Film
Sonja Prosenc je svoj novi celovečerec prejšnji teden predstavila v tekmovalnem sporedu 21. Festivala slovenskega filma v Portorožu. Foto: Festival slovenskega filma
V narativnem pogledu se film ukvarja z ljubeznijo med starši in otroki, med bratom in sestro, moškim in žensko. "Naslov pa govori tudi o ljubezni v mitološkem smislu. O bolečini, nasilju, izgubi in vsem, kar ljubezen spremlja." Foto: IMDb/KatjaGoljat
       Filmi, ki imajo v Sloveniji veliko gledalcev - na primer 75 ali 80 tisoč - so praviloma zgolj lokalno zanimivi filmi; zunaj meja naše države ne apelirajo na nikogar. Če slovenska politika za svojo prioriteto ves čas postavlja izvoz, so v filmskem sektorju izvozni produkt ravno umetniški filmi. Filmi, ki imajo dom sto tisoč gledalcev, so obenem filmi, ki obračajo denar samo znotraj Slovenije, medtem ko umetniške koprodukcije prinašajo ogromno denarja v Slovenijo. Ekonomsko so v tem smislu bolj produktivni.       
 Sonja Prosenc
Mitja Ličen je v Portorožu dobil vesno za najboljšo fotografijo - nagrado v isti kategoriji je že leta 2014 prejel za njun skupni prvenec Drevo. Foto: Festival slovenskega filma
Doroteja Nadrah je nase opozorila že v Razrednem sovražniku (2013), od takrat pa je že končala tudi študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Foto: IMDb/KatjaGoljat
Iva ima v filmu okvaro sluha; Doroteja se je njenemu svetu tišine in izoliranosti lahko vsaj deloma približala na treningih plavanja, ki so bili del njenih priprav na snemanje. Foto: Festival slovenskega filma
       Voda je definirala teksturo celega filma, tudi v načinu pripovedovanja, ki ga ne bi označila kot preskakovanje med sedanjostjo in preteklostjo, ampak bolj kot vijuganje misli in spominov, pri čemer niti ne veš natančno, kaj je spomin in kaj se dogaja v tistem trenutku.       
Norveški igralec Kristoffer Joner ima za seboj tudi vloge v megalomanskih filmskih projektih, kakršna sta bila denimo Povratnik ali novi del Misije: Nemogoče. Foto: IMDb/KatjaGoljat

Dodaj v

"Če v Sloveniji snemaš filme za ožjo publiko, imaš občutek, da sploh nisi upravičen do njihove realizacije"

Sonja Prosenc o svojem novem filmu, Zgodovina ljubezni
20. september 2018 ob 06:41
Portorož - MMC RTV SLO, STA

Po uspehu na festivalu v Karlovih Varih, kjer je Zgodovina ljubezni dobila posebno omembo za izredni umetniški dosežek glavne festivalske žirije, je tudi Festival slovenskega filma novi celovečerec Sonje Prosenc nagradil z vesnama za fotografijo in za poseben izvirni filmski dosežek. Film, ki živi na presečišču z meditativnim filmskim esejem in ki ga žirije vedno znova izpostavljajo kot "čutno vizualno izkušnjo", ne sme biti bavbav za domače občinstvo.

Zgodovina ljubezni je na čisto vsebinski ravni "portret ljudi, ki ne morejo ali ne znajo najti poti drug k drugemu v trenutku, ko se soočajo z izgubo ljubljene osebe". Drugače povedano: Iva (Doroteja Nadrah) je v neposrednem zatišju po nepričakovani, nenadni smrti svoje mame v otopelem šoku. Njeno soočanje z neizprosno novo resničnostjo samo še zaplete spoznanje, da je imela pokojnica očitno tudi skrivno življenje, o katerem njeni trije otroci niso vedeli ničesar. Doroteja v svoji bolečini vso pozornost usmeri na norveškega dirigenta, s katerim je mama, klasična glasbenica, sodelovala.

A naj ta sinopsis nikogar ne zavede: Zgodovina ljubezni ni detektivka, ki bi gledalca pošiljala na lov za namigi o tem, kaj natančno se je mami zgodilo in kako globok je bil njen odnos z dirigentom. Narativnost se umika senzorični "govorici", močni vizualni komponenti, ki je neločljivo povezana tudi z zvočno sliko filma. Če boste po ogledu filma najprej komentirali fotografijo, prav gotovo ne boste prvi. "Ljudje najlažje govorijo o tem, kar je najbolj oprijemljivo," ugotavlja Sonja Prosenc, ki je film režirala in zanj napisala scenarij. "Pri mainstreamovskih oz. konvencionalnih filmih je to po navadi zgodba, saj taki filmi po navadi ilustrirajo neko pripoved. Pri našem filmu so enako pomembni in enako močni vsi elementi: igra, zvok, ki smo ga delali pol leta, tako kot montažo slike, ter seveda fotografija. Če katerega koli od njih odstranimo, film ne bi funkcioniral. Od vseh teh vidikov je najbolj oprijemljiva stvar fotografija, zato ljudje seveda o njej največ govorijo. Meni je te pristop neprimerljivo bližje in bi mi bilo verjetno veliko težje pisati bolj "literaren" scenarij. Blizu mi je pripovedovanje s podobo, z zvokom in z glasbo, ne pa neposredno oz. z besedo."

Njen stalni sodelavec in partner Mitja Ličen, ki ima za to fotografijo zasluge, komentira s silno skromnostjo: "Vedno rečem, da sem rad "zrežiran" - če ima film dobro režijo, ni ostalo noben problem. Tako kot igralci tudi jaz potrebujem usmeritev."

Voda kot simbol fluidnosti spomina
Vizualno podobo filma v glavnem opredeljuje motiv vode, ki je v večini prizorov - ne samo zato, ker je Iva plavalka, ampak ker se katarzični razplet zgodbe odvije na rečnem bregu. "Voda je definirala teksturo celega filma, tudi v načinu pripovedovanja, ki ga ne bi označila kot preskakovanje med sedanjostjo in preteklostjo, ampak bolj kot vijuganje misli in spominov, pri čemer niti ne veš natančno, kaj je spomin in kaj se dogaja v tistem trenutku. Gre za vmesni svet, ki je ujet med vdih v prvem kadru filma in izdih na samem koncu."

Prva ideja za film o tem, kako se spoprijemati z izgubo v luči novih spoznanj o osebi, ki je umrla, se je rodila že pred leti, še preden sta Sonja Prosenc in Mitja Ličen napisala scenarij za Drevo, nagrajevani celovečerec, ki ga danes poznamo kot njun dolgometražni prvenec. "Med snemanjem Drevesa sva se z Mitjo spopadla s hudo čustveno preizkušnjo, izgubo bližnje osebe, o čemer takrat javno nisva govorila. Sva pa čutila, da se od naju pričakuje, da bova dobro razpoložena in prijetna za okolico, čeprav sva se spoprijemala z nečim hudim." Ob spominu na to obdobje sta oba ustvarjalca še vedno vidno pretresena.

Umetniški film je paradni "izvozni produkt"
Po premierni slovenski projekciji na portoroškem festivalu, kjer filme praviloma spremljata samo novinarska in filmska srenja, je režiserka priznala, da je v preteklosti kdaj "čutila skoraj potrebo, da bi se opravičila, ker dela filme za ožjo publiko". Slovenska industrija seveda potrebuje oboje, poudari naslednji dan, tako komercialni kot umetniški film. "Ljudje, ki delamo v kulturi, smo pogosto predstavljeni kot zažiralci države, od nas pa se posledično zahteva, naj snemamo filme, ki bodo imeli ogromno gledalcev. Če delaš film, ki je namenjen bolj zahtevni publiki, imaš pri sebi včasih občutek, da tak projekt sploh ni upravičen do realizacije. Ko sem to svojo slabo vest omenila odločevalcem iz Eurimagesa, so mi odvrnili, da naj niti slučajno ne razmišljam na tak način, češ da iščejo ravno take filme. Umetniški filmi navdihujejo mainstream; zaradi njih je mainstream boljši."

Obstaja tudi pogosto spregledan argument, zakaj obisk v kinematografih ni edino zveličavno merilo uspeha filma. "Filmi, ki imajo v Sloveniji veliko gledalcev - na primer 75 ali 80 tisoč - so praviloma zgolj lokalno zanimivi filmi; zunaj meja naše države ne apelirajo na nikogar. Če slovenska politika za svojo prioriteto ves čas postavlja izvoz, so v filmskem sektorju izvozni produkt ravno umetniški filmi. Filmi, ki imajo dom sto tisoč gledalcev, so obenem filmi, ki obračajo denar samo znotraj Slovenije, medtem ko umetniške koprodukcije prinašajo ogromno denarja v Slovenijo. Ekonomsko so v tem smislu bolj produktivni."

Odprta vrata na skandinavski trg
Pri tem je treba povedati, da je Zgodovina ljubezni nastala v koprodukciji z Italijo in predvsem z Norveško, kar je svojevrsten novum v domači industriji. To na prvi pogled pojasni, zakaj je lik dirigenta, na katerega Iva po mamini smrti usmeri vso svojo pozornost, ravno Norvežan. A v resnici je bilo scenaristki že od samega začetka jasno, da bo igralca iskala v tujini. "Hotela sem, da bi bila izguba res edina stvar, ki je dirigentu in Ivi skupna. Dirigent je kot nekakšen vesoljec, ki se pojavi v njenem življenju; druži ju samo ljubezen do iste osebe. Dejansko sem že med pisanjem scenarija imela v mislih, da je njegov lik iz neke skandinavske države, ne nujno Norveške. Glede na to, da je bil film koprodukcija z Norveško, je seveda na koncu pristalo pri tem."

Producent Rok Sečen se spominja, kako so poklicali ravno Kristofferja Jonerja, igralca, ki ima majhno vlogo tudi v najnovejši Misiji: Nemogoče, pred tem pa smo ga med drugim lahko videli tudi v Iñárritujevem Povratniku in liffovskem Dekletu na poziv. "Na producentski akademiji EAVE sem spoznal kolega Jarla Bjørknesa. Ko je prebral scenarij in videl kratki napovednik, ki smo ga posneli za potrebe financiranja in ga naslovili "Meet Iva" (Spoznajte Ivo), nam je poslal simpatičen email: Spoznajte Erika. V njem nam je predstavil igralca Kristofferja Jonerja, ki se mu je zdel idealen za vlogo. Leta 2016 smo se srečali v Locarnu ter organizirali testno snemanje z Dorotejo in Kristofferjem, da bi videli, če se igralsko ujameta. Vse ostalo je bilo le še - na srečo uspešno - prijavljanje na razpis norveškega sklada. V zvezi s financiranjem nismo imeli nikjer nobenih težav, niti s skladom Eurimages; vse je potekalo zelo organsko, naravno."

Usodni "koncert za giljotino"
Skladbo Concert for guillotine and tired history, ki se v filmu pojavlja kot leitmotiv, je Kristoffer z dirigentom Filharmoničnega orkestra vadil več mesecev, ker si je želel orkestru zares dirigirati - ne pa samo igrati, da dirigira. Vsaj slovenski gledalci bodo skladbo najbrž prepoznali kot glasbo dua Silence, ki je pred leti nastala za Pandurjevo predstavo Barocco in takrat izšla na pripadajočem albumu The Passion of the Cold.

Za zgoraj omenjeni napovednik, ki je nastal kako leto in pol pred začetkom uradnega snemanja, je Prosenčeva namreč uporabila dve pesmi dua Silence. "Hladnik in Benko sta bila nad videnim celo tako zelo navdušena, da sta mi bila pripravljena v uporabo odstopiti disk z doslej neuporabljeno glasbo, ki bi ga lahko uporabila za kateri koli svoj film. Od tistega trenutka naprej sta bila aktivno vključena v nastajanje filma, čeprav je njuna glasba, ki jo slišimo v filmu, obstajala že prej. Skladbo smo za film z orkestrom posneli na Norveškem, pri čemer je sodeloval pianist Igor Vinčetič, saj je klavirski del res zapleten in ni zapisan v partituri."

Slovenska distribucija v marcu
V slovenske kinematografe Zgodovina ljubezni prihaja v marcu naslednjega leta, do takrat pa jo seveda čaka še festivalska turneja (Sečen pove, da je potrjeno sodelovanje že na vsaj desetih festivalih). Ekipa obljublja odmevnejšo promocijo oziroma premiero, češ da si projekt zasluži "malce drugačen" promocijski pristop, ki bo bližje umetnosti kot zabavi.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Zoro27
# 20.09.2018 ob 07:34
Vse je možno realizirati, vprašanje je na čigave stroške. Vsak državljan ima svoje želje in potrebe, pa nikjer ne piše, da mu jih mora realizirati država. Tako pač to je.
gre888
# 20.09.2018 ob 07:58
Posnameš film, ki si ga ogleda 10 ljudi in rečeš temu ožja publika. Ne vem zakaj bi morala država financirat takšne projekte.
Hess
# 20.09.2018 ob 08:21
Enkrat je Đuro rekel, da povsod v svetu snemajo filme zato, da z njimi zaslužijo, v Sloveniji pa zato, da denar zapravijo, in tu ni kaj dodati.

Če se želi nekdo iti snemanje filmov naj izvoli, vendar za SVOJ denar in če mu znese nekaj posneti četudi bo kasneje le nekaj sto gledalcev, naj izvoli. Ne more pa nekdo s tujim kur**m po koprivah. Jaz imam tudi svoje hobije in mi jih nobeden drug ne bo plačeval razen mene samega - seveda, če mi znese...
zapravico
# 20.09.2018 ob 07:08
Zgodovina ljubezni dobila posebno omembo ekumenske žirije,

Kaj to pomeni po domače?
zapravico
# 20.09.2018 ob 07:12
Da naše filme razumeš moraš biti filozof
frgo
# 20.09.2018 ob 08:28
"Če v Sloveniji snemaš filme za ožjo publiko, imaš občutek, da sploh nisi upravičen do njihove realizacije"

Občutek te vara. S svojim denarjem lahko počneš kar te je volja.
SF0100
# 20.09.2018 ob 08:40
ljubica, mi bi raje, da narediš gledljiv film z javnim denarjem, ne pa da z javnim denarjem zadovoljuješ neke svoje intimne želje po razodetju samega sebe... kako to ne razumeš?

G-L-E-D-L-J-I-V in mogoče malo smešen, če ti ni preveč...

hvala
Mikey
# 20.09.2018 ob 09:33
Za mene je problem v sodobni umetnosti da hoče le še šokirat in je popolnoma izgubila estetiko in lepoto. Lep primer je tale ženska ki je dojila psa. Ja. Bravo. Sej larpurlartizem ima neke veljavne izotčnice ampak danes se je to po mojem čisto iztirilo. Manj denarja iz države in naj najdejo mecene - tako se moras malo potruditi.
cene vols
# 20.09.2018 ob 09:18
"Če v Sloveniji snemaš filme za ožjo publiko,..."
Že to je narobe, ker režiser to reče...snemat bi moral film, ko ima kaj za povedat, ne pa da razmišlja o publiki, kakršnikoli že..
balena
# 20.09.2018 ob 11:53
balena
Đuro je pač naredil Kajmak in marmelado, ki je film kot se šika.
------------------------------------------------------------------------------------
Ta izdelek, katerega omenjaš, je bolj primeren za kakšno kuharsko telenovelo.
galoper
# 20.09.2018 ob 09:24
Ustvarili ste mi vtis, da je sodobna umetnost le to kar so se eni naučili, jim predavatelji dopovedali na predavanjih in 'ustvarjalci' se morajo držati teh pravil, če pričakujejo potrditev svojega dela.
Zgrešeno! To je kvečjemu posnemanje nekih klišejev, ki so le 'umetnikom' bolj znani kot ostalim. Posnemanje ni napredek, tudi vsaka neumnost ni umetnina.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 08:56
"Da naše filme razumeš moraš biti filozof"

Ane. Pol pa jamrajo da ni denarja, če jih pa gleda nekaj 1000 ljudi. Ja, vrag, ja, ni denarja za nekaj kar ne povrne vložka in je narejeno zato da je. Kulturnik pa vseeno plačan. Samo da je, pol pa ostalo ni tako zelo pomembno. Če pa ni, pol so krivi pa drugi, ki ne razumejo hobijev nekaterih.
Popotnik92
# 20.09.2018 ob 10:19
Gospa režiserka,
vaša upravičenost do realizacije nekega umetniškega projekta
na drugi strani pomeni,
da obstaja obveznost državljanov,
da za ta vaš projekt plačajo iz lastnega žepa z lastnim delom.
Razumem, da je kulturo potrebno podpirati,
saj prinaša dolgoročne splošnodružbene koristi, ki so finančno težko merljive,
je pa vendarle potrebno imeti občutek tudi za tiste, ki vse to plačujejo iz lastnega žepa.
Funai
# 20.09.2018 ob 07:53
Ne vem koliko je sploh smiselno snemat filme za 2 mio celotne populacije. V tujini pa ravno ne hlastajo po nasih filmih.
balena
# 20.09.2018 ob 10:44
Hess, Đuro je pa res med zadnjimi na katerega bi se skliceval v kontekstu dobrega filma, ali gledališča, ali umetnosti, ali česarkoli gledljivega.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 09:12
"Zato si ne drznite o njej karkoli izjaviti, ker boste samo dokazali, da ste brezveznik, amater, neotesanec, da niste izbranec bogov "

+++

Tako, tako. Mi smo kamot tiho, če bodo še oni, ko pride do financiranja iz naših žepov. TEGA pa namreč razumemo 100%, oni pa ga ne.
krtmenedva
# 20.09.2018 ob 11:25
Rad bi naredil umetniški pornič z Azijkami.... prepričan sem da ne bo samo za ožji krog.
Sem upravičen do realizacije in javnih sredstev?
mojenovoime
# 20.09.2018 ob 08:18
Država dejansko financira samo poceni brezvezne projekte. Imaš sicer filme za širšo publiko (Nahrani me z besedami, Šanghaj ipd), ampak to so vsi filmi financirani s strani Italije, Hrvaške itd. in zato pol filma govorijo italijansko, hrvaško pa še kej. In pol prideš v Trst, pa ti govorijo italijansko. Naši dedje se samo še v grobu obračajo. Se spomnim ko sem bil v Trstu po nakupih, rečem dober dan, kolega pa bonjourno. Ženska trgovka je normalno rekla dober dan. Slovenci ste sami sebi poguba in upam da boste nekoč kaznovani za ta zločin!
Radoveden
# 20.09.2018 ob 16:38
@magna,
"Vse ostalo, po videnem v praksi, je tvoje laično mnenje, vredno enako kot vsako drugo laično mnenje. In manj od strokovnega mnenja."

nope. ne bo šlo. vse to sem lahko prebral v zapisu novinarke, ki je destletje podpirala kulturnike v svojem boju, trdna v svojem prepričanju, zagnana v svoji podpori kulturnikom, dokler ni na koncu prišla do spoznanja, da se ne gre za kulturo toliko kot se jamra, ampak za basanje žepov in oklepanje privilegijev, ki ne smejo biti pozabljeni nahranjeni, za mrhovinarsko trganje pogače znotraj ceha ne ozirajoč se na strpnost in solidarnost, ampak ozirajoč se zgolj in samo na lastno mesto pri koritu pa čeprav krvavih rok.

ga nisem shranil, žal, mogoče ga pa kdo spet prilepi.
gospod iskreni
# 20.09.2018 ob 22:35
hahah ta prepričanost v lastno večvrednost je prav zabavna. Seveda ne pomisli, če jo malo ljudi gleda, da je mogoče slaba. Ljudje so krivi, seveda.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 15:04
Če tvoje umetnosti ne kupi dovolj ljudi, da bi od tega živel, potem bo to zate hobi. Preprosta matematika. Lahko vsi podpiramo kulturo zaradi družbeno koristne dodane vrednosti, vendar pri tej ohlapni definiciji vedno pride do cuzanja teh družbenih sredstev s strani kulturniških prikoritnikov potem pa dodana vrednost je ali pa ni, važno da je izgovor da gre za kulturo in to naj bi mi ostali, ki to financiramo kar sprejeli. Žal, po videnem v praksi, pri nas ta bolj podpira družbeno (nekoristno) zajedanje kot pa ustvarjanje dodane vrednosti družbi. In skozi vse to družba vidi in na stare izgovore ne pada več.
Preprost2
# 20.09.2018 ob 12:58
Je pa problem ko so gledalci razočarani ker v prvih 10 minutah filma ne eksplodira noven avto, ne ubijejo nikogar ali se 2 popolnoma nekompatibilna človeka ne zaljubita in joj kako prisrčno na koncu sta postala celo par! Vedro prosim

Zanimivo, zakaj so pa potem eni od najboljših filmov vseh časov, tisti ki skoraj da ne vsebujejo to kar si ti napisal/a...recimo Godfather 1,2, Shawshank redemption, Schindler's List, Raging Bull, Forrest Gump, Deer Hunter....itd
Popotnik92
# 20.09.2018 ob 10:24
Z nagradami pa je tako kot s hemeroidi, če se malo valjaš po festivalih, jih slej ali prej fašeš, če ne na festivalu španske mivke, pa na festivalu finskih jezer.
KLIPAN
# 20.09.2018 ob 08:46
Mimogrede, v Gornji Radgoni je ekipa z amaterskim režiserjem Vasjo Rovšnikom letos posnela film Oto.
V Gornji Radgoni, Ljutomeru, Benediktu, M.Soboti.....je film že imel skoraj 3000 obiskovalcev!
Toliko jih ne bo imelo 90% filmov, ki so bili na slo filmskem festivalu.
Seveda film Oto na slo filmski festival v Portorožu ni bil izbran.
Štefančič pa mu je v Mladini dal najvišjo možno oceno-ZA!
krtmenedva
# 21.09.2018 ob 10:35
Ja, slab film se skriva za etiketo umetniškega nerazumevanja.
simon-rupsi
# 21.09.2018 ob 09:58
Ne rabimo gledat tega filma, da vemo, da je slab.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 16:31
@kobila,
z ostalim se strinjam, pri financiranju zasebnih šol pa nisem za relativiziranje, sploh ker gre v našem slovenskem prostoru bolj za nekaj drugega kot "problem financiranja zasebnih šol".

Dokler se na njih izvaja predpisani program iz strani plačnika tega programa, potem ne vidim problema, da ta del programa tudi financira ta, ki je program predpisal. Ko pa so zraven programa dodane še dodatne dejavnosti in izobraževanja, pa se strinjam, da se to dodano vrednost posebej plača.

če bi obstajala privat šola s povdarkom na kulturi in umetnosti verjamem, da bi bili tako korektni in bi extra dejavnosti plačevali posebej, ja?
Radoveden
# 20.09.2018 ob 16:18
@KovacevaKobila
"Razen, seveda, ko se subvencionira Cerkev, socializira milijardne izgube bank in podjetij, meče milijarde za orožje, zagovarja financiranje zasebnih šol iz proračuna itn. Samooklicani ‘fiskalno vzdržni’ del družbe takrat nima pripomb. Z drugimi besedami, še naprej miži, pada na stare izgovore in podpira družbeno (nekoristno) zajedanje."

Saj teh navedenih kraj nisi omenil zato, da bi opravičil kako drugo krajo, mar ne?
balena
# 20.09.2018 ob 14:30
Spoštovani-a anomis,
Razen vašega zgražanja nad inteligenco, intelektom, pismenostjo... komentarjev, nisem zasledil niti enega smiselnega argumenta, kateri bi mi približal velik umetniški dosežek (ali celo presežek), tega filma. Če je za vas dovolj to, da je dobila nagrado na filmskem festivalu, meni ni. Prosim, razsvetlite nas, in rešite nas pred, kot pravite "mentalnim propadom".
Ker tako argumentirano zagovarjate ta film, predvidevam, da ste ga gledali, zato bi pričakoval od vas nekoliko boljšo argomentacijo, zagražanje nad našo neukostjo, nepismenostjo in tako naprej, mi je pa seveda veliko premalo.
Lep pozdrav
balena
# 20.09.2018 ob 10:29
ginza, v glavnem se strinjam s tem, kar si napisala (Gremo mi po svoje je tudi obupen film). Mene v glavnem niti ne zhanima kakšen je budget filma, zanima me izključno rezultat, videl sem namreč veliko odličnih filmov posnetih z malim budgetom, in pa seveda veliko obratnih primerov.
magnapurga
# 20.09.2018 ob 09:38
@boro007 "Demantiraš sam sebe, z "uporniki" tipa Prešeren pa te umetnosti res ne moremo primerjat..." Ne vem, če veš, da Prešeren v svojem času ni bil tako cenjen, kot je danes. Njegovo pisanje so imeli za čuden hobi ;) ...

Pa ne primerjam tega filma s Poezijami, da ne bo spet nesporazuma. Ne morem ga pa tudi primerjati z vsemi hobiji komentatorjev, ki jih tu omenjajo, prvič jih ne poznam, drugič pa je bil ta film nagrajevan, kar prinese primerjava z ostalimi (česar za hobije najbrž ne morejo trditi). In ob tem postane manj javno pomembno, ali je recimo meni všeč ali ne.

"Če je pa v filmu izpostavljen vsaj razredni boj tipa kako preživeti (in preživljati otroke) z minimalno plačo kljub polnemu delavniku... No to bi jih vsaj malo približalo."
Si gledal Moderndorferjev Inferno? In še kar nekaj je takih.
kingeston
# 20.09.2018 ob 13:38
kaj zdaj jamrajo??

država dajte dnar verjetno...

in NE, jaz kot davkoplačevalec mu ga ne dam
Popotnik92
# 20.09.2018 ob 10:22
@ ginza
Povsem napačna interpretacija "manjše publike". Ne gre za absolutno manjšo (v smislu majhnega števila ljudi, recimo 2 milijona), pač pa za relativno manjšo (v smislu majhnega DELEŽA populacije, katerekoli, ki bi jo to zanimalo).
ginza
# 20.09.2018 ob 10:13
Fima sicer še nisem videla, zato ne bom komentirala tega konkretnega filma. Ampak samo njeno izjavo:za "manjšo publiko" se lahko razume pravzaprav cela Slovenija, saj ima ta le 2 mio prebivalcev. Od tega pa je koliko potencialnih gledalcev, mogoče 10%, pa še to za "komercialen" film, ne umetniški.

Bom pa to rekla glede "arsty farsty" filmov. Njihova produkcija sicer je upravičena, vendar le pod pogojem, da povrnejo stroške produkcije, pa naj bo to v rednem programu Koloseja ali pa na "artsy fartsy" festivalih. Če delaš take filme, moraš pač oklestiti stroške toliko, da veš, da jih boš lahko pokril s to svojo "manjšo publiko". Problem je le, ker gre tu za davkoplačevalski denar, ki se dodeli tem projektom na račun projektov, ki bi lahko bili boljši, pa čeprav dražji. Mislim, da je bolj smiselno investirati 5 mio eur v en dober film, kot ta denar razdeliti na 5 slabih. Ampak pri nas je tudi problem, da tisti ki odločajo, kam bo šel denar, sami nimajo pojma, kaj je dobro in kaj ne. Proračun Circusa Fantasticusa je bil skoraj 2.5 mio eur, film pa je popolnoma negledljiv. Ljubljana je ljubljena skoraj 1.5 mio eur in je obupen film. Isti budžet pa je imel Gremo mi po svoje, ki je vsaj prebavljiv, čeprav tudi zdaleč ne dober.
balena
# 20.09.2018 ob 10:00
"Vedno rečem, da sem rad "zrežiran" - če ima film dobro režijo, ni ostalo noben problem. Tako kot igralci tudi jaz potrebujem usmeritev."
Ta stavek mi je najbolj všeč v članku, s tem je veliko povedal, toda, to je pa velika redkost, ne samo v slovenskem, tudi v svetovnem filmu. Slovenski režiserji-ke, ne obvladajo predvsem dela z igralci, in zato slednji izpadejo negledljivi (v gledališču so pa vrhunski).
Kar mi pa nikakor ni všeč, je pa teza avtorice o filmih za "ožjo publiko", to je po moje, samo podcenjevanje "širše publike", katera kao ne razume bolj zahtevnih (kaj pa to sploh pomeni?). Film je, tako kot vsaka druga umetniška oblika, dober ali slab, ostalo so samo patetični izgovori. Tisti, ki nekaj malega pozna film, dobro ve, da ta ima svoja pravila, katerih je kar nekaj, in če samo eden od teh manjka, je lahko film uničen. Skratka, daleč najbolj važna je zhgodba in kako je avtor predstavi, to pa je seveda, najtežje.
Naj še enkrat ponovim, film je lahko samo dober, ali slab, vse ostal je pa bluzenje, katerega v glavnem uporabljajo avtorji, ki so v procesu ustvarjanja filma nekje zamočli, zaradi svoje nesposobnosti, ali neznanja, ni niti pomembno, važen je samo rezultat.
Film si bom pa res pogledal, da vidim kam se bom uvrstil, med "ožjo", ali "širšo" publiko:
Trubadur
# 20.09.2018 ob 09:25
gre888
# 20.09.2018 ob 07:58
Posnameš film, ki si ga ogleda 10 ljudi in rečeš temu ožja publika. Ne vem zakaj bi morala država financirat takšne projekte.


Takih imam veliko... družinske poletne počitnice, zabava v snegu z družino, rostnodnevna zabava, novo leto - doma, ...
Kje jih prijavim, da mi država financira moje delo?
boro007
# 20.09.2018 ob 09:22
@magnapurga

Na napačnih predpostavkah se gradi napačne sklepe. Sploh pa, ali kdo morda ve, koliko se je za časa Prešernovega življenja prodalo Poezij, knjige, ki nas zdaj, če smo pismeni, temeljno določa in nas je na nek način naredila za Slovence? (Saj veste, da je Prešeren začel pisati v nemščini?)

Demantiraš sam sebe, z "uporniki" tipa Prešeren pa te umetnosti res ne moremo primerjat... Če je pa v filmu izpostavljen vsaj razredni boj tipa kako preživeti (in preživljati otroke) z minimalno plačo kljub polnemu delavniku... No to bi jih vsaj malo približalo.

V slovenskih filmih stalno filozofiramo o ljubezni... Ne rečem da tudi Prešeren ni imel svojih trenutkov, ampak primerjava vseeno ni na mestu.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 09:15
Rad pogledam dobro dramo. Rad pogledam tujo produkcijo, torej filme na RTVSLO, ampak slovenski pa... a je res tako težko posnet normalno gledljivo nezateženo depresivno zgodbo?
galoper
# 20.09.2018 ob 09:11
Vsi naj bi financirali snemanje filma za peščico?
Krimsky
# 20.09.2018 ob 09:05
A veste kako funkcionira 'globoka kitajska modrost'?
~
Tako, da vsakomur, ki bi o njej karkoli izjavil, takoj povedo, da o njej nima pojma. Ni je mogoče ubesediti, karkoli rečeš – obvezno zgrešiš, … definicijam se izmika, samo redki izbranci bogov jo nekako nadčutno zaznavajo …

V naših krajih enako funkcionira – umetnost.

Zato si ne drznite o njej karkoli izjaviti, ker boste samo dokazali, da ste brezveznik, amater, neotesanec, da niste izbranec bogov …
Bivši uporabnik
# 20.09.2018 ob 08:41
... medtem ko umetniške koprodukcije prinašajo ogromno denarja v Slovenijo.

V čem je torej problem? Vloži svoj denar ali prepričaj zasebnega vlagatelja!
Sklonjen
# 20.09.2018 ob 08:36
"Če v Sloveniji snemaš filme za ožjo publiko, imaš občutek, da sploh nisi upravičen do njihove realizacije"

Ne vidim težav s tem, dokler se le ti ne financirajo iz proračuna! !!
bilzerian
# 20.09.2018 ob 07:29
umetiški film je pač umetniški film.

žal je povsod po svetu tako, da lažje financraš in izvedeš snemanje nekega brezveznega filma o kakem superjunaku, kot umetniškega.
anomis
# 23.09.2018 ob 02:24
@balena:
Da obstajajo filmi za ožjo ali širšo publiko je dejstvo in ne posledica vzvišenosti nekega posameznika. Širšo publiko zadovoljujejo komercialni izdelki, kar dokazuje statistika, medtem ko na žalost kakovostne festivalske filme, ki jim lahko dosodimo umetniško vrednost, konzumira ožji segment publike. Filmi niso le dobri ali slabi, ampak so tudi nivoji in s tem povezani cilji različni. Neka drugorazredna hollywoodska romantična komedija ali akcija niti nima namena bit nevemkako kakovostna (dobra), podobno, kot ni kakovost, izvirnost, vsebinska vrednost in umetniški potencial cilj pornografije. Gre zgolj za boljšo ali slabšo obrtno dovršenost glede na namen (blagajniški izkupiček in preverjeni vzvodi za širše občinstvo).

Dejstvo je, da v bolj kakovostnih in vsebinsko zahtevnih filmih (enako literaturi) povprečen gledalec ne zmore uživat, ker težje sledi, ne zaznava vsebinskih pomenov in podpomenov itd. zaradi pomanjkanja predhodne podlage in umske kondicije. Razumem, da se morda sliši podcenjevalno ali celo žaljivo, vendar tako v resnici je! Če ti bo kdo rekel, da potrebuješ za relevanten dosežek na maratonu ali celo užitek v teku kondicijo in stalno vzdrževanje le te, boš takoj razumel. Če ti bo kdo rekel, da potrebuješ za poseben kulinaričen dosežek nekaj znanja na podorčju živil in kuharije, boš tudi razumel (čeprav boš morda najbolj užival ob žvečenju hamburgerja). Če bo kdo rekel, da je treba za razumevanja inteletualno zahtevnejših vsebin možganska kondicija, razgledanost in stalno vzdrževanje forme, bo večina naroda globoko užaljena. Kot da bistroumnost in višji intelektualni nivo pripada vsakomur, tudi če za to ne migne z nobeno možgansko celico. Nenavadno obnašanje, se ti ne zdi???

Zakaj širša publika nikakor ne sme bit merilo za presojanje o upravičenosti do financiranja filmov s strani države, sem že pojasnila.
revolution_SLO
# 22.09.2018 ob 00:38
FDV-jevci in ostali družbeniki bi spet nekaj snemali na državni denar..prvo mislim, da je bolj pomembno, da otroci in vsi ostali imajo urejeno zdravstvo, potem pa se lahko gremo kulturnike...če pa že tle pešamo pa nimamo kaj gledati..
balena
# 21.09.2018 ob 14:33
Draga gospa, ali gospodična anomis,
Če preberete moj prvi komentar pod tem člankom, boste opazili, da jaz nikjer nisem kritiziral (pisaril) tega filma, ker ga nisem gledal, na koncu sem tudi napisal, da si ga bom ob prvi priložnosti ogledal, če nič drugega zato, da ugotovim, v katero slupino se bom uvrstil, med "ožjo", ali "širšo" publiko. Ne vem od kje ste razbrali, da sem nasprotnik financiranja filma, ali katerekoli umetnosti iz proračuna (ravno nasprotno, sem zelo ZA, ampak ne za karkoli).
Napisal sem komentar, ker me je v članku zmotila ta vzvišenost (za razliko od njenega partnerja, snemalca), ki nam jo ponuja avtorica filma, z razlago, ki deli publiko na "ožjo" in "širšo" in z tem, po mojem mnenju podcenjuje to publiko.
Žal, takšnemu načinu, ste se pridružili tudi vi, z žal nebulozami o tem, kar bi jaz "pisaril". Tudi vi, vzvišano uvotovite :"]ampak tukaj nimam komu razlagat o filmu, saj že vnaprej nikogar ne briga. Oglaša se pač le tolpa podivjancev, ki se oglasi pod vsakim prispevkom o umetniških dosežkih", ali pa ta cvetka: "Tukaj se ne mislim trudit za ljudi, ki se sploh niso oglasili zaradi filma. In odkrito povedano menim, da v primeru tukajšnjih pljuvačev tudi drži, da takšnega filma sploh ne bi zaštekali in uspevali uživat v njegovio estetiki in poetiki. Za to je namreč potrebna podlaga." nekaj tako arogantnega, že dolgo nisem prebral.
Lep pozdrav
Radoveden
# 20.09.2018 ob 14:48
"v Novi Gorici, ki ni v Italji, se ti zgodi, da te prodajalec pozdravi z bonđorno."

a če ga ti najprej z dober dan, te on nazaj z bonđorno? lahko je v Trstu in Novi Gorici tako in povem OK in normalno, če pa se to zgodi v Novi Gorici je pa onega po zdravju za vprašat. tu je velika razlika.

sladkobni miti pa so domena Mesca, Kordiša, Vatovca in njihovih kulturniških somišljenikov. za nekaj sladkih privilegijev iz mize tudi na lastno zemljo pozabijo.
Radoveden
# 20.09.2018 ob 09:09
" Naši dedje se samo še v grobu obračajo. Se spomnim ko sem bil v Trstu po nakupih, rečem dober dan, kolega pa bonjourno. Ženska trgovka je normalno rekla dober dan. Slovenci ste sami sebi poguba in upam da boste nekoč kaznovani za ta zločin!"

A dej. A v Novi Gorici te kolega v trgovini tudi pozdravi z bondžorno? Te ne, ane? Ker bi ga prerezali s pogledom IN ker je Slovenec. V Gorici bi bilo pa ravno obratno. IN? Trst je v Italiji. Nova Gorica ni. Ob naslednji vojni je treba imet na položajih dedce ne pa mlahave tičke, ki gledajo filme za "ozko publiko", da bodo enkrat za razliko kradli zemljo drugim.
magnapurga
# 22.09.2018 ob 09:16
@divinedante - Morda zato, ker je potem posnel Poker s pokanjem in zelo visokim odstotkom mrtvih?
revolution_SLO
# 22.09.2018 ob 00:36
a smo že kdaj naredili kakšen drug film poleg drame oz. tragokomike?
Kazalo