Film
(4)
Andrew Dominik
Andrew Dominik je moral najti način, kako s kamero zajeti Cavovo soočanje s tragično nesrečo, ko mu je lani po nesrečnem padcu s klifa pri Brightonu umrl 15-letni sin Arthur. Foto: Reuters
       Če hočeš govoriti o tem albumu, preprosto moraš govoriti tudi o kontekstu albuma, ta kontekst pa je Arthurjeva smrt. O tem pa ni hotel govoriti z ljudmi, ki jih ne pozna. Nekaj povsem drugega je to početi z ljudmi, ki jih skrbi zate, z ljudmi, ki te poznajo in ki so že tako ali tako navzoči v tvojem življenju.       
Nick Cave
"Nick je obkrožen z ljudmi, ki ga imajo radi. Je oseba, katere ljubezen lahko ves čas čutiš. Njegovo življenje se tu ni končalo, vsekakor pa ga je to nepovratno spremenilo. Po mojem mnenju tega nikoli ne bo prebolel." Foto: EPA
       Velika razlika je med posnetki, ki smo jih posneli letos februarja, in med tistimi iz aprila. Sprva je o Arthurju lahko govoril samo na abstrakten način, denimo v povezavi s pisanjem pesmi. Nobenega načina ni bilo, da bi bil pripravljen o tem govoriti odkrito. In ko to gledaš, res dobiš občutek, da gre za travmo. Nekaj, kar gre onkraj čustev. To ni nekaj, kar lahko preboliš.       
Skeleton Tree
"Ploščo so ustvarjali ravno takrat, ko se je zgodila nesreča. Nato se je v trenutku vse spremenilo. Vse se je ustavilo. Bilo je približno dva tedna po Arthurjevi smrti, ko je Nick poklical Warrena in mu je dal v poslušanje pesem Skeleton Tree, ki jo je zapel v svoj iPhone. Ta posnetek je neverjeten. Tako surov." Foto: Amazon
       Pri sebi imam sicer še cel kup materiala, ki so ga posneli pred kamero. Spremenjene izvedbe pesmi, vaje. Nekaj te glasbe je naravnost neverjetne, a je ne bodo nikoli pretvorili v končane skladbe in mislim tudi, da to ne bo nikoli izšlo.       
One More Time With Feeling
Film One More Time With Feeling bo v peščici izbranih kinematografov po svetu - a žal ne v Sloveniji - premiero doživel v četrtek. Ali ga bomo kdaj pozneje lahko videli v redni distribuciji, za zdaj še ni znano. Foto: IMDb
       Mene pri 3D-filmu najbolj fascinira gledati človeški obraz. Tako je, kot da se en del možganov izključi in daje prednost izkušnji. Na neki način je tako tudi v glasbi. Cavova glasba ima tudi določeno prostorsko kakovost. Veliko prostora je v njej. Zato sem mislil, da bi bilo dobro filmu dati dodatno razsežnost.       
Andrew Dominik
"Najbolj vznemirljivo se mi je zdelo, da nisem imel nobenega nadzora nad filmom. Zjutraj sem šel na delo in nisem vedel, kaj bomo snemali in kaj se bo zgodilo. In ta občutek je ku**evo dober." Foto: Reuters

Andrew Dominik za MMC: “Nick Cave se z dogodki sooča tako, da jih pretvori v fikcijo”

Intervju z režiserjem novega dokumentarca o Nicku Cavu
7. september 2016 ob 19:28
Benetke - MMC RTV SLO

V petek bo izšel novi album Nicka Cava Skeleton Tree, ki ga podobno kot prejšnjega spremlja dokumentarni film o njegovem nastanku.

Ob svetovni premieri filma One More Time With Feeling 3D smo se v Benetkah o filmu, ki je močno zaznamovan z glasbenikovo izgubo sina, pogovarjali z režiserjem Andrewom Dominikom.

Film bodo po kinematografih predvajali samo na eni projekciji, ki bo po Evropi (a ne tudi v Sloveniji) potekala v četrtek zvečer. One More Time With Feeling 3D je v marsičem izjema v kratkem, a sijajnem opusu režiserja Andrewa Dominika, saj z njim ni posnel samo svojega prvega 3D-filma, svojega prvega črno-belega filma, temveč je to na splošno njegov prvi dokumentarec. 49-letni novozelandski režiser, znan po filmih Jesse James in strahopetni Robert Ford (2007) in Ubij jih nežno (2012), pa je imel še toliko težjo nalogo, saj je moral najti način, kako s kamero zajeti Cavovo soočanje s tragično nesrečo, ko mu je lani po nesrečnem padcu s klifa pri Brightonu umrl 15-letni sin Arthur.

Najpresenetljiveje pri filmu One More Time With Feeling 3D je, da niste bili vi tisti, ki je prosil Nicka Cava, da bi posneli film po smrti sina, temveč je on stopil v stik z vami. Kako to, da je prav vam zaupal to nalogo?
Res je, on je stopil v stik z mano in film sem posnel samo zato, ker me je prosil. Poznava se že 30 let, a sva prijatelja postala šele v zadnjih 10 letih. Pogosteje sva se začela videvati prav po tem, ko je umrl Arthur, in film je začel nastajati kot rezultat teh srečanj. Razlog za film je ta, da albuma Skeleton Tree ni hotel izdati na običajen način. Če hočeš govoriti o tem albumu, preprosto moraš govoriti tudi o kontekstu albuma, ta kontekst pa je Arthurjeva smrt. O tem pa ni hotel govoriti z ljudmi, ki jih ne pozna. Nekaj povsem drugega je to početi z ljudmi, ki jih skrbi zate, z ljudmi, ki te poznajo in ki so že tako ali tako navzoči v tvojem življenju. Vsi, ki so kadar koli izgubili nekoga tako blizu sebe, so lahko tudi leto po dogodku še vedno v nekakšnem šoku, mi pa smo film začeli snemati komaj šest mesecev po njem. Nick me je k sodelovanju povabil decembra, snemati smo začeli februarja, dokončali pa smo ga prav zdaj, avgusta.

Med snemanjem sem vsekakor opažal spremembe v njegovem čustvenem soočanju z izgubo. Spremljal sem lahko, kako je postajal manj travmatiziran. Celil se je. Velika razlika je med posnetki, ki smo jih posneli letos februarja, in med tistimi iz aprila. Sprva je o Arthurju lahko govoril samo na abstrakten način, denimo v povezavi s pisanjem pesmi. Nobenega načina ni bilo, da bi bil pripravljen o tem govoriti odkrito. In ko to gledaš, res dobiš občutek, da gre za travmo. Nekaj, kar gre onkraj čustev. To ni nekaj, kar lahko preboliš. Kot da bi šlo za nekakšen posttravmatski stres. Vseeno pa njegovo življenje ni povsem brez veselja. Nick je obkrožen z ljudmi, ki ga imajo radi. Je oseba, katere ljubezen lahko ves čas čutiš. Njegovo življenje se tu ni končalo, vsekakor pa ga je to nepovratno spremenilo. Po mojem tega nikoli ne bo prebolel.

Vseeno se zdi nenavadno, da je želel v takšnem stanju ekstremnega žalovanja tako zgodaj posneti film.
Mislim, da to pri njem ni stvar treznega razmisleka. Ne gre za to, da bi se usedel in načrtoval neko strategijo o tem, kako bi to storil. Menim, da pri Nicku obstaja instinkt, da se s takšnimi dogodki sooča tako, da jih pretvori v fikcijo. Kot da bi sam sebi povedal zgodbo o nečem. Na ta način lahko vse skupaj osmisli. In ta instinkt mu vedno znova pravi, da če bo nekaj delal, mu bo to pomagalo. Menim sicer, da mu v tem primeru ni. A on je umetnik. Je ustvarjalna oseba in takšni ljudje nenehno ustvarjajo. Ne morejo si pomagati. Ko se mu nekaj zgodi, to pač pretvori v pesem. In film se je začel kot neka težava, za katero je hotel najti rešitev. To je njegov način, da postavi eno stopalo pred drugega, njegov način soočanja s svetom. Ali pa nesoočanja. Preprosto moraš nadaljevati. Kaj pa bi drugega storil? Sicer pa sem prepričan tudi, da je moral končati ploščo, ker potrebuje denar. (Smeh)

Skeleton Tree je album, ki je začel nastajati že pred nesrečo. Ali je na njem mogoče slišati, katere pesmi so nastale pred nesrečo in katere po njej?
Ploščo so ustvarjali ravno takrat, ko se je zgodila nesreča. Nato se je v trenutku vse spremenilo. Vse se je ustavilo. Bilo je približno dva tedna po Arthurjevi smrti, ko je Nick poklical Warrena (Ellisa, člana skupine The Bad Seeds; op. a.) in mu je dal v poslušanje pesem Skeleton Tree, ki jo je zapel v svoj iPhone. Ta posnetek je neverjeten. Tako surov. Mislim, da je Nick v tistem trenutku mislil, da če se bo vrnil nazaj v studio, si bo lahko s tem opomogel. Ko je nato prišel tja, je ugotovil, da to ne bo mogoče. A to je prav ta instinkt, o katerem sem govoril.

Je klif, ki ga vidimo v filmu, tisti klif, kjer se je zgodila nesreča?
Da. Na ta klif smo šli skupaj že na dan Arhurjevega pogreba. Susie (Bick, žena Nicka Cava) je tisti dan veliko časa prebila na tem klifu. Presenetljivo je obiskati kraj, o katerem imaš v glavi neko fiksno vnaprejšnjo sliko. Resničnost potem nikoli ne more biti ista, kot je slika v tvoji glavi. Mene je tam najbolj presunil ocean. Nekaj zelo neskončnega je na tej podobi. Zelo lepo je tam. Razlog, zakaj je ta podoba končala v filmu, je prav ta, da ti omogoča, da jo zaobjameš. Nicku to vsekakor ni bilo všeč.

Na kakšen način je potem imel Nick nadzor nad tem, kaj bo ostalo v filmu in kaj ne?
Že na začetku sva se dogovorila, da bo lahko po snemanju kar koli izrezal iz filma. To je bil moj način, da sem ga prepričal, da je bil pred kamero povsem odprt. Vse sem lahko posnel in vstavil v film, a je lahko pozneje tudi kar koli umaknil. Ko pa smo začeli skupaj z njim rezati prizore iz filma, pa film zaradi tega ni bil nič boljši, zato smo jih dali nazaj.

Zakaj je film s tako resno tematiko posnet v 3D-ju?
3D mi je všeč. Veliko filmov gledam v 3D-ju. Vedno sem si želel posneti tak film. A ko gledam film v 3D-ju, si želim, da mi ne bi bilo treba slediti zgodbi. 3D hočem kot gledalec doživeti kot izkušnjo in nočem, da so moji možgani preveč zaposleni s prejemanjem informacij o pripovedi. Mene pri 3D-filmu najbolj fascinira gledati človeški obraz. Tako je, kot da se en del možganov izključi in daje prednost izkušnji. Na neki način je tako tudi v glasbi. Cavova glasba ima tudi določeno prostorsko kakovost. Veliko prostora je v njej. Zato sem mislil, da bi bilo dobro filmu dati dodatno razsežnost.

Film daje kanček vpogleda v Nickov proces ustvarjanja glasbe. Nam lahko opišete, kako skupina dela v studiu?
Skupina je obsedena z nevednostjo. Warren v studio prinese neko melodijo ali sample, Nick pa poskuša nekaj zaigrati povprek. Warren nekaj igra in Nick ne ve, kateri bo naslednji akord. Warren je zato tako pomemben za Nicka, ker mu omogoča, da ustvarja na podlago neke melodije, ki je ne pozna. Nick ima s sabo knjigo, polno zapiskov, besedil, in te potem poskuša zapeti ob glasbi. A v tistem trenutku niti sam ne ve, kakšna bo pesem. Prvič jo sliši šele takrat, ko jo zapoje. Warren pa se mora tudi sam odzvati na to, kar Nick zapoje. To je tisto, s čimer so obsedeni, z iskanjem tega trenutka, tik preden začne skladba dobivati obliko. To pa zato, ker se takrat zgodijo naključja in takrat so najbolj ustvarjalni. To je tisti čudni trenutek, preden ustvarjalnost postane zavedna, ko je še vedno del nezavednega. Preprosto sledijo idejam, ki delujejo. S posamezno skladbo se sploh ne ukvarjajo dolgo. Dvakrat jo zaigrajo, in če deluje, jo obdržijo. Če ne, jo zavržejo. To je zelo pameten način dela, ker te prisili, da se nenehno pomikaš naprej. Mislim, da je album Push the Sky Away predstavljal začetek tega, in na Skeleton Treeju so zdaj šli še dlje v to smer.

Ste bili v tem procesu ustvarjanja s svojo kamero in ekipo moteči pri nastajanju albuma?
Veste, kako je s tem - v filmski ekipi bilo nas je bilo sedem in trije izmed teh so tako ali tako bili v drugi sobi. Štirje ljudje okrog kamere niso veliko. Vsekakor smo bili motnja, a skupina je tako ali tako počela, kar so hoteli. Večino časa so nas preprosto ignorirali. To je bilo dobro za nas, ker smo bili samo postranska stvar in smo se prilagajali skupini. In to je super. Kur***o super. Ker snemaš nekaj, kar je resnično. Najbolj vznemirljivo se mi je zdelo, da nisem imel nobenega nadzora nad filmom. Zjutraj sem šel na delo in nisem vedel, kaj bomo snemali in kaj se bo zgodilo. In ta občutek je kur***o dober. Ko snemaš igrani film, moraš načrtovati vsako kur***o podrobnost. Vse moraš natanko dodelati in vse se vrti okrog tebe. Kamera je najpomembnejša stvar.

Film bo ta teden imel samo eno projekcijo po Evropi. Ali bo pozneje sploh izšel na DVD-ju in BluRayu?
Ne vemo še. Zamisel je bila, da bi naredili film, ki bi ga predvajali samo enkrat. To bi bilo odlično. Pri sebi imam sicer še cel kup materiala, ki so ga posneli pred kamero. Spremenjene izvedbe pesmi, vaje. Nekaj te glasbe je naravnost neverjetne, a je ne bodo nikoli pretvorili v končane skladbe in mislim tudi, da to ne bo nikoli izšlo.

Zakaj vas tako fascinira ta misel, da bi film predvajali samo enkrat in nikoli več?
Pač neka perverznost. (Smeh)

Bo izkušnja tega filma spremenila tudi vaš način snemanja igranih filmov?
Mislim, da ja. Rad bi bil bolj naklonjen naključjem pri ustvarjanju. Kadar snemaš igrani film, se nenehno dogajajo naključja in nesreče. Instinkt ti govori, da bi jim moral slediti, a jim velikokrat ne. Pri tem filmu sem jim bil prisiljen slediti in pri takem snemanju začne krmilo prevzemati nezavedno, to pa vedno ve več od tebe. Mislim, da bom v prihodnosti bolj sledil temu. Druga stvar pa je to, da bom okoliščine snemanja pogosteje naredil težje. Takrat marsikaj postane bolje, ker ljudje postanejo bolj resnični. Ko ljudem odvzameš udobje, ne morejo več nadzorovati stvari in zato se takrat razgalijo. Tega se bom poskušal držati.

Na novinarski konferenci ste razkrili, da boste januarja začeli snemati film o Marilyn Monroe. Nam lahko že zdaj poveste kaj več o tem filmu?
Ne. (Smeh)

Iz Benetk

Matic Majcen

Prijavi napako
Komentarji
srsly?
# 07.09.2016 ob 21:51
Obstajajo trenutki/izjave, ko lahko velicino nekoga ali necesa ubesedis samo z eno besedo, pa ceprav je za nekoga morda vulgarna. Ku*cevo je taksna beseda, Nick Cave je taksen clovek, taksen umetnik. Ku*cevo je popolnoma na mestu.

Hvala za intervju, koncept samo enkratnega prikaza filma je pa resnicno perverzen. Ze zdaj sem jim faus.
Ples
# 07.09.2016 ob 21:28
Prav lepa hvala za ta intervju!

Nick Cave je izjemen, njegovi koncerti pa čisto na vrhu mojih 'naj'. Imam občutek, da me bo tudi ta film zadel ...

p.s.: kur***o je prevod za fu**in'?
kocbek
# 07.09.2016 ob 21:15
Ker car je to, ej.
ST11
# 08.09.2016 ob 06:11
Padali bodo minusi, ampak njegov koncert z Bad Seedsi na Kodeljevem, tam nekje leta 1986 ali 1987, je bil zame eden najvecjih flopov kar sem jih dozivel v svoji koncertni karieri. Najprej je zamudil skoraj dve uri (pa naj mu bo), potem se je vseskozi bolj ubadal s svojimi, takrat se dolgimi, lasmi kot bi pel ter se medtem kar naprej nekaj prepiral z borci v prvi vsti tik pod seboj.

... morda pa sem bil le premlad, da bi razumel vse skupaj :D
Kazalo