Univerze v Novi Gorici, ki se je že pred uradnim odprtjem za javnost odločila omogočiti dostop do vseh filmov v lastni produkciji, Sabino Đogić, ki je prispevala celovečerec Kaj ti je film kot prvi celovečerni film v BSF-ju in Luko Marčetića, ki je projekt podprl s kultno spletno serijo Dan ljubezni. Ta (in še nekatera druga) dela so na BSF-ju brezplačno dostopna ves čas.

BSF se je tako vzpostavil kot ne le podatkovna baza, ampak tudi platforma, kjer si je mogoče ogledati filme. Na kateri točki se je izkazalo, da bo tudi to?
Predan Kowarski: Kaj BSF je in kaj še bo, se razvija sproti. Več podatkov, sodelovanj in drugih manifestacij se je nabiralo, bolj je bilo jasno, kaj lahko projekt zajema. Ideja se je skratka spreminjala in sproti oblikovala in se še vedno. Akcija Vsi (filmi) doma ne bi mogla obstajati, če ne bi že leta prej razmišljali o možnosti izvedbe tovrstnih projektov. Tega ne bi bilo mogoče narediti čez noč, veliko funkcionalnosti smo imeli že vzpostavljenih, v smislu informatike, oblikovanja in seveda uspešnega sodelovanja z Arnesom. Zato smo se lahko odzvali takoj.

Pintarič: Z objavo BSF-ja smo že imeli urejena tudi dovoljenja za objavo 70 filmov. Infrastruktura je že obstajala. Želeli smo si namreč, da bi bila to celovita platforma, kjer lahko filme tudi gledaš.

Praznujte dan žena z brezplačnim ogledom filmov slovenskih režiserk

Ko je udarila sredina marca in se je izkazalo, da bomo za nedoločen čas zaprti v hiše in stanovanja, je BSF nemudoma začel omogočati ogled filmov.
Pintarič: Takoj, ko so se 16. marca zaprle šole, je bil zunaj že prvi sveženj filmov. To akcijo smo začeli načrtovati v petek, tri dni prej, v sodelovanju s SFC-jem in Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Predan Kowarski: En teden pred začetkom karantene smo s SFC-jem že izvedli njihovo akcijo za 8. marec, kjer so že nekaj let zapored na Vimeo omogočali ogled kratkih filmov slovenskih režiserk. Dogovorili smo se, da bi letos akcijo izpeljali na BSF-ju, ki je temu tudi namenjen. Tako se postavijo filmi v okolje slovenske produkcije, in ne na svetovno videoplatformo, da se izgubijo v poplavi drugih vsebin, ampak postanejo del ekosistema slovenskega filma. Teden pozneje pa smo že začeli akcijo Vsi (filmi) doma, v okviru katere bo skupno predvajanih približno 160 filmov.

Jasna Pintarič (1984) je urednica Baze slovenskih filmov in koordintorka restavriranja slovenskih filmov pri Slovenskem filmskem centru. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Jasna Pintarič (1984) je urednica Baze slovenskih filmov in koordintorka restavriranja slovenskih filmov pri Slovenskem filmskem centru. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Pintarič: V petek, 13. marca, sva zastavila akcijo in klicala na SFC. Tudi oni so rekli, da so že razmišljali, kako bi lahko popestrili dneve vsem, ki so obtičali doma. Kontaktirali so nekaj avtorjev in producentov, če bi solidarno podarili na ogled svoje filme. V sodelovanju z Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev smo pozvali filmske ustvarjalce, naj se priključijo akciji. Že v prvem tednu smo omogočili ogled devetih slovenskih filmov, pozneje pa smo spored razširili na povprečno 18 filmov tedensko. Odziv ustvarjalcev je bil hiter, pozitiven in predvsem solidaren, za kar se jim moramo posebej zahvaliti.

Po statistikah smo začeli opažati, da je vedno več obiska iz tujine, obenem pa smo po začetku akcije začeli dobivati sporočila s prošnjami za angleške podnapise.

.

Kako je občinstvo sprejelo projekt? Kakšna je gledanost filmov?
Predan Kowarski: Projekt je bil sprejet odlično. Od 16. marca do danes imamo že več kot 183.000 obiskov spletne strani in več kot 84.000 ogledov filmov. Akcija pa se bo končala z zadnjim svežnjem filmov 14. maja 2020.

Kar precej obiska spletne strani pa je tudi iz tujine, kajne?
Pintarič: To je bilo za naju nepričakovano, še preden smo zagnali Vsi (filmi) doma. Slovenska veleposlaništva v tujini so začela deliti naše objave po družbenih omrežjih. Po statistikah smo začeli opažati, da je vedno več obiska iz tujine, obenem pa smo po začetku akcije začeli dobivati sporočila s prošnjami za angleške podnapise. Postopoma je to naraščalo. Zdaj že razmišljamo, kako lahko tudi sami aktivno spodbujamo občinstvo zunaj Slovenije.

Predan Kowarski: Povezava je šla od SFC-ja na ministrstvo za kulturo in ministrstvo za zunanje zadeve. V solidarnostni akciji v času karantene sta, poleg mnogih slovenskih veleposlaništev po svetu, na družbenih omrežjih delili naše objave tudi obe omenjeni ministrstvi in prek uradnega profila na Twitterju celo vlada Republike Slovenije, ko so obveščali o tem, kaj vse ponuja (slovenski) splet. V tujini so začele naš spored in objave na družbenih omrežjih spremljati in deliti tudi nekatere kulturne organizacije.

Se znotraj vsega tega dogajanja izkazuje, da obstaja nuja po platformi, ki bi omogočala ogled katerega koli slovenskega filma prek spleta?
Pintarič: Zagotovo. Vendar ne kot alternativa obisku kina, tukaj ni zares konkurence, prej nasprotno. Vzpostavilo se je zavedanje o slovenskem filmu, posebno pri ljudeh, ki ga ne poznajo ali pa ga niso gledali že dvajset let. Tisti, ki hodijo v kino in redno gledajo filme, bodo tako ali tako vedno hodili v kino, ker vedo, da je to povsem druga izkušnja. Pri drugih pa je mogoče s tem, da vstopiš v njihove domove z nekaj filmi, spodbuditi to, da bodo videli kak plakat za slovenski film in si rekli: "O, mogoče bi šli pa lahko to pogledat v kino." V tem je priložnost za novo občinstvo, ki bi jo kino sicer težje pritegnil.

Predan Kowarski: Slovenski filmi so od nekdaj nedostopni. Odkar obstajajo možnosti drugačne distribucije, od videokaset dalje, slovenski film skoraj ni vključen. Ni bilo močne politike, kako ohranjati pri življenju filme, ki niso več zanimivi za kinodistribucijo, razen tega, da jih občasno predvajajo na televiziji. V občinstvu je to začelo povzročati praznino. Še vedno je veliko ljudi, ki čakajo slovenski film na televiziji, pričakujejo, kdaj bo, in se ga veselijo. V to smo se vklopili s projektom. Obstaja veliko zanimanja za slovenske vsebine, ljudje si želijo filmov, ki se jih spominjajo iz otroških let, ali pa tiste, ki jim jih ni uspelo videti v kinu. In to je dokaz, zakaj nujno potrebujemo platformo za prikazovanje slovenskih filmov – ne le v času krize, ampak vedno.

Pintarič: V teh nekaj mesecih smo dobili neverjetno veliko prošenj za ogled slovenskih filmov. Vedno se trudimo, da uporabnike usmerimo na institucijo, kjer je film dostopen. Ljudje se tudi sicer obračajo na nas z raznimi vprašanji. Pomembno je, da sva odzivna, da imajo ljudje dobro uporabniško izkušnjo. Tudi če je kaj, česar sama ne veva, dovolj dobro poznava filmsko okolje, da lahko vprašava.

Kaj je naslednji korak, kaj potrebuje BSF, da lahko nadaljuje delovanje?
Predan Kowarski: To, kar imamo zdaj – ne glede na to, kako je videti, kaj si ljudje mislijo o tem in kakšen občutek daje uporabnikom – je amatersko, ker projekt delava prostovoljno, ob službi. Vse, kar BSF potrebuje, je profesionalizacija. Kaj to pomeni, pa je drugo vprašanje.

Pintarič: Ko bo karantena odpravljena, ta tempo ne bo več mogoč. Dolgoročno ni vzdržno, če človek dela tudi do 260 ur na mesec.

"Obstaja veliko zanimanja za slovenske vsebine, ljudje si želijo filmov, ki se jih spominjajo iz otroških let, ali pa tistih, ki jim jih ni uspelo videti v kinu." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kaj pomeni profesionalizacija BSF-ja?
Pintarič: Pomeni, da projekt v nacionalnem interesu ni odvisen od dobre volje zanesenjakov ali komercialne uspešnosti, ampak ima zagotovljen obstoj in deluje na trajnosten način.

Predan Kowarski: Bazo slovenskih filmov že od samega začetka ustvarjamo ob spoštovanju jasno zastavljenih načel. Delujemo v okviru neprofitne, nevladne organizacije, glavni cilj projekta pa je popularizacija slovenskega filma oz. AV-produkcije na splošno. Ta cilj uresničujemo predvsem z omogočanjem dostopnosti filmov, podatkov in dodatnih vsebin (fotografij, plakatov, napovednikov, besedil, itd.). Na spletni strani ne tržimo oglasnega prostora, ne uporabljamo orodij, ki uporabnike zasledujejo po spletu s piškotki in tehnološkim gigantom posredujejo zabeležene podatke.

Dosledno uporabljamo samo odprtokodna orodja za razvoj in omogočamo brezplačen dostop za namen izobraževanja in raziskovanja. Uporabniška izkušnja je vedno na prvem mestu in tukaj ne želimo sprejemati kompromisov. Projekt smo želeli zastaviti kot javno dobro, zato tudi vlagamo toliko neplačanega dela. Nenehno spremljamo razpise, vendar za tovrstne projekte na področju filma, mehanizmov na žalost ni. Film je na vseh področjih, tako na državni kot tudi na občinski ravni, izvzet iz razpisov za podporne dejavnosti v kulturi in podobnih. Zato nenehno iščemo tudi druge možne načine financiranja, ki ne bi terjali kršenja zastavljenih načel.

Države, ki imajo na enem mestu zbrane vse informacije, dostopno vso filmsko produkcijo, gradijo filmsko identiteto naroda. To nam manjka. Filmi so nedostopni. Mladi filmski ustvarjalci, ki se vzpostavljajo, so zato v slabši poziciji – če ne vedo, kaj je bilo pred njimi, kako naj vedo, kam gredo?

.

Evropski razpisi pa projekta, kot je BSF, ne zajemajo, ker imajo evropske države že urejene baze filmov, in zato ne bi bilo smiselno? Ali je razlog drugje?
Predan Kowarski: Evropske države, predvsem tiste, locirane severozahodno, imajo večinoma zelo dobro urejene podatkovne baze in spletne arhive. Vezane so na nacionalne filmske centre in/ali AV-arhive in so torej neločljivo povezane z njimi. Imajo zaposlene ekipe ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Pri nas tega žal ni. Evropski razpisi pa so namenjeni drugačnim tipom projektov, povezovanju, združevanju, ki je smiselno, ko imaš zgrajeno močno nacionalno osnovo. Pri nas ta osnovna potreba ni zadovoljena. V poplavi spletnih platform, ki ponujajo ogled neštetega števila filmov, se je izkazalo za nujno, da imamo urejen tudi kanal, ki izpostavlja slovenski film in ga dela dostopnega na (dolgo)trajen način, tako rekoč spletni arhiv.

Pintarič: Države, ki imajo na enem mestu zbrane vse informacije, dostopno vso filmsko produkcijo, gradijo filmsko identiteto naroda. To nam manjka. Filmi so nedostopni. Mladi filmski ustvarjalci, ki se vzpostavljajo, so zato v slabšem položaju – če ne vedo, kaj je bilo pred njimi, kako naj vedo, kam gredo? Pomemben gradnik identitete in tradicije je tudi beleženje dosežkov slovenskih filmskih ustvarjalcev. Zato smo se lotili prvega sistematičnega popisa filmskih nagrad. To je delo, ki zahteva ogromno raziskovanja in komunikacije z organizacijami v tujini. Veliko smo jih že popisali, zelo dolg seznam pa še čaka. To je nujno, da dobimo reprezentativno sliko uspešnosti in prodornosti slovenskega filma v tujini.

Karantena je tudi priložnost za ogled mladostnih eksperimentov Karpa Godine

Kaj vaju torej žene?
Pintarič: Mene žene radovednost, videti, kaj vse je mogoče, no, morda ob drugačnih pogojih. Pred kratkim smo posneli pogovor s Karpom Godino in ga predvajali ob njegovih filmih. Spremljevalni program je nekaj, kar odpira ogromno novih možnosti.

Predan Kowarski: Na vprašanje: "Česa se najbolj bojiš?”, lik Mae (Emma Watson) v filmu The Circle odgovori: “Neizkoriščenega potenciala.” To me žene. Potencial vsega, kar BSF lahko postane, vizija treh korakov naprej. Dovolj sva nora in trmasta, da delava naprej, so pa trenutki, ko bi samo zaprl vse skupaj in šel raje brat knjige na sonce.